(INTERVJU) Že kot zunanji minister razmišljal o kandidaturi

»Funkcija predsednika republike ima zelo posebno karakteristiko, ki je druge politične funkcije na državni ravni nimajo. Predsednik republike je namreč edini politični funkcionar, ki je izvoljen neposredno z večinsko podporo državljanov. To mu daje legitimnost in priložnost, da s svojim delom in vizijo povezane Slovenije vsa ta vsakodnevna nasprotja, ki smo jim priča praktično na vseh področjih javnega udejstvovanja, zbližuje. Da je predsednik vseh državljank in državljanov, vidim kot ključno misijo predsednika republike. S svojim dosedanjim delom tako v državnem zboru – kot vodja preiskovalne komisije – in tudi kot zunanji minister sem vedno stremel k temu, da smo našli soglasje pri ključnih točkah. Pri tem sem bil tudi vedno uspešen. Zato sem se že v mandatu zunanjega ministra resno ukvarjal z idejo, da kandidiram za predsednika republike. Več posameznikov, katerih mnenje in izkušnje cenim, je mimo mene, ne da bi se sploh pogovarjali o tem, prišlo do enakih misli glede moje kandidature. To je samo pritrdilo moji odločitvi, da naposled grem v tekmo.«

»Kandidatura za predsednika republike je tako velika odgovornost in tako velik izziv, da me nihče ne bi mogel nagovoriti v to, če si sam ne bi želel kandidirati in bil prepričan o pravilnosti odločitve. Ideja je pri meni zorela dlje časa. Sem pa vesel, da je tudi predsednik SDS podprl kandidaturo.«

»Največji izziv Slovenije v prihodnjih petih letih je iskanje poti, kako nas povezati, kako združiti, kar je najboljšega v nas. Tej ideji sem popolnoma predan. In tudi vem, da lahko veliko naredim. Kandidatura za predsednika republike je tista politična iniciativa, v katero želim investirati vso svojo energijo in izkušnje.«

»Zato ker ne verjamem v bližnjice in ker moja kandidatura izhaja od spodaj navzgor, torej od ljudi za ljudi. V primeru zmage bom še naprej predstavnik ljudi, sicer ne v parlamentu, ampak na Erjavčevi v Ljubljani. Na ta način se najlepše stke neposredna vez z volivkami in volivci. Predsednik republike jih mora zastopati vsak dan, ne glede na njihovo svetovnonazorsko opredelitev, versko opredelitev in ne glede na to, s katerimi idejami se poistovetijo.«

»To je odločitev vsake stranke posebej. Vesel bom podpore, razumem pa, da imajo stranke svoje organe, želje in ambicije. Moja kandidatura ni vezana na podporo te ali one stranke, zato sem se tudi odločil za zbiranje podpisov.«

»To je stvar zakonodajne veje oblasti in mislim, da v prihodnje ni pričakovati sprememb. Moja izkušnja s preteklih političnih funkcij je, da so pristojnosti ravno takšne, kot jih nosilec funkcije zna ustrezno uporabiti. Če se spomnite iz časa bančne preiskovalne komisije, ki sem jo vodil, so govorili, da so preiskovalke nesmisel, šov za javnost, brez rezultatov. Ampak smo kljub temu močno zarezali v pojav bančne kriminalitete in upam si trditi, da so danes bančne prakse boljše tudi zaradi tiste komisije. Enako je bilo na funkciji zunanjega ministra, menim, da smo močno okrepili vlogo Slovenije v zunanji politiki. Prepričan sem, da v funkciji predsednika republike z danimi pristojnostmi lahko močno prispevam k temu, da bomo v Sloveniji več sodelovali in delali korenitejše razvojne korake naprej za skupno prihodnost.«

»Ne, ker izhajam iz veljavne zakonodaje, na podlagi katere sem se tudi odločil za kandidaturo. Če bi prišlo do sprememb, pa bo imel predsednik republike pač dodatne pristojnosti.«

»Po zadnjih javnomnenjskih raziskavah je Borut Pahor tudi po dveh mandatih najbolj priljubljen predsednik v zgodovini Slovenije. To je glas ljudstva in ljudje imajo vedno prav.«

»Oglašanje je stvar zakonodajne in izvršne veje oblasti. Ena sprejema zakonodajo, druga jo izvršuje. Parlament je ključno mesto, kjer se različna stališča, pogledi in mnenja krešejo, da se na koncu izbere najboljša rešitev. Žal vse prevečkrat parlament postaja glasovalni stroj, zato umanjka ta del razprave. Sam vidim rešitev v spremembi volilne zakonodaje, ki bi pripomogla k bolj neposredni zastopanosti v parlamentu po volji ljudi. Tako kot predpisuje tudi ustava. Predsednik republike je v nasprotju s tem predstavnik vseh državljank in državljanov. Ima možnost in tudi pristojnost povabiti na pogovor nosilce glavnih političnih struktur, torej predsednika državnega sveta, predsednico parlamenta in predsednika vlade, ter v tem krogu razpravljati o ključnih izzivih, ki so pred Slovenijo. Ter vprašanjih, ki netijo največ nemira v družbi. Menim, da je to tisti forum, kjer naj predsednik republike uporabi svojo večinsko podporo in išče rešitve za boljši jutri. Tako je lahko tudi bolj učinkovit, k rezultatom usmerjen predsednik, kot pa da se zgolj javno opredeljuje o notranjepolitičnem vprašanju. Predsednik republike mora skrbeti predvsem za to, da poteka dialog s ciljem iskanja rešitve. Lahko povabi na pogovor predsednike političnih strank, predstavnike institucij, nevladne organizacije … skratka, lahko vodi dialog in na ta način združuje sogovornike, ki brez te predsedniške iniciative ne bi sedli za skupno mizo. Tu jaz vidim najpomembnejšo vlogo predsednika republike.«

»Morda, ampak je še kar nekaj neizkoriščenega potenciala, predvsem v smeri, da bi se vrh slovenske politike večkrat srečeval, vzporedno s tem pa bi se vodila razprava o prihodnosti Slovenije. Napočil je čas, ko moramo zelo odprto spregovoriti o tem, v katero smer želimo. Preden ta odločitev dozori v državnem zboru ali vladi, velja spodbujati široko razpravo. Če se nam uspe poenotiti o ključnih usmeritvah, lahko ta razprava močno prispeva k razvoju Slovenije.«

»Za Slovenijo bi bil optimalen kombinirani volilni sistem. Da se polovica poslancev izvoli po preferenčnem glasu, druga polovica pa neposredno po večinskem sistemu. Tak je recimo nemški model. Združuje pozitivne lastnosti obeh tipov volilnih sistemov. Ohraniš proporcionalnost in hkrati povečaš moč parlamenta, ne kot glasovnega stroja, ampak kot institucije, ki predstavlja interese ljudi s terena.«

»Držim se načela 100 dni miru. Teh 100 dni še ni minilo, zato še ne bi rad ocenjeval dela vlade.«

»Glede tega sem že dejal, da gre za popolnoma neprimerno politiziranje vprašanja imenovanja strokovnih in kariernih diplomatov. Za zlorabo njihovih imen, postali so velika stranska škoda želje po političnem obračunavanju. Popolnoma neprimerno in nedostojno je, da se je javno šlo v takšen korak. To sem dejal že na začetku, ko je aktualna vlada napovedala odpoklic. Me je pa tudi spodbudilo pri razmišljanju, da Slovenija res potrebuje predsednika republike, ki povezuje. Ne smemo šteti vsega od prejšnjih vlad za slabo. Potem se vsakič vračamo na ničto točko. Ohranimo dobro, popravimo samo tisto, kar morda ni bilo najbolj optimalno. In pojdimo naprej. Slovenija ima dva milijona prebivalcev, in če se bomo kar naprej delili in po vsakih volitvah začeli znova ter negirali vse poteze prejšnje vlade, bomo bolj ali manj stopicali na mestu. Imamo toliko potenciala, da lahko naredimo velike korake naprej, če se le malce bolj medsebojno spoštujemo, malce bolj sodelujemo in si malo manj mečemo polena pod noge.«

»Slovenija je že v začetku jasno povedala, da je to agresija brez primere. Praktično pred durmi EU se ruši red mednarodnega prava, ki je bil vzpostavljen z Organizacijo združenih narodov, rušijo se vse konvencije, na katerih temelji svet, kot ga poznamo danes. Vseskozi smo bili med najglasnejšimi zagovorniki ostre reakcije Evropske unije in veseli me, da je Evropska unija zelo hitro stopila skupaj, govorila z enim glasom in ostro reagirala na rusko agresijo. Pred volitvami je bilo sicer nekaj napovedi drugačne zunanje politike v primeru zamenjave vlade, ampak je aktualna vlada tudi tu trčila ob realnost in spoznala, da je to edina prava pot. Močna podpora Ukrajini, močna obsodba Rusije in pomoč Ukrajini pri tem, da s svojo vojsko zagotovi odhod zadnjega ruskega vojaka s svojega ozemlja.«

»Sankcije so zmeraj dolgoročen ukrep. Imajo svoj učinek, se tudi stopnjujejo, in če Rusija v doglednem času ne bo jasno ugotovila svoje zmote, bo zašla na nepovratno pot tehnološkega, finančnega in človeškega zaostajanja za razvitim svetom. Ruska agresija je prinesla tudi novo dimenzijo energetskega prestrukturiranja stare celine in trganje odvisnosti od ruskih energentov. Gre za nepovraten proces, ki sicer ne bo takojšen. Bo pa bolj daljnosežen. Rusija bo soočena s popolnoma novimi razmerami, sicer bogata z energenti, a ne bo imela dovolj kupcev, ki bi financirali njeno vojno mašinerijo. S tem bo tudi bistveno zmanjšan priliv konvertibilne valute v rusko gospodarstvo. Morda se danes usihanje zdi počasno ali celo nezaznavno, ampak v enem letu bo stanje v Rusiji bistveno bolj dramatično, kot je danes.«

»Nekatere države so to že sprejele. Vsak dan smo soočeni s sporočili, v katerih posamezni ruski državljani, verjetno tudi zaradi zelo enostranske medijske slike, ki jo spremljajo doma, podpirajo vojno. Zato predloga o prepovedi izdajanja vizumov ruskim državljanom ne bi tako hitro pospravil z mize, še posebej ker podpora za ta ukrep v državah EU raste. Smiselna je seveda koordinacija znotraj EU, ob tem pa je jasno, da bi tisti ruski državljani, ki bi odšli v EU zaradi nestrinjanja s politiko Putina, vizume dobivali še naprej.«

»Obstaja velika razlika med lokalnimi in predsedniškimi volitvami. Župan predstavlja svojo politiko, politični program. Ima tudi neko koalicijo in večino v občinskem svetu, od katere je odvisen, in je v tem pogledu politik tega ali onega svetovnega nazora. Kot predsednik republike želim biti predsednik vseh državljank in državljanov, zato se ne želim osredotočiti zgolj na en ali drug politični pol, ampak iščem odgovore na izzive, ki imajo čim širšo podporo. Če dve osebi različnih političnih usmeritev posedemo za skupno mizo, hitro ugotovimo, da v nekaterih pogledih razmišljata podobno in stremita za istim ciljem. Predsedniški kandidat, ki se vnaprej opredeli, da nagovarja predvsem leve ali desne volivce, jasno izključi pomemben del slovenskega prebivalstva. To ne prispeva k večjemu sodelovanju. Vsak del slovenske družbe lahko enakopravno, enakomerno in enako kakovostno prispeva k temu, da bi v Sloveniji bolje živeli. Komu bo uspelo povezati vse te različne poglede? Moje pretekle izkušnje pri političnem udejstvovanju pričajo o tem, da znam poiskati skupno rešitev tudi takrat, ko nimam zagotovljene večine. Neutrudno vztrajam pri tem, da je soglasje možno doseči, in moj največji napor bo usmerjen v iskanje tistega, kar nas povezuje, ne glede na politični pol.«

»Z vsakim vodim neobremenjen dialog. Prvo načelo vladavine prava in demokratične ureditve je, da imamo institucije in da delujemo v okviru njih, ne glede na to, kdo zaseda vodstvene položaje. Vsak človek na posameznem mestu doda osebno noto, toda to je zgolj okoliščina, ki morda obarva sodelovanje, a ga ne prekine. Ne nazadnje to od nas terjajo državljani in tudi naša ustava.«