Anton Levstek je študiral v Ljubljani, Rimu, Jeruzalemu in na Dunaju, kjer je tudi več kot trideset let vodil hotel, študentski dom, kulturni center Korotan in Knafljevo ustanovo, ki jo vodi še danes. Sogovornik širokih obzorij in velik prijatelj Prekmurja.
Slovenci in Dunaj so že od nekdaj povezani.
»Včasih je bilo tako, da so umetnike po koncu vajeništva poslali po svetu. Potovali so od kraja do kraja in pridobivali izkušnje. Tako so nastale mnoge velike umetnine. To je na primer zelo lepo vidno pri Rubensu, ki je pri svojem delu posnemal Caravaggia. Še kakšno stoletje prej so bila znana potovanja Dürerja, ki je bil madžarskega rodu. Na potovanju po Italiji se je učil o renesansi. Zanimivo je, da je potoval tudi skozi slovenske kraje, kjer je ustvaril čudovit portret neke mlade krčmarice. To je zgolj en primer povezave med Dürerjem in Slovenijo.
Na Dunaju je renesanso začel prvi dunajski škof, ustanovitelj Dunajskih dečkov, dvornega orkestra, Ljubljančan Jurij Slatkonja. Takrat je bila pri Štefanovi cerkvi še zelo znana šola, kjer so se izobraževali humanisti. V cerkvi najdemo njegov epitaf, ki je prvi in eden izmed najlepših spomenikov severno od Alp. Do nedavnega se ni vedelo, zdaj pa se že malo sumi, da je prav on povabil Dürerja, da v Štefanovi katedrali nekaj naredi. Tam so namreč pred kratkim odkrili fresko, za katero se močno domneva, da je njegova. Kaj bodo pokazala nova odkritja, še ne vem, je pa bil Jurij izredno pomemben za renesanso na Dunaju in tudi za nas.«
Jurija Slatkonjo smo Slovenci odkrili dokaj pozno, prav vi ste se veliko ukvarjali s slovenstvom na Dunaju.
»O slovenskem Dunaju je bilo izdanih več knjig, člankov, publikacij in brošur. Leta 1993 smo se odločili, da izdamo monografijo z naslovom Slovenski Dunaj. Ta knjiga je bila neka prelomnica o slovenskem Dunaju, ker smo skušali poljudno in znanstveno raziskati vse, kar je bilo o tej tematiki napisanega. Mislim, da je bila kar uspešna monografija. Pozneje jo je dopolnil in ponatisnil avtor Drago Medved, ki je videl, da so bile potrebne dopolnitve.
Na žalost je po tem umrl, zato dela več nismo nadaljevali. Pozneje je izšlo še nekaj del. Pri naši izdaji je bil fotograf Marjan Paternoster, oblikovalec pa pokojni Jurij Kocbek. Zame je bil zelo dober oblikovalec. Medtem ko poznejše izvedbe niso bile tako lepo oblikovane in ne tako obširne.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) Matic Hribar osvojil mednarodni teniški turnir v Murski Soboti
V soboškem teniškem centru se je končal mednarodni teniški turnir WTT J30 Murska Sobota Open 2025, ki je štel za svetovno lestvico mladink in mladincev.
Kako ste iz Ribnice, od koder izvirate, prek Ljubljane, Rima, Jeruzalema pristali na Dunaju?
»Najprej sem bil v Ljubljani na teološki fakulteti. Mislili so, da lahko s svojimi svobodomiselnimi idejami v Ljubljani komu škodujem. Imeli so me za malega provokatorja. Teologijo sem pojmoval veliko širše, kot so jo dojemali v Ljubljani. Nadaljeval sem v Rimu in Jeruzalemu. V Jeruzalemu sem bil na nekem majhnem inštitutu, kjer se nas je zbralo nekaj zanimivih ljudi z vseh koncev sveta. Zame je bilo to izjemno zanimivo obdobje življenja. Bili smo v delu sveta, ki se imenuje Sveta dežela, in to je zelo velik osebni izziv. Dobro sem si zapomnil zapis: 'Če bom pozabil tebe, Jeruzalem, naj se posuši moja roka.'
Mesto se mi je zelo vtisnilo v spomin, ker je na tako majhnem koščku zemlje sežeto praktično vse – v smislu iskanja in raziskovanja. Ne moreš imeti velikih predstav o teoloških mislih, če tega sveta ne poznaš. Tam se skriva kup simbolike. Sam sem rad hodil peš, tudi čez puščavo proti Betlehemu ter v dolino Cedrona, ki teče iz Jeruzalema proti morju, kjer se je skrival legendarni kralj David, ki ga je zalezoval kralj Savel. Prišel sem do Mrtvega morja, nato pa šel nazaj. Še ena moja lepa puščavska pot je bila iz Jeruzalema prek Betanije mimo starega samostana, kjer so v skalah živeli menihi. Še sedaj živijo v skalah, hrano pa jim prinašajo v košarah. Ven prideš pri Jerihi. To so stvari, ki so me oblikovale. Oblikovali so me tudi izjemni ljudje, s katerimi sem živel in se srečeval, in ponosen sem, da sem bil del njihovega življenja. Eden takih je bil Joseph Fuchs, Nemec po rodu, ki je bil zanimiv teolog.
Pomemben je bil tudi Emannuelle Testa, arheolog judovskega rodu iz Rima, ki je živel v Jeruzalemu. Zelo sem ga spoštoval. To je bil zame čas formacije in spoznanj o življenju. Na Dunaj me je povabil Prekmurec Štefan Ferenčak, takrat duhovnik za Slovence na Dunaju, in to ponudbo sem sprejel. Tako sem prišel na Dunaj. Takrat sem spoznal tudi kardinala Königa, za katerega malokdo ve, da je bil tudi orientalist. Ustanovil je epohalno združenje, ki se je imenovalo Pro Oriente in se je ukvarjalo z interreligioznimi problemi z Vzhoda. Na znanstvenem, socialnem, religioznem in drugih področjih je skušal najti sodelavce iz tistega dela sveta. Tako se mi je odprlo novo področje delovanja in sem se nad tem navdušil.«
O katerih letih govoriva?
»V Jeruzalemu sem bil od leta 1981 do 1986, nato sem šel na Dunaj.«
Kako je bilo videti urbano, študentsko življenje v Jeruzalemu?
»Bilo je čisto drugačno kot danes. Če se je katera dežela v teh štiridesetih letih spremenila, je to prav gotovo Izrael in Palestina. Izrael in Palestina sta bratska naroda, kot Ukrajinci in Rusi. Danes so te povezave pretrgane, takrat pa so bile zelo žive, pozitivne. Izraelci so imeli gibanje Shalom Achshav, kar pomeni Mir danes – ne mir jutri, ampak danes –, ki je načrtno iskalo prijateljske zveze z drugimi narodi in religijami. To je nastalo iz ljudstva, vanj pa so bili vključeni tako novinarji, pisatelji in drugi, ki so razumeli, za kaj gre, in tudi o tem pisali. Osebnosti, kot je Ephraim Kishon in podobni. Takih gibanj danes praktično ni več.
Svet je poblaznel. To je bilo prav tako obdobje, ko je bilo veliko napetosti, priča sem bil tudi grozotam, recimo kako so izraelski vojaki zlomili roko otroku, ki je metal kamne, ali kako je Palestinec ubil dva zaljubljenca, ki sta šla posedet v neki vrt. Tudi to sem doživljal, a kljub temu ni bilo tako brezpametno kot danes. Iskalo se je sožitje in to iskanje sožitja je bilo takrat v ospredju. To je tudi danes moja bolečina, ko gledam tisti del sveta. Tako da ne bom rekel 'ne bom te pozabil Jeruzalem, ampak ne morem te pozabiti Jeruzalem'.«
S temi izkušnjami oziroma načinom premišljevanja pa ste se tudi na Dunaju ukvarjali s Slovenci.
»Na Dunaju sem se takoj začel ukvarjati s Slovenci, tudi zaradi jezika, ker je bila potreba po delu z njimi velika, predvsem na socialnem in kulturnem področju. To je bilo obdobje pred propadom Jugoslavije. Veliko je bilo tudi Prekmurcev z Goričkega, ki so bili v glavnem delavci, zidarji. Delali so na obrobjih Dunaja, zaposlovali so jih na črno. Potem so si nekateri uredili dokumente. Tu sem pomagal tudi jaz, spomnim se moškega, ki je padel z gradbenega odra in si zlomil noge.
Nikjer ni imel zapisano, da je kje delal. Mnogi taki ljudje so izviseli, jaz sem skušal pomagati kot neke vrste socialni delavec v sklopu organizacije kardinala Königa, ki je znotraj dunajske škofije zagnal ustanove in delovna mesta za Slovence, Hrvate, Srbe, Bosance, ki so reševali težave teh ljudi. Država se takrat ni dosti ozirala nanje. To je bilo zelo koristno, saj smo mnogim pomagali.«
Sledil je Korotan.
»Korotan je leta 1966 z Mohorjevo družbo ustanovil pater Ivan Tomažič, ki je bil gonilna sila slovenstva na Dunaju, in leta 1990 se je v Korotanu odprlo delovno mesto ravnatelja. Kot mladi direktor nisem vedel, kaj me čaka. Hitro smo se morali orientirati, saj je Jugoslavija razpadala, posvetili smo se trem smerem. Ena je bila nadaljevanje razvoja študentskega doma. Hiša je bila potrebna obnove, tako smo skupaj z Mohorjevo in Borisom Podrecco naredili projekt novega Korotana, s katerim smo dvignili standard. Staro hišo, ki je bila kupljena leta 1966, smo sesuli, ohranili zgolj elemente skeleta in leta 1993 po enem letu prenove odprli novo hišo, ki je bila za tisti čas tako funkcionalni kot tudi arhitekturni dosežek. Šlo je za velik zamah, veliko sem se naučil tudi o delu z ljudmi, kot je Boris Podrecca, ki takrat še ni bil tako popularen, kot je danes, in mislim, da je bila to za oba zelo dobra izkušnja. Ko smo imeli prostore, je sledil drugi izziv, to je promocija slovenske kulture, saj je jugoslovanski prostor razpadel na več narodov, ti so se začeli na novo organizirati in tudi mi smo morali uveljaviti našo kulturo na Dunaju.
Z ustanovitvijo društva Slovenski kulturni center v Korotanu smo želeli hišo napolniti s kulturno dejavnostjo. Ustanovitelji smo bili jaz kot pobudnik, politik in pravnik Karel Smolej, ki je bil takrat v parlamentu, skladateljica Blaženka Arnič, pisatelj Lev Detela, ki je na Dunaju živel že 30, 40 let, zraven je bil tudi profesor kiparstva na dunajski akademiji, Mariborčan Rihard Vakaj, pridružili pa so se nam tudi Jan Ciglenečki, ki je dodal promocijsko noto Slovenije, poslovnež Branko Beltram in seveda Boris Podrecca. Bili smo lepa skupina, ki je vedela, da hoče narediti nekaj novega v promociji slovenske kulture. Prireditve smo imeli tako v hiši kot tudi zunaj nje, celo v parlamentu. Avstrija je imela velik posluh za Slovenijo, ker smo hitro po osamosvojitvi našli zveze.
Tudi dunajski župan Helmut Zilk je bil velik podpornik naših dejavnosti in kulture. Videli smo, da je to potreba časa. Ni šlo zgolj za promocijo naše kulture, ampak tudi za iskanje povezav z avstrijsko. Po vojni je bila občutna cenzura ali prelom med nami in njimi, to smo skušali zabrisati. Vsako leto smo prirejali slikarske kolonije s slikarji iz različnih držav. Tudi koroške Slovence je bilo treba posebej artikulirati. Mislim, da je Kulturni center odigral pomembno strateško vlogo v času, ko Slovenija še ni imela kulturnih predstavnikov, ampak samo veleposlaništvo, in prvi veleposlanik je bil ravno Karel Smolej. Ko smo prenovili Korotan in vse skupaj zagnali, me je leta 1993 na pogovor povabil Miha Tišler, takratni rektor Univerze v Ljubljani. Vedelo se je, da imam Korotan, in univerza me je prosila, da bi prevzel tudi Knafljevo ustanovo. Ta je bila v zelo slabem stanju, v rdečih številkah in hiša je bila uničena. Vzel sem si nekaj časa za razmislek in začel spoznavati zgodovino Knafljeve, ki me je zelo presunila. Ustanovljena je bila davnega leta 1676 na pobudo rektorja dunajske univerze, Slovenca Jurija Bohinca. Kar nekaj Slovencev je bilo rektorjev dunajske univerze. On je bil prijatelj z mecenom Luko Knafljem. Bil je Ribničan, ki je prišel delovat na Dunaj kot neke vrste duhovni oskrbnik bolnikov. Potreba je bila velika in pridobil si je velik ugled. Kranjci takrat niso imeli na Dunaju nič, Prekmurje pa je spadalo pod madžarsko krono. Luka Knafelj je kupil hišo na robu mesta, pri univerzi. Med univerzo in Knafljevo je bil samostan jakobink, ki so pomagale bolnikom. V tej hiši je začel zbirati prve študente in jim podeljevati štipendije. Šlo je za plemenito dejanje. Njegova želja je bila, da se po njegovi smrti zapuščina nameni študentom. Od takrat do danes so se podeljevale štipendije potrebnim in nadarjenim študentom.«
Ste v karieri dosegli vse, kar ste si zamislili?
»Posebej omenjam, da se slovenska zgodovina ne bi pisala tako, kot se je, če ne bi bilo Luke Knaflja. Med več tisoč študenti, ki so prejemali njegovo podporo, so bili tudi Kopitar, Miklošič, Jenko, Tavčar, Prešeren, Prijatelj, Župančič, Gaspari, Tuma in tako dalje. Cvet slovenske kulture. Brez te štipendije se ne bi mogli izobraziti in postati to, kar so bili. Ko je Prešeren postal vzgojitelj v zavodu, kjer so bili študentje plemiškega rodu, učil jih je stihopisje, med drugim tudi Johana, sina turjaških grofov, je imel dovolj lastnih dohodkov in štipendije več ni prejemal. Knafljevo štipendijo je prejemal tudi Friderik Baraga, ki je študiral pravo, ko pa je šel na teologijo, več ni prejemal Knafljeve štipendije, ampak jo je dobil pri frančiškanih. Zato je bil meni, lahko rečem, življenjski izziv, da sem se nekaj naučil v Korotanu, nato pa se lotil obnove Knafljeve hiše ter na noge postavil ustanovo, da spet deluje. Mislim, da je to uspelo. Tudi dohodki so solidni, da se lahko razpisujejo štipendije za nadarjene znanstvenike. To je bila moja tretja vloga, ki mislim, da je bila zelo pomembna.
Na tem mestu bi omenil še eno anekdoto. Bil sem v Moravskih Toplicah, plaval sem v tisti črni vodi. Bil je tak čas kot sedaj, temačno je bilo. Poleg mene sta plavala še dva, eden izmed njiju se mi je približal in prijazno začel pogovor. Vprašal me je, od kod sem. Povedal sem, da sem z Dunaja in da vodim Korotan ter Knafljevo ustanovo. Zraven je poklical še gospo in ji rekel, da ji bo predstavil gospoda Levstka. Vprašal sem, od kod me poznata. Gospod je rekel, da me dobro poznajo, o meni vedo vse. Kako to? Gospa me je povabila na obisk. Šlo je za premožna človeka. Ko sem prišel k njima, sta mi povedala, da imata za življenje dovolj in da imajo tudi potomci dovolj za življenje. Vse drugo želita nameniti Knafljevi ustanovi. Iz tega denarja zdaj razpisujemo štipendijo, imenovala sta se Tuma. Gospod je povedal, da je njegov prednik Henrik Tuma dobival Knafljevo štipendijo, ko se je izobraževal za odvetnika. Bil je eden od pobudnikov ljubljanske univerze in borec za priključitev Primorske Sloveniji. Iz tega denarja je tako nastala Tumova štipendija.
V karieri sem dosegel vse, kar sem si zamislil, zdaj morajo to nadaljevati mladi. Če me kdo vpraša, kaj bi si želel, pa je, da bi lahko še koga nagovoril v takšno plemenito dejanje.«
Ste tudi velik podpornik in ljubitelj Prekmurja.
»Zelo rad sem v Prekmurju, ljudje so mi zelo blizu. Moja žena je Madžarka, tako da je ta panonski svet blizu tudi njej. Panonska duša je to, kar druži te ljudi, podobno, kot so si med seboj podobni ljudje iz alpskega sveta, ki so bolj zaprti in boječi. Odprta panonska kultura mi je blizu. Ne samo da lahko veter bolj zapiha, tudi ljudje lahko bolj zakričijo. Hitro sem našel stike tudi na kulturnem področju. Ena izmed najuspešnejših slikarskih kolonij v Korotanu je bila ravno prekmurska. Veliko se je naredilo, vsi umetniki so imeli še svoje individualne razstave.
Tudi Ferija Lainščka smo povabili, ko še ni bil taka zvezda, kot je danes. Enkrat sem bil pri njem doma v njegovi rojstni hiši v Dolencih, takrat je bil tam še njegov oče, spomnim se, da nam je skuhal odličen bograč. To je bilo ob priložnosti, ko smo kolesarili do Poljske in smo ga želeli mimogrede pozdraviti. Jasno, da nismo mogli kar tako naprej, tako da smo obležali kar okoli ognjišča, zjutraj pa nadaljevali svoje kolesarsko popotovanje. Prekmurci so vedno čutili potrebo po kulturni promociji svoje dežele: tako tudi kulturno društvo Beltinci, Terme 3000, Kodila, Lendava in Dobrovnik. Vedno so se prvi odzvali na povabilo, ko se je odprla možnost promocije na Dunaju. S Prekmurjem sem prisrčno povezan. Na Dunaju je bilo vedno veliko prekmurskih študentov. Gre za pokrajino, ki je nekdaj bila na robu, sedaj pa je v centru. Je križišče vsega.«
Tudi Dunaj se je v tem času spremenil.
»Ko sem prišel na Dunaj, je bilo to turobno mesto. V gostilnah si dobil samo dunajski zrezek in golaž. Ko sem šel takrat na Češkoslovaško, sem imel brado, v potnem listu pa ne. Carinik me je grdo pogledal in mi ukazal, da se na suho, z nožem obrijem. Drugi časi so bili to. Avstrija ni bila to, kar je danes. Ko pa se je enkrat odprla, so Dunaj čez noč preplavili trabanti. V njih so sedeli ljudje. Ti so hitro spremenili mesto. Prej je bilo tako, kot bi imel na mizi juho, pa ne bi imel soli. Ta sol ali pa madžarska paprika je dala pravi okus. Potem so prišli še ruski umetniki iz nekdanje Sovjetske zveze. Prilivi z Vzhoda so Dunaj zelo oplemenitili.
Res je, da so nastali tudi nekateri problemi. Integracijo prišlekov je treba spremljati in jo izvesti pravilno. Ko so me spraševali, kaj mislim o tem, sem povedal, da je asimilacija napačna. Ljudje, ki se asimilirajo in pozabijo svoje korenine, so bolni. Izolacija je še slabša, ker živijo v svojem svetu. Prava pot je integracija: s seboj prineseš svoje bogastvo in sprejmeš bogastvo drugih. Zato mislim, da je Dunaj postal bogato mesto na križišču. Ravno danes me je nekdo vprašal, kako sprejemam vse te kulture. Pred nekaj leti sem bral knjigo Kulturni šok, Egipt. Jaz veliko hodim v Egipt. Ko prideš tja, je to res kulturni šok. Vendar sem se tega že tako navadil, da ko se vrnem, doživim kulturni šok Dunaja.«