Po tridesetih letih od smrti Bele Ebenšpangerja je njegov nečak Ernest Ebenšpanger izvedel, kje in pri kom se je stric skrival med drugo svetovno vojno in s tem kot Jud ubežal deportaciji. V internacijo so namreč iz Murske Sobote odvedli pet od sedmih članov družine, živi pa so ostali Bela, ki so ga dobro leto dni skrivali pri družini Flisar v Domajincih, Margita, najmlajša od petih otrok staršev Ebenšpanger, ki se je prav tako skrivala nekje v Medžimurju v okolici Čakovca, in njuna sestra Elza, ki se je živa vrnila iz internacije.
Spomine na to, kako je Bela prišel k Flisarjevim in pri njih našel varno zatočišče, čeprav so s tem tvegali življenja vseh članov družine, je Ernestu pripovedovala v začetku aprila Veronika Juravska iz Francije ob svojem obisku domačije iz otroštva v Domajincih, kjer zdaj živita Franc in Slavica Maček.
O skrivanju ni nikoli govoril
Že kot otrok je Ernest Ebenšpanger slišal, da se je njegov stric, brat očeta prav tako Ernesta Ebenšpangerja, med vojno nekje skril, vendar nobeden od sorodnikov o tem ni govoril in tega, kako je bilo v resnici, tudi pozneje ni raziskoval. »Šele ko človek postane starejši, začne o tem premišljevati,« je povedal sogovornik. Vedel je, da naj bi se Bela skrival nekje na Goričkem, to pa je potem enkrat omenil cankovskemu županu Dragu Vogrinčiču in ta je začel še sam poizvedovati pri ljudeh, ali bi kdo kar koli vedel o ljudeh, ki so med vojno nekoga skrivali. Vprašal je tudi Franca Mačka iz Domajinec, ne vedoč, da gre prav za njihovo domačijo. Maček o tem ni ničesar vedel, saj je sam prišel k tej hiši kot mladenič po služenju vojaškega roka leta 1968 in skupaj s kmetijo prevzel tudi skrb za Alojza in Karolino Flisar, ki nista imela otrok. Je pa enkrat po telefonu to omenil Veroniki, Alojzovi nečakinji, ki je v otroštvu živela v Domajincih, in takoj se je spomnila, da so pri njih doma, torej pri Flisarjevih, skrivali nekega moškega. Sama je bila takrat, ko je prišel k hiši, stara štirinajst let in se zato dobro spominja, kako je bilo.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Lelosi obuja duh Mure: V soboškem proizvodnem obratu se obeta več kot 100 novih zaposlitev
Hitro rastoče kamniško podjetje del proizvodnje iz Kitajske seli v kompleks nekdanjega tekstilnega giganta v Murski Soboti.
»Tako smo torej izvedeli, da se je stric Bela skrival v Domajincih. Od tod se je po vojni odpravil proti Madžarski, domov se je vrnil kot ujetnik oziroma se je doma prijavil, da se je vrnil z ruske fronte. S tem si je po vojni zagotovil zaposlitev in druge ugodnosti. Prav zaradi tega o svojem skrivanju, ki ga je rešilo pred smrtjo, nikoli ni govoril,« je njegovo nadaljnjo življenjsko pot opisal Ebenšpanger. Po vojni se je Bela zaposlil kot trgovec v ljudskem magazinu, potem pa se je iz Murske Sobote preselil v Maribor in bil trgovski potnik za mariborsko podjetje MTT. Umrl je leta 1987.
Družina Ebenšpanger je izvirala s Pertoče
Judovska družina Ebenšpanger je izvirala s Pertoče, kjer so imeli trgovino, od tam pa so se selili v Večeslavce, Gederovce in nazadnje v Mursko Soboto, kjer so prav tako odprli trgovino. Manufaktura Ebenšpanger je bila tam, kjer zdaj stoji lekarna. Trgovina je delovala tudi med drugo svetovno vojno, dokler niso ob deportaciji murskosoboških Judov spomladi leta 1944 najprej odpeljali v internacijo očeta in mater, ki se nista več vrnila, preganjanje pa je doživelo tudi vseh pet otrok družine Ebenšpanger, Laci (rojen leta 1909), Bela (rojen leta 1910), Ernest (rojen leta 1911), Elza (rojena leta 1912) in Margita (rojena leta 1913).
V domači trgovini sta delala tudi Bela in Ernest, in čeprav se je zadnji zaradi poroke s katoličanko in prestopom v katoliško vero izognil prvi deportaciji, so ga pozneje Madžari odpeljali na Madžarsko, od tam pa v Nemčijo v Hersbruck in nato v koncentracijsko taborišče Dachau. Po vojni se je vrnil domov, vendar zaradi posledic internacije umrl leta 1948. Bela se je torej skril, vendar doslej nihče ni vedel, pri kom. Najstarejši od otrok Laci je imel trgovino v Puconcih, umrl pa je že med potjo v internacijo, kamor sta bila pregnana skupaj z ženo. Ta je izhajala iz znane murskosoboške družine Hiršl. Tudi ona ni preživela. Elza, ki se je poročila s Flisarjem, je imela gostilno v Murski Soboti na kraju, kjer je zdaj tržnica. Tudi ona je bila internirana, vendar se je živa vrnila domov. Umrla je leta 1972. Pred najhujšim pa je uspela ubežati Margita, s tem ko se je skrivala v Medžimurju. Umrla je v visoki starosti.
Živel je na »poudi«
Veronikin oče je bil iz Bodonec, mati pa iz Domajinec. Kot mnogi drugi v tistem obdobju sta tudi sama odšla na delo na neko kmetijo v Franciji in tam se je leta 1931 rodila Veronika. Ko je bila stara osemnajst mesecev, jo je mati pripeljala domov k svojim staršem Flisar v Domajincih. Tu sta živela še Veronikin stric Alojz, po domače Lujz, in njegova žena Karolina, ki so jo klicali Lina. Veronika je živela z babico in dedkom ter s stricem in strino vse otroštvo in na Cankovi obiskovala tudi osnovno šolo, po vojni pa sta starša hotela, da pride k njima v Francijo, kjer je že imela tudi brata. K svoji družini v Franciji se je preselila leta 1948, ko še ni dopolnila sedemnajst let. S težkim srcem, pove Veronika, saj so ji bili starši tuji ljudje, veliko bližje pa dedek in babica. Pet let je živela pri starših, potem pa se je poročila z Žanom Juravsko, ki je bil poljskih korenin. Mož je umrl pred enajstimi leti, zato je zdaj sama prišla na obisk k Mačkovim ter na svoj dom iz otroštva.
»Bila sem stara štirinajst let, ko je ta gospod prihajal po sadovnjaku k hiši. Nismo vedeli, kdo to je, in tudi stric in strina sta se spraševala, kdo neki prihaja. Spomnim se, da so skupaj odšli v hišo, mene, ki sem prišla za njimi, pa so spodili. Dolgo so se pogovarjali. Ta človek se je potem skrival na 'poudi'. Ko smo jedli, je prišel dol in z nami jedel, drugače pa je bil ves čas zgoraj. Ko smo bili pri kosilu, smo se zaklenili, in tudi ko je kdo prišel na dvorišče, se je takoj umaknil v skrivališče,« pripoveduje Veronika. Lujz in Lina sta bila poročena manj kot leto dni, ko sta na svojem domu skrila Belo Ebenšpangerja in ga s tem obvarovala pred gotovo deportacijo v taborišče.
Od sreče poljubljal strica in strino
Ko so domači slišali, da vojska po vasi opravlja kontrole, so Belo o tem takoj obvestili in se je skril v seno, drugače pa je živel na podstrešju hiše. V prvem delu podstrešja je bila luknja, skozi katero je lahko prehajal v drugi del podstrešja nad gospodarskim delom poslopja, kjer so imeli seno. Veronika pravi, da tega, da nekoga skrivajo, niso vedeli ne sorodniki in ne sosedje. Se pa spominja, da ko se je bližala fronta in je prišlo do streljanja med Nemci in Rusi, so vsi šli v njihovo klet. Veronika se spominja, da so se domači pogovarjali, da tudi njega ne morejo kar pustiti zgoraj, zato je Lujz šel ponj na podstrešje. Najprej ni upal zapustiti skrivališča, potem pa ga je vendar prepričal, da je prišel v klet. Drugi ljudje, ki so se še skrivali tam, so začeli med seboj šušljati, kdo neki to je, pove Veronika, Lujz pa jim je dejal, da je sorodnik, ki je prišel k njim na obisk iz Madžarske. Veronika je prepričana, da tega, kdo se je v resnici skrival pri njih, ni vedel niti njen dedek, ji je pa stric večkrat dejal, da če bo komu povedala, da imajo nekoga skritega, bodo Nemci vse postrelili. To je bilo dovolj, da se je bala in molčala.
Bela se je pri njih skrival približno leto dni, najverjetneje od aprila leta 1944, ko so v Murski Soboti začeli deportirati Jude, do osvoboditve maja 1945, in ves ta čas ni zapustil hiše. »Ko je bilo konec vojne, je bil ta človek strašno vesel in spomnim se, da ni nehal poljubljati strica in strine. Ko je odhajal, je dejal, moja mamica bo tako vesela, ko me bo zagledala doma,« pove Veronika. Bela verjetno ni mislil na mamo, ampak na svojo ženo, ki ni bila Judinja in je zato niso preganjali, z njo je že imel hčerke.
Molk je našel glas
Veronika je bila otrok, ko se je vse to dogajalo in je te stvari med odraslimi niso posebej zanimale. Šele pozneje, po vojni in ko je tudi sama odrasla, je spoznala, kaj se je pravzaprav dogajalo in koliko sta stric Lujz in strina Lina tvegala, ko sta sprejela pod streho Belo Ebenšpangerja, ki je bil le nekaj let starejši od njiju. »Moj stric pač ni bil za Nemce in jih ni mogel videti, po vojni pa je bil tudi prvi za novo oblast, komuniste. Čeprav je bil kmet, se je zelo zanimal za politiko,« je povedala Veronika. Alojz Flisar je umrl januarja 1969, star komaj 53 let. Bolehal je za astmo, šibko pa je imel tudi srce.
Veronika ne ve, ali je Bela kdaj pozneje obiskal njene sorodnike, ji je pa strina enkrat, ko je prišla na obisk iz Francije, povedala, da ji je pisal. Tudi Franc Maček se spominja, da je pred leti po naključju v neki košarici na podstrešju naletel na eno pisem, vendar ga ni shranil. Ko pa je pozneje Lino spraševal, kje je to pismo, ta o njem ni več nič vedela. Franc misli, da ga je uničila in najverjetneje vse, kar bi pričalo o dogajanju in času, o katerem se desetletja ni govorilo na glas.
Molk je po pripovedovanju Veronike Juravske in Ernesta Ebenšpangerja dobil svoj glas. Ernest in Veronika pa sta živa pričevalca o dogajanju v preteklosti za opomin v sedanjosti. Govorila sta o ljudeh, ki so doživeli najhujše trpljenje, in o ljudeh, ki so si upali pomagati, čeprav so s tem dali na kocko lastno življenje. Razkrivata pa tudi zgodbo, ki dopolnjuje podobo nekega obdobja, desetletja sistematično zatrtega v socialnem spominu, za katero so tudi ljudje pogosto mislili, da je najbolje pozabiti nanj.
