Raziskovanje, kot je povedal na začetku najinega pogovora, ga je zanimalo že od zgodnje mladosti, ko je raziskoval podstrešja in odkrival starine. Raziskovalni duh je potem z leti v njem le še rasel. Že v srednji šoli se je odločil za študij arheologije in se leta 1990 zaposlil v omenjenem muzeju.
So se načini dela arheologov od takrat, ko ste začeli delati, do danes spremenili?
»Seveda, sprva so bile raziskave sistematične, to pomeni, da se je raziskovalo manjše terene in bolj poglobljeno, več let, z gradnjo avtocest pa se je to območje razširilo, raziskovali smo po cele hektarje. V arheologijo so prišle tudi nove metode, poleg klasičnega izkopavanja so se začeli opravljati terenski pregledi, geofizikalne meritve in aerofotografija. Te nedestruktivne metode omogočajo enostavno lociranje in zaščito najdišča z minimalnimi posegi. Arheologija gre čedalje bolj v smer zaščite. Veliko se gradi, ogromno je posegov v prostor, zato je treba tista območja, ki so zaščitena, arheološko predhodno raziskati, da lahko gradijo.«
Imate osebno raje sistematične raziskave ali te sodobnejše oblike? Verjetno je neki pritisk, če morate v nekem časovnem roku opraviti izkopavanja, ker se bo potem recimo na tem mestu gradil stanovanjski blok.
»Pritisk je, v zadnjih desetih, dvajsetih letih smo bili ves čas pod pritiskom investitorjev, ampak smo že tako utečeni, da nam to ne povzroča težav. Ko imaš že uveljavljeno ekipo, ki zna izkopavati in delati skupaj z gradbeniki, se to da. Je pa verjetno bolj idilično, če lahko počasi raziskujše najdišče. Prednost raziskovanja velikih terenov pa je, da se dobi globlji uvid v prostor poselitve, kot pa če bi raziskovali neko manjše vnaprej določeno najdišče.«
Vas je od nekdaj zanimal panonski prostor?
»Med študijem smo spoznavali različne pokrajine, ampak na koncu se moraš odločiti, ali boš šel nazaj ali ostaneš. Odločil sem se, da grem nazaj v Prekmurje, da raziščem preteklost te čudovite pokrajine. Vedno me je zanimalo, kako zaobjeti poselitvene tokove v prostoru. Tako sem se začel ukvarjati z aerofotografijo, to je pregled terena z letala. Na podlagi fotografij struktur, ki se zarisujejo v posevkih, ki jih moraš dobro razumeti in interpretirati, se vidi arheološko-zgodovinski razvoj pokrajine. Pokazalo se je, da je bil ta prostor izredno bogato poseljen skozi vsa arheološka obdobja.«
Sodelovali ste pri različnih izkopavanjih. Vam je katero še posebej ostalo v spominu?
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Slabi rezultati odnesli pomurskega trenerja
Zlatko Gabor ni več trener ljubljanske Olimpije.
»Najdišče v Pincah, kjer smo raziskali osem hektarjev in našli bronastodobno naselbino z 28 bivalnimi objekti. Gre za pomembnejše odkritje v širšem slovenskem prostoru in izven meja. Presenetila me je tudi izredna gostota raziskanih najdišč različnih arheoloških obdobij na trasi avtoceste med Krogom in Rakičanom ter nedavno odkrita bogata srednjeveška poselitev Murske Sobote.«
Greva k muzeju. Kako se je Pomurski muzej v teh letih spremenil?
»Leta 1990, ko sem prišel v muzej, je bila takratna muzejska postavitev že zastarela. Najprej smo se lotili prenove razstavnih prostorov, nato pa se osredotočili na izvedbo nove stalne razstave, za kar smo leta 1997 prejeli evropsko nagrado za regionalne muzeje. To je bilo veliko priznanje za delo, ki smo ga takrat opravili, sledila so še druga priznanja. Ta razstava delno še stoji, zdaj pa prenavljamo del od prazgodovine do srednjega veka, ker je bilo največ novih odkritij ravno iz teh obdobij. Muzej namreč sčasoma pride do nekih novih idej, pokaže se potreba, da je treba poudariti neke druge stvari in zbirke prevetriti. Če bo šlo po načrtih, bomo prenovljeni del razstave predstavili še v tem letu. Tako bo muzej spet dobil zalet, verjetno bo to prineslo tudi več obiska.«
Muzeji so bili ustanovljeni z namenom hrambe predmetov. Kakšna pa je njihova vloga danes, se je skozi leta spremenila?
»Seveda, tako kot vse drugo imajo tudi muzeji svoj razvoj. Če si nekdo predstavlja, da je muzej neka statična ustanova, kjer se nič ne dogaja, se zelo moti. Znotraj muzejev se pojavljajo novi trendi, novi pogledi na zbirke, na dediščino, predvsem na njeno prezentacijo. Pomembno je, kako ohranimo dediščino za potomce. Pokrajina, ki ne skrbi za svojo dediščino, namreč nima prihodnosti. Osnovno poslanstvo muzejev je še zmeraj ohranjanje premične dediščine in skrb za raziskovalno ter restavratorsko dejavnost, z novimi trendi pa se morajo muzeji aktivirati znotraj družbe prek pedagoške in interaktivne dejavnosti za mlade in odrasle. Bistvo muzeja mora biti odprtost, da to ni neka zaprašena institucija, kamor se ljudje bojijo vstopiti. Bistvo muzeja je to, da ko greš po razstavi, izgubiš občutek za ta čas in te eksponati, ki jih gledaš, popeljejo v čas in svet, iz katerega izhajajo. Muzeji so kraj srečevanja, druženja, muzej je lahko tudi kraj pogovora.«
Muzealstvo je v večjih državah zelo cenjeno, dobro je organiziran tudi študij. Pri nas za zdaj še ni posebnega študijskega programa. Se vam zdi, da nam to v Sloveniji manjka?
»Čeprav ni posebnega študijskega programa, obstaja muzeologija npr. znotraj arheologije kot predmet, pa tudi kasneje, po pridobljeni izobrazbi, se lahko še izobražujemo v tej smeri. V našem muzeju vsi izhajamo iz specialnih strok, smo arheologi, umetnostni zgodovinarji, etnologi, restavratorji, konzervatorji, vsi pa imamo še opravljen strokovni izpit iz muzealstva. Predvsem se mi zdi pomembno, da je kustos poznavalec področja, ki ga pokriva, imeti mora občutek in afiniteto do razstavljenih predmetov in da ga tudi zna primerno hraniti, ko ni na razstavi. Kar se tiče cenjenosti poklica, se mi ne moremo primerjati s svetovno znanimi muzeji. Smo pa pomemben kamenček znotraj muzealstva, predvsem v slovenskem prostoru, pa tudi širše. Imamo veliko obiskovalcev iz tujine, ki so zelo navdušeni, ko vidijo našo postavitev, ki jim daje dober vpogled v preteklost pokrajine.«
Prav to bi poudarila – pokrajinski muzeji prikažejo podobo neke pokrajine, medtem ko prestižni muzeji …
»V teh muzejih si je mogoče ogledati prestižne predmete, ki velikokrat izhajajo iz različnih delov sveta. Naše izhodišče pa je pokrajina z obeh strani reke Mure, iz katere razstavljamo tisto, kar je značilno za naš prostor ter ima za nas največji pomen. Že grajska stavba muzeja je sama po sebi spomenik.«
Če se dotakneva še vaše nove funkcije, vodenje muzeja ste prevzeli 1. januarja. Zakaj ste se odločili sprejeti ta izziv?
»Funkcijo direktorja muzeja sem prevzel z namenom, da z vodenjem in izkušnjami, ki sem jih pridobil v tridesetih letih muzejskega dela, prispevam k nadaljnjemu razvoju Pomurskega muzeja. Treba je narediti nekaj stvari – končati je treba že omenjeno razstavo, soočamo se s pomanjkanjem prostora v depojih, stavba je tudi v slabem stanju, to bomo morali v kratkem urediti. Dosedanje delo moramo nadgraditi in muzej postaviti na višji nivo. Vizija je, da bi muzej postal neke vrste regionalno središče raziskovanja premične kulturne dediščine ter da bo eden boljših muzejev tega območja. Želim si, da bi tukaj našli prostor tudi drugi raziskovalci, ne zgolj muzealci. Imamo izjemno knjižnico, ki to omogoča, tako da tudi v tej smeri bi vizija muzeja morala iti naprej. Prav tako imamo izredno močno publicistično dejavnost, izdajamo Zbornik soboškega muzeja, izšla je že 28. številka. Je edina publikacija v pokrajini, ki skozi znanstvene prispevke daje zgodovinski, arheološki in etnološki vpogled v dogajanje v pokrajini. Izhodišče muzeja pa je še vedno stalna razstava. Muzej je skratka na dobri poti in ima vizijo, imamo tudi dokaj mlad kader. Težava pa je neurejen dostop za invalidne osebe, potrebovali bi namreč dvigalo, da bi si tudi oni in starejši, ki težje hodijo, ogledali razstavo v višjih nadstropjih.«
Kako pa je z obiskom muzeja?
»V času epidemije smo tako kot vsi imeli težave, zdaj pa spet raste. Največ je šolske mladine, predvsem spomladi, ko imajo dneve dejavnosti, ogromno pa je tudi tujcev, predvsem Madžarov. Obisk je bil v tem delu poletja zelo dober, tako da se ne moremo pritoževati.«
Kako se vam zdi povezovanje kulturnih institucij pomembno?
»Muzeji najpogosteje med seboj sodelujejo predvsem prek izmenjave občasnih tematskih razstav in s skupinskim razstavljanjem predmetov na določeno temo. V zadnjih nekaj letih sta naši razstavi Tü mo. Slovanska poselitev Prekmurja in Kelti so tudi tü bili na ogled v Narodnem muzeju v Ljubljani in v Dolenjskem muzeju. Letos pa bomo gostovali z razstavo Ženske in reformacija v Muzeju krščanstva na Slovenskem.«
Omenili ste prenovo stalne razstave. Jo boste dopolnili zgolj z novimi predmeti ali tudi prostorsko razširili?
»Ja, šlo bo za čisto drugačno postavitev z novimi eksponati, vitrinami in spremljajočimi avdiovizualnimi pripomočki.«
Sledite torej tudi trendu digitalizacije.
»V zvezi s tem bi se dalo dosti povedati. Gremo nazaj k predmetu ali pa gremo v digitalno postavitev? Osebno mislim, da je čisto drugače, če vidiš konkreten predmet, kot če ga gledaš na nekem ekranu. Nazaj k predmetu, k eksponatu! Mislim, da vsak turist, ki nekam pride, si gre najprej ogledat muzej, pogleda neke znamenitosti in na ta način začuti prostor. In to je bistvo, zato moramo poskrbeti, da naši spomeniki in razstavljeni predmeti ostanejo.«
Kako torej vidite prihodnost muzejev (pri nas)?
»Mislim, da bodo muzeji vedno obstajali. Mogoče se bodo prilagajali trendom, ni pa nujno. Kot sva rekla prej – digitalno lahko predmet obdelaš, kakor želiš, ampak predmet sam je tisti, ki ima vrednost, saj ga je nekdo izdelal, vanj vložil svojega duha. Prihodnost muzejev je v mladih generacijah, te pa je težko pritegniti v muzej, tako da je smiselno povezovati digitalno z razstavljenim predmetom.«
Imate torej izziv.
»Vedno je veliko izzivov. Težava bi lahko bila v tem, da je nekaterim ljudem muzej napačno predstavljen kot kraj, kjer so neke stare stvari in se nič ne dogaja. Seveda ne moremo pričakovati, da bodo vsi drveli v muzeje, a muzej mora biti. Podobno kot knjižnice in galerije. To so ustanove, ki dopolnjujejo ta prostor, sploh si ne moremo predstavljati, kako bi bil brez njih osiromašen.«
Znamo domačini ceniti svoje muzeje?
»Ne bom pretiraval, ampak malo domačih ljudi je videlo Pomurski muzej, če izvzamemo šolsko mladino. Morda ne vedo zanj, morda imajo drugačne predstave, strah ali predsodek v smislu 'nisem za muzej, kaj bom tam'. Mogoče tudi samo okolje ni dovolj naklonjeno dediščini. Vprašanje je, koliko sploh cenimo dediščino in kaj bi morali narediti, da bi bila dediščina bolj v nas samih kot neki odnos do preteklosti in sedanjosti.«
Bi rekli, da so dogodki, kot je recimo Poletna muzejska noč, pripomogli k večji obiskanosti muzejev?
»Muzeji po vsej Sloveniji štirikrat letno odprejo svoja vrata za brezplačen obisk: na kulturni praznik, ob svetovnem dnevu muzejev, Poletni muzejski noči in na Ta veseli dan kulture, tako da tudi tisti, ki si težje privoščijo vstopnino, imajo možnost obiskati muzej. Seveda to pripomore k promociji muzealstva in k obisku.«
Vodenje take institucije prinaša veliko nalog. Vam ostane še kaj časa za raziskovanje?
»Bolj malo. Na začetku mandata je treba postaviti nekaj stvari na svoje mesto, da bo potem vodenje muzeja lažje. Upam, da mi raziskovalnega dela kljub vsemu ne bo zmanjkalo. «