Pogovor s priznanim umetnostnim zgodovinarjem dr. Janezom Balažicem, človekom, ki je letos končal svojo zaposlitveno kariero, je izziv zaradi njegove tekoče besede in globine razmišljanja. Kot lok se misli raztezajo od izpovedi intime, občečloveških in družbenih vprašanj, pa vse do neba in še čez, v neznano. Življenje ga je kalilo v tem panonskem prostoru, za katerega pravi, da ima jasen in prepoznaven »genius loci«, torej svoj duh kraja, za spoznavanje sveta. Osvobojen spon govorjenja je spregovoril prav o tem ter še o nekaterih poglavjih iz življenja.
»Biti osvobojen potrebe po govorjenju je bila moja tiha, skromna želja, da bom enkrat prišel do tega. V letih ni bilo nobene omejitve, da tega ne bi zmogel že prej, ampak v resnici sem šele zdaj postal svoboden in brez odvisnosti od formalnosti, ki nam jih določa življenje. Ker nam jih,« je začel pripovedovati Janez Balažic.
»Ampak pomembno je, da nikomur nisem nič dolžan. Srečen sem, da sem prišel skozi življenje brez usodnih svetovnonazorskih, političnih, intimnih poškodb. Miren sem in zato tudi toliko lažje povem, kaj mislim. Ta dimenzija svobode in osvobojenosti mi neizmerno dosti pomeni in jo v teh tednih skušam prepoznavati v prepričanju, da je zdaj čas, da živim po svoje. Ni treba vsega vedeti, biti pameten na vsakem koraku, imeti stališče, kakršno koli mnenje. Za to osvobojenost gre, da si torej ti tisti, ki avtonomno odločaš, kaj boš povedal in kaj ne, kako boš živel in delal, kako se boš odločal. To je stopnja svobode, ki jo iščem.
Davno nazaj sem imel velike probleme, veliko sem izgubljal s tem, da sem bil prijazen, torej da nisem tehtno premislil, si postavil vprašanje, 'mi je to sploh treba, moram biti zraven, moram nekomu biti na voljo ali narediti uslugo'. V letih, ki nam preostajajo, moramo doseči raven, da ne bivamo v nekih notranjih sporih sami s seboj, da se odločamo, kakor je prav. Zelo je težko. Jaz nisem človek, ki ne bi imel jasnega stališča, sem se pa streniral, da premislim in ravnam taktno. Moji znanci, prijatelji znajo to briljantno izpeljati, na primer z nekim medklicem, medstavkom si tako ustvarijo rezervo za oblikovanje premisleka ter v miru povedo, 'hvala lepa, me ne zanima'! Sam sem prepogosto hipno reagiral in znal sem biti jezen sam nase, da pač nisem bil sposoben premisliti in povedati pošteno, na primer da ne zmorem ali da me ne zanima. Pri tem še nisem daleč in zdi se mi, da se s tem borim vsak dan znova, zakaj bi, denimo, moral nekam iti. Čeprav je to samo stvar navade, pa je že čas, da se postavim na svoje mesto.
Vsak trenutek, tudi če greš skozi vrata, se odločaš, ali jih boš odprl s silo ali počasi, vsekakor s premislekom za naprej. Morda se bo komu zazdelo to obrobno vprašanje, a je meni zelo pomembno. Da živiš srčno in ubrano, saj te drugače pobere.«
Vsi, ki smo rojeni v tem prostoru, nosimo pečat okolja, svojih prednikov in z leti še tistega, ki smo ga oblikovali z lastnim ustvarjanjem in življenjem. Ali v obdobju zorenja življenja razmišljate o tem, kako ste ravnali z darovi?
»Že po danih izhodiščih za ta pogovor sem premišljeval, da smo predestinirani z rojstvom, družino, okoljem, kjer smo. Imel sem srečo, nisem vlekel s seboj prevelikega bremena, zakaj je tako. Preveč sem hlepel po življenju, da bi mi to bila cokla, da ne bi zmogel iti naprej. To je bilo zelo dobro. Mene ni bremenilo, da nismo bili bogati, da ne izhajam iz kdove kakšne intelektualne družine, saj sem znal najti neizmerno in dragoceno v očetu, materi, bratih, znancih, prijateljih, ki so mi vse to nadomeščali, ter izpolnjeval slo po življenju. Ta sla, ne samo po življenju, ampak tudi po preživetju, mi je bila položena v zibko. In za razliko od mnogih: če me je kdo vrgel v jarek ali sem vanj padel sam, nisem tožil. Pogledal sem naokrog, kako bom prišel ven. Ta način bivanja, da pravzaprav iščeš poti, je naraven, v zibko je porojeno, da iščeš stvari naprej.
Odraščal sem v družini, kjer so se v dani skromnosti negovali poštenje, delavnost in srčnost. Ne sebi ali komu drugemu ne očitam, da bi mi kaj manjkalo. Vse sem zgradil – ne sam, ampak s pomočjo ljudi, ki so bili okoli mene. Če ob vsem, kar človek naredi, ni odziva pri najbližjih, v krogu družine, znancev, prijateljev, je to izraziti egoizem. Jaz potrebujem potrditev od zunaj.
Pomembno je, da v zibki zrasteš, še bolj pa potem to, da znaš zlesti čez ograjo in počasi, počasi shoditi.«
Marsikomu je bilo usojeno roditi se v družino, ki je živela na tej zemlji in od njenih darov. Kakšen je vaš odnos do zemlje?
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) Na slavnostni akademiji nagradili šole, učence in dijake ter mentorje
Murskosoboški regionalni center Zveza za tehnično kulturo Slovenije (ZOTKS) je v sklopu festivala Inovativnosti, Znanosti in Ustvarjalnosti mladih (IZUM) pripravil slavnostno akademijo. Na njej so podelili priznanja učencem in dijakom za državno tekmovanje iz znanja logike, osnovnim in srednjim šolam so podelili statuse raziskovalnih šol, prav tako so nagradili šole, ki so se najbolj izkazale z razstavljenimi izdelki, ter mentorje.
»Tu imam kompleks. Zdi se mi, da sem bil v tem pogledu manj človek zemlje, z leti sem se od očetovega zgleda naučil odnosa do zemlje in spoštovanja do tega, kar človek sam pridela. Še zdaj si pravim, da moram to usvojiti. Spomnim se ljube Bernarde, kako me je dobro ošvrknila na vrtu, ki sva ga imela v Gornji Radgoni, rekoč, 'Janez, ne napadaj zemlje, koplji jo'. V globokem spoštovanju njenega odnosa do zemlje, narave vendarle mislim, da tega sam še nisem povsem ponotranjil. Vse to, kar imam, premalo izkoriščam za neko globljo duhovno, spoznavno rast. Si pa tega ne očitam in, zanimivo, mi ni postala neka mišljenjska, duhovna, filozofska obsesija.
Nikoli na primer nisem sodeloval v gibanju za Muro, za ekologijo, pa sem morda bil dosti več kot kateri koli od njih v stiku z njo. Vem, kaj nam je to pomenilo, in boli me, da, denimo, v potokih ni več rib ne potočnih rakov. V Beltincih smo imeli za hišo bajer, poln rib. In mimogrede, ob petkih so bile na mizi domače sladkovodne ribe. Zdaj jemo morske ribe, pripeljane v to okolje nekaj sto kilometrov daleč.
Zdi se mi, da tu delamo strašno napako, da ne gledamo narave celostno. Zame narava ni samo to, da jo voham, da jo gledam in koristim ali duhovno sprejemam, ampak konkreten bivanjski prostor, ki ti ponuja celostno bivanje. Ta moj primanjkljaj ali strahospoštovanje do narave sem zato lahko pretvoril v razmislek – ne gre samo za vprašanje očiščenja narave, na primer ob čistilnih akcijah, ampak tudi za nujo revitalizacije življenja, torej da kdo od nas ob tem v potok spusti pet rib.
V odnosu do narave gre za neko ozkosrčnost v smislu 'glavno, da imam okoli sebe čisto, o ribah v potoku pa naj razmišlja nekdo drug'. Boli me ta egoizem v odnosu do narave, lasten urbanemu človeku.«
Je egoizem mogoče prepoznati tudi v trendovskih, samooklicanih gibanjih za varovanje narave?
»Danes lahko človek naredi zelo spodobno kariero z blefiranjem, s tem, da si izbereš nek topos, kjer boš, recimo, naravovarstvenik. Za to pravzaprav ni treba dosti vedeti, ampak samo govoriš o tem, na kaj je treba paziti. Rad imam ljudi, ki hodijo na sprehode, ker jim to veliko pomeni, vidim mamco, kako lepo obdeluje svoj vrt ali neguje rože, ali kmeta, ki lepo obdeluje zemljo. To je zame običajen modus ekološkega gledanja na svet. Torej nekdo, ki to živi, in ne kdor to deklarira. Deplasirano je govoriti brez argumentov, denimo o regulaciji staleža nutrij. Če hočem biti politik na tej bleferski ravni, pač povem, da je to greh nad naravo, in naenkrat sem v poziciji pred drugimi in na tem gradim. To je nekaj, kar se mi zdi tuje, in ta egoizem je izrazito nepošten, v resnici obsojanja vreden.
Naša težava je, da nimamo ljudi, ki bi artikulirano, torej argumentirano, postavili takšna razmišljanja, pozicije v javnem diskurzu. Moč argumenta, se mi zdi, danes peša, pozicija javnega prostora je v šikaniranju s plasiranjem stvari, ki so izrazito negativne. Ne pozicija argumenta, ne pameti, ne spoznanja, ne moči poštenja, ampak ravno obratno – zato, ker se ti izplača postaviti se točno nasproti temu. Da si napraviš svoj prostor okrog središča, ki je lahko izrazito negativno, imaš v trenutku vsaj tisoč somišljenikov. In to se mi zdi nevarno, če se gremo javni diskurz tudi v zvezi z naravo.«
Ta diskurz, takšen ali drugačen, je dokaj izrazit v središčih moči. Nekoč ga je s skupino izstopajočih mislecev imelo tudi Prekmurje, če omenim samo pokojnega Štefana Smeja, morda še kontroverznega Slavka Švendo in še katerega. Danes, se zdi, je v tem prostoru vse potihnilo.
»Gre za pomanjkanje osebnega poguma in zmožnosti za stališče. Sam o vseh stvareh nisem govoril in tudi potrebe po tem nisem čutil, saj se s tem resno nisem ukvarjal. V poziciji, kjer je potrebna angažiranost, pa je človek dolžan artikulirano povedati.
Spomnim se gibanja konec osemdesetih let, katerega del sem bil v krogu knjižne mladine Ferija Lainščka, Francija Justa, Milana Vincetiča, močan je bil tudi Klub mladih, zelo rad sem imel tudi Švendo. Tudi osebno sva se zelo razumela, čeprav je na trenutke deloval konfuzno, je pa vedel, da je ta nenehna kritika, nenehno 'bockanje' nekaj, kar je humus, da se stvari odpirajo, govorijo in razrešujejo. Smej je šel v drugo smer, zelo pragmatično. Iz šolstva je šel na Vestnik, kjer je ta diskurz še bolj artikuliral. Iskreno je treba povedati, da Prekmurci ne zmoremo politične samobitnosti, neodvisnosti in odločenosti, da bi te stvari artikulirali na najvišji politični ravni. Vedno smo nekoga drugega potisnili v ospredje rekoč, 'zadaj bom delal, ti pojdi v ospredje'.
Prekmurci nimamo osebnosti z držo homo politikus. Tudi sam tega nimam, torej prepričanja, da ni nič narobe, če prevzameš neko vodstveno funkcijo in stvari pelješ naprej.«
Glede na aktualno dogajanje je mogoče videti, da drža homo politikus manjka tudi v samem vrhu slovenske politike. Kako zrela oziroma nezrela se vam zdi aktualna oblast?
»Sam zelo cenim osebnosti, ki so šle v politiko s prestižem svojega dela, neke svetovnonazorske pozicije in da so v tem videle vrhunec svojega življenjskega opusa, dela in ambicij. Eden redkih, ki ga zelo spoštujem in nisem v tem svetovnonazorskem območju, je Jožef Horvat, ki je z izkušnjo, ki jo je dolga leta peljal, eden najboljših poslancev.
Žal v državno politiko ni šel Anton Slavic, nekdanji murskosoboški župan, eden tistih ljudi, ki je imel politično držo in je bil izjemno luciden, kar je tudi znal artikulirati. Bilo je in je še zdaj nekaj ljudi, ki bi lahko šli v politiko, vendar bi moral biti pogoj neki opus, delo, zrelost in da odločitev ni samo karierna, ampak tudi osebnostna.
Mladi ljudje so pragmatični v smislu, da se odločijo, da bodo poskušali uspeti v politiki in da je to odlična eksistenčna pozicija in pozicija vplivnosti. To se mi zdi grozljivo. V Evropskem parlamentu imamo ljudi, za katere sploh ne vem, zakaj so tam, in ne razumem ključa, kako so prišli do tega, da so jih dali na listo. Mislim, da je tu v ozadju ključ srebrnih žlic, torej da vplivneži zagotovijo pozicije svojim. To se mi zdi napaka, da ni zrelosti, saj za seboj nimaš nekega opusa, dela ali nedvoumne svetovnonazorske drže, da človeku, že ko ga pogledaš, mu zaupaš ali pa ne. Sam zmorem prepoznavati in priznati Janezu Janši politično izjemnost in težo, čeprav se z 99 odstotki stvari z njim ne strinjam.
Ravno danes sem premišljeval, kako moder je bil Janez Drnovšek kot premier. On nikoli ni govoril v takšnem diskurzu, kot se zdaj dogaja.«
Slovenijo pa je v ospredje evropske pozornosti potisnil njen nastop kot častne gostje na knjižnem sejmu v Frankfurtu. Kako ste doživljali ta prestižni dogodek kot zavzeti bralec knjig, kako nastop Slavoja Žižka, ki je poskrbel za vznemirjenje?
»Nastop Slovenije v Frankfurtu je zame presežek v kulturnem in tudi političnem smislu. Spomnim se, da sem bil leta nazaj kot sourednik v Pomurski založbi skupaj z glavnim direktorjem in urednikom Ludvikom Sočičem ter pokojnim Milanom Vincetičem na obisku tega sejma, ki je neizmerno velik sejem ne samo zaradi knjig, ampak tudi zaradi posla. V tistem trenutku nisem niti pomislil, da bi lahko Slovenija kdaj tam nastopila kot osrednja gostja. Kot Slovencu in pogojno kot intelektualcu mi je dragoceno, da smo tako osmislili, kdo smo.
To, da je bil Slavoj Žižek v ospredju, se mi zdi totalno v redu z vseh vidikov, kulturnopolitičnih, svetovnonazorskih in umetnostnih. Žižek je vendarle eden najbolj eminentnih svetovnih filozofov z opusom na desetine knjig v tujih jezikih, z vsemi možnimi referencami, članstvom v številnih akademijah. Človek, kot je Žižek, pove tisto, kar misli in kar je učinkovalo v prostoru, kakršen je bil frankfurtski sejem. On je vedel, kaj govori in komu govori, paradoksalno pa je, da zdaj za njim govorijo vsi isto.«
Pa vendar so mu nekateri očitali relativizem.
»To je zame oportunizem, to, da se sklicuješ na relativizem. Z drugimi besedami to pomeni, da ne smeš povedati drugega, kot je glavna os diskurza, ki pa je, kot vemo, bolj ali manj diktirana. Razmišljanje, da je treba napadati Hamas, je zame obupno, da jih je treba kot teroriste najprej uničiti, potem pa se lahko pogovarjamo, kakšna bo rešitev. To se mi zdi v vseh ozirih nečloveško.
Mi smo imeli pravico do samoodločbe in smo to izkoristili in drugače kot tako, kot je bilo nam dano, ne morem razmišljati. Leta 1991 smo prišli do samostojnosti in države in nikomur na tem svetu ne moreš odreči pravice do samoodločbe, do načina, kako bo živel in kako bo upravljal s svojim prostorom, ljudmi.«
Prav je, da vas pred sklenitvijo pogovora povabim k premišljevanju o lastnem strokovnem delu in zapuščini, ki ste jo ustvarili v aktivnem življenjskem obdobju. Je ostalo še veliko neraziskanega, nedokončanega, izzivov?
»V meni je ostalo marsikaj odprtega in neraziskanega, kar pa ne jemljem kot kakšen dolg do stroke, svojega posla, ki sem ga delal in ga še bom, do družbe ter do samega sebe. Temu bom sledil, saj me še marsikaj zanima. Kar koli bom naredil, bo samo plus, in poskušal se bom držati tega, kar je za mojo dušo.«
Kaj bi to lahko bilo?
»Ničesar ne bom obljubljal, ker je to pri meni nevarno, nobenih konkretnih del in naslovov ne bom napovedoval, zagotovo pa bom, če bom zdrav, to naredil.«
»Rudnik je tam, kjer si. Loti se dela in koplji.« Pomenljivo sporočilo o rudarjenju, ki ga je izrekel neki znani novinar.
»Tako tudi živim, le malo se moram osredotočiti. Dnevi niso tako kratki, časa je zadosti, da bo prišel tudi učinek, da bo iz tega rudnika tudi nekaj prišlo. To jemljem kot neko osebno zavezo brez konkretnih naslovov del. Sam sebi sem dolžan znanstveno monografijo o Janezu Aquili, a bi jo moral absolutno objaviti v tujem jeziku, v nemščini ali angleščini. Zakaj? Hja, moj mlajši kolega je celo zapisal, 'saj je Balažic to že vse napisal, vendar je škoda, da to ni objavljeno v nekem mednarodnem prostoru'. Ima prav, in zato sem to dolžan sam sebi.«
Drugo prepuščate odkritju rude v rudniku.
»Še bolj, če jo bom znal obdelati. Če dobiš diamant, to še nič ne pomeni, če ga ne znaš obrusiti. Pred sabo imam še življenjske naloge, ki jih preprosto moram izpeljati in v tej zavezi tudi živim v prostoru, v spominu na pokojno ženo Bernardo. Določene stvari moram urediti, da bo naša družinska zgodba, pot z otrokoma, prišla do neke točke, kjer bom v resnici izživel za najdražje v višjem smislu, kar je meni in Bernardi ljubo. Iskreno moram priznati, da sem v obdobju, da to izpeljem. Te naloge niso enostavne in ni nujno, da bom pri tem uspešen. Otroka moram pripeljati do kruha, saj drugače ne bom mogel v miru umreti. Zveni zelo kruto, ampak tako to zaznavam, vidim in tako se mi postavlja.
Tako živim življenje za nekoga drugega ali z njim, ki živi v meni. Obenem v strahotni osamljenosti v pomanjkanju diskurza z nekom, ki je poleg tebe … Svojim znancem, parom, pravim, da je neizmerno bogastvo, da si z nekom skupaj. Da mu lahko poveš, kako lep ali težek je dan, kako je lepo, ker sem to naredil, ali da nečesa ne zmorem, ali me boli. Zdaj vse to lahko povem le sam sebi.
Ne tožim, ampak ta danost, da si z nekom, je zame bila in je izrazito intimna. Sem v tihem, nemem dialogu z Njo in iščem bližino. Včasih je intenzivnejše, včasih pa težko. Zdi se mi, da nisem sam, da mi ostaja možnost za življenje tudi za to, da bivam zdaj, v tej situaciji, z nekom, ki ga več nimam, še naprej.
V zelo težki situaciji sem spoznal, da je to življenje, ki ga živimo na Zemlji, enkratno, že samo to, da lahko govorimo, jemo, pijemo, ljubimo. Verjamem, da človek, njegova bit ostane. Ne vemo, kam odide, v kaj se pretvori, kako se vrača. Pojma nimam. To tudi ni moja obsesija. Dejstvo pa je to, da sem se prepričal, da je enkratnost bivanja tisto, kar me drži pri življenju. Edinstvenost bivanja je tisto, kar me drži hkrati v bližini izgube in tega lepega, igrivega življenja. Ampak za to je potrebna zelo dolga pot. Vem, da bo tam tudi most, ki me bo peljal čez ...«