Ljubezen do glasbe ste podedovali. Kako to, da ste izbrali prav saksofon?
»V naši družini je glasba že dolgo prisotna. Pradedek, dedek in oče so nastopali v narodnozabavnih ansamblih, sestra pa je pianistka in dela v soboški glasbeni šoli. Za saksofon sem se odločila pri štirih letih, saj ga imamo doma od pradedka, in ko sem ga prvič videla, sem se zaljubila. Rekla sem, da bom to pihalo igrala in od takrat se moje navdušenje ni čisto nič spremenilo.«
Igrati ste se začeli učiti v Glasbeni šoli Murska Sobota, nadaljevali na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana, nato pa pristali v Gradcu.
»Ja, po maturi sem se preselila v Gradec, kjer sem zaključila pedagoško in umetniško smer saksofona, saj sta tam programa ločena. Trenutno sicer ne poučujem, sem pa bila v času študija mentorica pripravljalne skupine slovenskega mladinskega orkestra saksofonov SOS Junior. Ta združuje mlade glasbenike slovenskih glasbenih šol.«
Zadnje leto ste preživeli v Lyonu, kamor se septembra vračate. Kako ste izbrali prav to mesto in kaj vas je tja vleklo?
»V Francijo sem šla na lyonski regionalni konservatorij zaradi profesorja Jeana-Denisa Michata, ker je eden od najboljših profesorjev saksofona na svetu. Tam nisem zaradi pridobitve kakšne uradne diplome, ampak zaradi pridobivanja znanja. Prejšnje leto nas je bilo v razredu 14 študentov iz osmih različnih držav, sprejeti smo bili na podlagi preizkusa.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Bine Pušenjak se je vrnil z zdravljenja v tujini, doma so jim pripravili sprejem
Bine Pušenjak je pri dveh letih in pol zbolel za tumorom osrednjega živčevja. Zadnjih šest tednov so z družino preživeli v Italiji na zdravljenju.
Kako se je učiti od tako eminentne osebe in kaj vam Michat da?
»Profesor je zelo podkovan v tehničnem in umetniškem smislu in pri njem za vsako težavo obstaja sto rešitev. Zelo je tudi dober v branju osebnosti in natančno ve, kaj kateri študent potrebuje, kako se mora z njim pogovarjati in kakšen prijem uporabiti. Vsi vemo, da je glasba nekaj zelo osebnega. Lahko rečem, da si ves čas pred nekim ogledalom, in če sam s sabo nimaš vsega razčiščenega, se to kaže v tvojem igranju.«
Mentorji imajo na splošno velik vpliv na mlade, ne glede na to, s kakšno dejavnostjo se ukvarjajo. Kako na to gledate vi?
»Strinjam se s tem, da imajo pedagogi velik vpliv. Ne gre le za to, da vzgajamo umetnike, ampak mladino na splošno. Pomembno jim je predati to, da če se za nekaj odločiš, si temu predan, četudi se s tem ne ukvarjaš profesionalno. Prav tako se mladi počutijo kot del neke skupnosti, v kateri rastejo in so pomembni zanjo. Jaz imam glasbo rada tudi zato, ker ima pozitiven vpliv na ljudi. Prav tako lahko z njo izrazimo vse, kar se v svetu dogaja. Zato je kultura ena izmed najpomembnejših stvari za narod. Z umetnostjo lahko naredimo svet lepši, mi pa je predajanje čustev skozi igranje neko osebno zadovoljstvo.«
Nedavno ste nastopili na odprtju olimpijskega festivala evropske mladine v Mariboru. Kakšna izkušnja je bila to?
»Za nastop me je priporočil profesor iz srednje šole, nakar me je poklical režiser Nejc Levstik in mi dejal, da potrebujejo saksofonistko. Presenečena sem bila, ker je bil to velik dogodek, velik oder, ker nisem igrala klasične glasbe, v kateri sem sicer doma. Izvedla sem solo z orkestrom Slovenske vojske z dodano godalno sekcijo pod taktirko Mitje Dragoliča in igrala aranžma Žige Pirnata ter s tem pridobila dosti novih izkušenj. Zelo sem uživala.«
Želite v prihodnje poučevati ali imate kakšne druge cilje, želje?
»V pedagoškem poklicu se trenutno ne vidim, bolj na odrih in v organizaciji kulturnih dogodkov. Rada bi delala projekte z različnimi umetniki, ne le z glasbeniki.«
Ko sva že pri projektih, eden od teh ravno poteka, kajne? Povejte nam več o njem.
»Tako je, osem skladateljev, dva vizualna umetnika, štirje glasbeni poustvarjalci in en zvočni inženir sodelujemo v projektu Le moment dansa : the moment will dance. To je vizualno-umetniško-filozofski glasbeni krožni sklop. Skladatelji in skladateljice Milica Vujadinović iz Črne gore, Tom Varl, Samo Vidic, Klara Mlakar in Luka Krof iz Slovenije, Soyeon Park iz Južne Koreje, Shiri Riseman iz Izraela ter Federica Lo Pinto iz Italije so napisali skladbe, ki so novitete in so nastale na podlagi istoimenske slike Le moment Dansa nizozemskega slikarja Brama D'Honta. Prvič je bila razstavljena leta 1985 na Nizozemskem, sedaj je na gradu Grad. Slika je sestavljena iz osmih barv in vsaka predstavlja filozofsko polje, ki odseva njegovo preteklost. Inspiracija za sliko je bila ženska, ki je imela črno piko v očesni šarenici. Ob njem sodeluje še umetnica britansko-madžarskega rodu Martha Kicsiny in oba sta ustvarila likovno instalacijo in videoprojekcijo. Skladbe bodo poleg mene izvajali še moja sestra Anja Kučan, Jovana Joka in Lan Meden.«
Le Moment Dansa : the moment will dance je premiero doživel v sredini avgusta v Ljubljani, 2. septembra ob 19. uri bo izveden še na gradu Grad. Kako je bilo na premieri?
»V Mestnem muzeju v Ljubljani je bilo kar pestro, saj smo sestavljali scenografijo in postavljali skladbe prav do zadnjega trenutka. Občutki pred nastopom, med njim in po njem so bili nepopisljivi in veseli me, da sem imela z izbiro umetnikov res veliko srečo, saj so bili projektu popolnoma predani in dali vse od sebe, da bi izpeljali dogodek na visokem nivoju.«
Kmalu po tem se vračate v Francijo. Kako dolgo boste ostali in kakšen izziv vam je francoski jezik?
»Eno leto bom še nedvomno v Lyonu, potem pa bom videla, kako in kaj naprej.
Začetki študija so bili zanimivi. V Franciji je namreč tako, da domačini s tabo govorijo angleško, če vidijo, da ti francoščina res ne steče in si lomiš jezik. Če pa se sploh ne potrudiš, so užaljeni, zato se je torej bolje nekoliko osramotiti na začetku. Tudi profesor ima pravilo, da s tujimi učenci do božiča govori angleško, potem pa ne več. Sem pa ponosna, da sem proti koncu leta čudežno spregovorila, čeprav sem mislila, da ne bom (smeh).«
Kakšni so vaši karierni cilji?
»Za zdaj sem z dušo in telesom v omenjenem projektu in v načrtu je, da z njim nastopimo še večkrat. Sicer pa težko povem, kje in kaj želim biti, saj se še oblikujem kot umetnica. Poskušam biti aktivna na treh lokacijah, torej v domovini, Franciji in Avstriji, potem pa se bom odločila za tisto lokacijo, kjer se mi bodo ponudile najboljše možnosti in kjer bom jaz najbolj jaz.«
Vas vleče tudi ustvarjanje avtorske glasbe ali preizkušanje v drugih zvrsteh?
»V avtorskih vodah se še nisem našla. Najraje izvajam skladbe živečih skladateljev, ker mi veliko pomeni delo z njim i. Tako ti lahko natančno povedo, kaj želijo, kako so si skladbo zamišljali, kakšen zvok iščejo, zakaj so fraze napisane na točno tak način ... Ustvarjam čisto klasično glasbo, imam pa rada tudi prosto improvizacijo. Saksofon v jazzu zelo rada poslušam, ampak tega za zdaj še nisem razvijala. Morda pa kdaj.«