Ana in Žiga iz Veržeja: Virusa se ne bojiva

Devetnajstletni Žiga in dvaindvajsetletna Ana Ritonja, brat in sestra, del letošnjega poletja preživljata daleč od doma. V skafandru, ob varovancih v Domu starejših Hrastnik, ki potrebujejo celodnevno oskrbo oziroma pomoč. Za to sta se odločila prostovoljno, s tem pa uresničujeta svojo življenjsko poslanstvo, saj sta oba po končani osnovni šoli zaplula v zdravstvene vode. Zaključeno imata Srednjo zdravstveno šolo v Murski Soboti, Ana pa je trenutno zaposlena v Domu Lukavci, medtem ko Žiga opravlja pripravništvo za zdravstvenega tehnika v DSO Ljutomer.

Žiga je enem izmed tistih, ki so že preboleli okužbo z virusom covid-19. »Proti koncu meseca marca so potrdili prva dva primera v Domu starejših občanov Ljutomer, številke novih primerov pa so iz dneva v dan rasle. Po nekaj tednih sem tudi sam zbolel,« se spominja. Možnosti, da bi okužil bližnje ni bilo, saj je že ob pojavu prvega primera okužbe, kot tudi nekateri zaposleni, zapustil svoj dom in bližnje. »Osemnajst dni samoizolacije sem tako preživel drugje in takoj, ko je bil moj bris spet negativen, sem se vrnil na delovno mesto,« pravi Žiga. Z delom v Domu starejših občanov Ljutomer si je pridobil veliko izkušenj in znanja glede virusa, predvsem kako zajeziti širjenje okužbe in kaj je samo bistvo dela v takem žarišču. »V Ljutomeru smo se z virusom borili slabe tri mesece. Bila je zelo težka in naporna pot in bili so trenutki, ko nismo videli konca tega kaosa,« se še spominja. Ko se je situacija umirila in so se začeli vračati nazaj na stare tire, pa je drugi val koronavirusa zajel DSO Hrastnik.

Prejel je vprašanje ali je, glede na izkušnje, pripravljen iti pomagat. Ni okleval. »Delati v popolni zaščitni opremi na oddelku pod takimi pogoji in to v poletnem času, je zelo naporno in zahtevno. V takšnem žarišču je treba misliti z bistro glavo, ker že manjša napaka lahko povzroči škodo,« pravi. Predal jim je vse svoje znanje in izkušnje, ki jih je pridobil v DSO Ljutomer. Delo v skafandru je izjemno naporno. »Čutiš kapljice znoja po celem telesu, si žejen, lačen, ampak moraš zdržati do naslednjega odmora, ker je sama procedura slačenja osebne varovalne opreme zelo pomemben korak, da ne okužiš samega sebe,« še pravi.

Le nekaj dni kasneje se mu je v Hrastniku pridružila še sestra Ana. »Ker sama še nisem delala v žarišču covida, je bil to zame velik in odločilen korak,« pravi in dodaja, da delo v skafandru po trinajst ur na dan ni mačji kašelj. »Takšno delo zahteva ne samo fizično, temveč tudi psihično pripravljenost.«

Njun dan se začne ob šesti uri zjutraj, ko si poleg obilnega zajtrka skuhata še močno kavo, ki ju drži pokonci do večera. V tako imenovani rdeči coni oziroma na oddelku z varovanci, ki so pozitivni na Covid-19, začnejo delo ob sedmi uri zjutraj in delajo v turnusu dvanajst ur. »V tem dnevnem turnusu si izmenično privoščimo trikrat po trideset minut pavze. Najino delo je nega stanovalcev, hranjenje, merjenje vitalnih funkcij, spremljanje varovančevega počutja in ukrepanja ob odstopanjih, deljenje terapije in podobno,« opišeta delo. Virusa se ne bojita, s pravilno tehniko se skušata maksimalno zaščititi pred njim. »V prvi vrsti nama je pomembno, da nudiva pomoč nekomu, ki to res potrebuje,« pravita brat in sestra. Veliko jima pomeni tudi podpora staršev in ostalih sorodnikov, ki jima dajejo motivacijo, da zdržita in se zavedata, da delata dobro delo. Njuno delo se sicer v teh dneh končuje, zato se veselita skorajšnjega odhoda domov.

Več v tisku.