Kmalu zatem, v začetku letošnjega leta, pa je v samozaložbi izšla že njena naslednja zbirka pesmi Drobtinice sreče, v kateri je v treh sklopih Drobtinice sreče, Spoznanja in Življenje so zgodbe zbranih čez 80 pesmi, ki jih je navdihnilo življenje. Predstavitve pesniške zbirke še ni bilo, a bo takoj, ko bodo razmere dopuščale, upa avtorica, ki se s to pesniško zbirko poslavlja od službe vodje lendavske enote Javnega sklada za kulturne dejavnosti.
Prva pesem Drobtinice sreče, po kateri nosita naslov tako poglavje kot zbirka, je uvod v njene naslednje pesmi. Gre za drobtinice, ne za velike kose pogače, ampak za razmišljanje in čustvovanje osebe, ki ceni in spoštuje »srečo v majhnih obrokih«, drobne radosti, drobtinice sreče, med drugim v spremni besedi Pesmi kot podobe življenja zapiše pisateljica Olga Paušič.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Na Osnovni šoli Kapela krepili medgeneracijsko sodelovanje in pridobivali nova znanja
Na Osnovni šoli Kapela vsako leto izvajajo Unesco projekt Živimo skupaj.
Vse, kar jo veseli
Svoje občutke, čustva in misli je Magdičeva že zelo mlada rada zapisovala v verzih, tu in tam je objavila kakšno pesem, jih namenila svojim bližnjim in prijateljem, dokler ni v letu 2019 izšla njena prva pesniška zbirka Iskrenje srca
Najobsežnejši sklop pesmi je ravno prvi, Drobtinice sreče, v njih pa se avtorica spominja svojega otroštva in mladosti na Krapju, prvih ljubezni, svoje domačije, lepe narave in krajev, kulture, različnih dogodkov in običajev ter vseh barv življenja. »To so pesmi, v katerih pripovedujem o vsem tem,« pravi Janja Magdič, »kar mi v življenju veliko pomeni in kar me osrečuje.« O tem še posebno nazorno govori pesem Srečna sem. V pesmih so zbrani lepi trenutki življenja, pa tudi tisti manj lepi, žalostni in grenki. Podobe v njenih pesmih, kot meni Paušičeva, so precej idilične, saj govori o brezskrbnem otroštvu, pestrem življenju na kmetih, lepotah prleške in prekmurske narave, v to idiliko pa grobo posežeta smrt najbližjih, take so pesmi Brat, Krapje in Spomini, ter spoznanje, da leta vse prehitro minejo. V pesmi Ko mene več ne bo pa se ukvarja tudi z lastno minljivostjo. Pesmi se dotikajo vseh obdobij njenega življenja, od otroštva do zdajšnjih dni, ko je tudi sama postala babica dveh vnukov.
Življenje je Janji prineslo veliko preizkušenj, a je ob tem ostala vedra in optimistična, o čemer govorijo pesmi drugega sklopa Spoznanja. »Njena spoznanja in izkušnje niso nevsakdanja, a jih nemalokrat spregledamo,« meni Paušičeva, kar utemelji z mislimi iz več pesmi. »Gledamo, a ne vidimo, ker nimamo src na pravem mestu, zato je med nami tako malo empatije in vse preveč izključevanja, radi si mečemo polena pod kolena, težko prevzemamo odgovornost za svoja dejanja, zavrgli smo dragocene ključe od vrat pravice, miline duše, svetlobe duha ...« In še, da bi se morali »podarjati« drug drugemu, si biti v oporo, popravljati napake v medsebojnih odnosih in priznati, kar kdo dobrega stori, strne Pavšičeva. Posebno pri srcu je avtorici pesem Smo le ljudje, ki govori o tem, da nismo angeli, temveč ljudje, ki drugim povzročamo dobro ali gorje.
Življenje so zgodbe
Posebno pri srcu je avtorici pesem Smo le ljudje, ki govori o tem, da nismo angeli, temveč ljudje, ki drugim povzročamo dobro ali gorje.
V tretjem slopu Življenje so zgodbe so zbrane pesmi oziroma zgodbe v verzih, ki govorijo o različnih usodah tukajšnjih ljudi. »To niso le moje zgodbe,« pravi Magdičeva, »to so tudi zgodbe, ki sem jih slišala in so se me dotaknile.« Govori o otroku brez očeta, pijančku, ki ga v jarku najde žena, zaljubljencu, ki ga sredi snežnega meteža vleče k ljubljenemu dekletu, spominja pa se, kot v več svojih pesmih, tudi pokojne matere in si želi, da bi se vrnila in jo potolažila s svojo materinsko ljubeznijo. Pravi, da je treba v življenju gledati in iskati predvsem dobro, in razloži, kako je tudi njo vse življenje vodil eden od napisov nad vrati posameznih sob domačije na Krapju: Obračaj v dobro svoje dni, dokler življenja luč gori.
Zbirka pesmi Janje Magdič obsega veliko raznolikih vsebin, ki v nas spodbudijo premislek o življenju in drobtinicah sreče, za konec zapiše Paušičeva. Veliko takih drobtinic je povsod okrog nas, a jih vsi ne zaznavajo s takim optimizmom in odprtostjo, kot jih Janja Magdič. Še vedno rada zapisuje svoje misli v verzih, povedala pa je, da bo v prihodnje svoje življenjske zgodbe, ki jih ni bilo malo, zapisala tudi v prozi.