Zaradi nemirnega duha je vedno znova iskal izzive, in česar se je lotil, je pripeljal do roba možnega. Bili so tudi udarci, ki so jih marsikdaj izzvale njegova nepopustljivost, neposrednost in načelnost, pa tudi padci. A vse to ga ni ustavilo pri hotenju, ampak mu je dalo nov zagon.
Prva obleka in partizanstvo
Ivo Gerenčer se je rodil junija 1931 v Filovcih. Njegovi starši so že 1929. leta odšli na delo v Francijo, mati Barbara se je vmes vrnila domov samo toliko, da je rodila Iveka, in se po nekaj mesecih po porodu znova vrnila v Francijo, kjer je bila glavna gospodinja na neki kmetiji. Starša sta se za stalno vrnila leta 1939, ko je v Franciji izbruhnila vojna, dotlej je Ivek živel pri babici, pomembno vlogo v njegovem otroštvu pa je imel tudi mamin brat, ujec Štefan Zelenko. »Očeta in mame nisem poznal, spomnim pa se pisma matere. Ponj smo šli v Gomilico, saj se je nekdo vrnil iz Francije. Z babico sva šla peš iz Filovec v Gomilico, kjer je bilo pismo, v njem pa tudi 30 frankov. V pismu je pisalo: Mati, tou dajte malomi Vaneki, pa gvüšno njemi dajte pa makar dičak tou v blato poklači,« se besedila še zdaj spominja Ivo. Denarja potem dolgo ni hotel dati od sebe, saj je govoril, da je to njegovo, in komaj so ga prepričali, da so mu za ta denar kupili prvo obleko.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
2. SNL: "Zlati" gol Igreca v 88. minuti pripeljal Nafto na korak do elite
Na uvodni tekmi 28. kroga druge lige so nogometaši vodilne Nafte v Kranju premagali Triglav, bilo je 1 : 2, in imajo zdaj pet točk prednosti pred drugim Primorjem, ki mora še odigrati svoje srečanje. Po tem krogu ostajata do konca prvenstva samo še dva kroga.
Ivo se iz svojega zgodnjega otroštva spominja, kako sta z babico umivala okrvavljenega strica, ki so ga pretepenega odvrgli pred hišo, babica pa je zraven tarnala, kaj se mu je treba ukvarjati s politiko in komunisti, saj je preslab, da bi se lahko branil.
Pozneje se je Štefan pridružil partizanom, njegovo partizansko ime je bilo Živko. Ivek je zaradi strica dobil navdih, da je še sam porisal stene s partizanskimi parolami, jih kot nabrit fantič napisal na liste ter jih trosil po poti domov. Zato je že kot najstnik občutil močne klofute njilašev. Za vedno sta mu ostali v spominu tudi smrti dveh partizanov, Jožeta Janeza Talanyija, ki so ga ustrelili v Dobrovniku, ter Vinka Srečka Puklavca, ki je bil ubit v Strehovskih goricah. Partizani so ga namreč kot otroka poslali na ogled, da bi jim lahko poročal, kaj je videl. Talanyi je bil mrtev položen na mrtvaška nosila, ob njem pa je videl mater, kako joka. Srečka pa so naslonili na stopnice pri mrtvašnici v Dobrovniku. Na prsih je imel karton z napisom: Jaz sem partizan, ubijal sem madžarske in nemške vojake. »Zame je bilo to nekaj strašnega. Ustreljen je bil v srce in kri se je cedila po snegu ...,« se Ivo s solzami v očeh spominja tistega prizora.
Politično oporečen
Ivo je po koncu vojne obiskoval najprej nižjo gimnazijo v Lendavi in se že kot dijak leta 1946 udeležil mladinske delovne brigade, ki je regulirala Pesnico, pozneje je bil še brigadir na delovišču nastajajoče Nove Gorice. Bil je sprejet tudi v Zvezo komunistične mladine Jugoslavije (SKOJ). Šolanje je nadaljeval na srednji tehnični šoli gradbeno-arhitekturne smeri v Ljubljani, stanoval pa najprej v dijaškem domu, pozneje pa zastonj pri Ivanu Radovanu Žuniču, kjer je spoznal številne zanimive osebnosti in vplivneže, pa tudi skrivnosti, povezane z delovanjem jugoslovanske tajne policije Udbe. Spoznal je tudi profesorja Hermana Husa, pri katerem se je šolal arhitekt Feri Novak. »Ko sem povedal, od kod prihajam, me je vprašal, ali poznam arhitekta Novaka. Povedal mi je tudi, da je bil Novak dober učenec in da tak lahko postanem tudi jaz,« pripoveduje Ivo. Hus je tudi projektiral, in ker ni bil več ravno mlad, je mladega Gerenčerja povabil, naj mu pomaga pri risanju in drugih opravilih. Ivo se je ob tem veliko naučil in dobro zaslužil, Hus, ki je bil že tudi profesor na fakulteti za arhitekturo, pa mu je omogočil še vpis na fakulteto. A samo po nekaj dneh ga je obiskal partijski sekretar fakultete in mu dejal, da mu ni treba več prihajati na predavanja in da so ga izključili iz SKOJ-a. V Ljubljani je Gerenčer spoznal tudi Ferda Godino in mu narisal načrt za domačo hišo na Dolnji Bistrici.
Delo pri Feriju Novaku
Ker ni mogel nadaljevati študija, je šel k Novaku v projektivni biro, vendar mu je ta svetoval, naj najprej opravi služenje vojaškega roka, saj bo kot študent v vojski samo leto dni, drugače pa bi moral biti vojak tri oziroma v mornarici celo štiri leta. Po vojaščini se je vrnil k Novaku, stanoval pa je pri Talanyijevih. »Lepo je bilo delati z njim, vendar političnemu sistemu ni bil naklonjen. Vedno jim je moral biti na razpolago in zato ni imel časa, da bi res lahko pokazal vse svoje znanje. Zato razen nekaj hiš v Murski Soboti ni mogel narediti več. Novak nam je tudi pripovedoval, da se ni strinjal s postavitvijo spomenika zmage padlim ruskim vojakom, ki so ga postavili na svojo roko, material pa vzeli pri Hekliču, ki je imel v načrtu gradnjo trgovine,« se spominja Ivo.
Novak je imel veliko prijateljev med oblastniki, pa tudi nasprotnikov, s katerimi je prišel navzkriž. To je morda vplivalo tudi na to, da je nekega dne, ko se je vrnil z Dunaja, prišel z novico, da se je dogovoril za selitev celotne ekipe v Adis Abebo, kjer bi ustanovili svoj projektivni biro. Tam se je verjetno po posredovanju prijatelja Šerbca srečal z veleposlanikom Etiopije. Toda načrte jim je prekrižala Udba, saj jim je odvzela potne liste in jih preluknjala.
Ivo je v začetku leta 1954 po zgledu iz Ljubljane organiziral mladinske plese, ki so potekali pri Zvezdi. Na njih je spoznal lepo dekle, Matildo, ki so ji rekli Cica, vnukinjo Alojza Rituperja, ki je imel v Murski Soboti veliko ključavničarsko delavnico. Z njo se je poročil leta 1955, in čeprav je mislil, da se je priženil v bogato družino, je v resnici moral reševati njihove dolgove. Vendar zanj to ni bila težava, ker se je vedno znašel in znal zaslužiti, vedno pa je nekaj dal tudi nase. Hodil je lepo oblečen, saj so zaposleni v projektivnem biroju imeli zase celo krojača, zelo mlad si je kupil tudi prvi avtomobil.
Mlad direktor
Star komaj 24 let je Ivo jeseni 1955 postal direktor majhnega gradbenega podjetja Zidar in ga vnet ter podjeten, kot je bil, hitro razširil. Graditi so začeli tudi zahtevne objekte in samo v štirih letih so zaposlovali že 450 delavcev. Gerenčer je podjetje zapustil, ko je ga je politika, pri kateri sam ni imel zaslombe, združila s konkurenčnim podjetjem Sograd. Zaposlil se je na takratni murskosoboški občini v času, ko je bil njen predsednik Karel Lutar. Sklenila sta za tisti čas drzno pogodbo, saj je Gerenčer prevzel organizacijo, vodenje in nadzor vseh naložb v občini. Delo je bilo dobro plačano, pogodba pa mu je omogočala, da je lahko delal še za svoje posle. Torej je lahko bil že v tistih časih »tajkun«, pove. Pod njegovim vodstvom so se gradile predvsem osnovne šole na Tišini, Cankovi, v Bogojini, Kuzmi, Gornjih Petrovcih do tretje faze, Fokovcih, Dobrovniku in Turnišču. Gerenčer je po smrti Novaka, ki se je ponesrečil leta 1959, v zelo kratkem času pripravil tudi načrte za novo nadstropno stavbo ZD Murska Sobota, da je občina lahko ujela rok, ki ga je za pridobitev denarja za naložbo postavilo ministrstvo oziroma ga je obljubil minister Kocjančič. V tistem obdobju je bil načrtovan tudi glavni zbiralnik za kanalizacijo v Murski Soboti, vendar ni bil zgrajen v velikosti ter tehnično tako, kot so ga najprej narisali, ampak v občutno manjšem obsegu, saj občina ni imela zadosti denarja. Zato so pozneje nastali problemi z odvajanjem vode v mestu, pove Gerenčer.
Dobri mož s križem, nato zvezdo
Leta 1960 je občina Gerenčerja postavila še za direktorja komunalnega podjetja, ki ga je bilo treba sploh postaviti na noge. Čeprav je bila ena od pomembnih nalog podjetja urejanje cest, gradbenih strojev za to niso imeli. Gerenčer je zato na Goričkem kupil star parni stroj, maganjar, ki mu je kovač namestil debelo železo in ga tako spremenil v cestni valjar. Ob nizkih gradnjah so se začeli ukvarjati še s številnimi drugimi dejavnostmi. Proizvajati so začeli bentonit, material za gradnjo z betonskimi bloki, in ga prodajali v Beogradu ter drugih velikih mestih tedanje Jugoslavije, izdelovali so tudi vrvi iz konoplje za reško plovbo. V podjetju so tudi ocvetličili Mursko Soboto, saj so po mestu nasadili številne vrtnice, organizirali pa so tudi obdarovanje otrok zaposlenih ter za to v Avstriji celo kupili banane, ki jih doma ni bilo. Gerenčer se spominja, da so to obravnavale celo politične strukture, saj je dobri mož nosil Miklavževo kapo s križem. Naslednje leto so ga spremenili v dedka Mraza, na kapo pa mu dali rdečo zvezdo. V Gerenčerjevem mandatu so za zdravstvenim domom zgradili zdajšnje prostore Komunale, prav tako upravno stavbo, ki je postavljena na pilotih. Zaposlenih je bilo več kot 600 ljudi, najboljši in najbolj predani delavci so po pripovedovanju Gerenčerja prihajali iz Kroga in Bakovec ter še nekaj vasi z Markovskega. Vsi so za gradnjo novih objektov delali tudi udarniško. Odprtje novih prostorov, ki so jih zgradili v dobrem letu dni, je bilo leta 1965, a nanj politikov niso povabili, ampak vse obrtnike, s katerimi so sodelovali. »To je bil za tiste čase precedens. Na delavskem svetu sem jim dejal, da nam pri tem nihče ni nič pomagal, ampak smo vse zgradili sami z udarniškim delom,« pripoveduje Gerenčer. Govor je imel predsednik delavskega sveta, za govornico pa je stopil tudi obrtnik Lajči Žalik, znan strojni ključavničar. Bil je oster in dejal, da naj se ta mali direktor Gerenčer pazi, da se ne bodo tako kot pri Zidarju drugi peljali v slavnostni kočiji. To je imelo za Gerenčerja čez čas velike posledice. Bil je na službeni poti s svojim avtomobilom in ga zaradi izbokline na cesti poškodoval. Klical je podjetje, naj mu organizirajo prevoz, in poslali so mu službeni tovornjak, s katerim so pobirali smeti. Podjetje mu je za to izstavilo visok račun in prišlo je do spora, ki se je reševal na sodišču. Gerenčerja so leta 1965 obsodili zaradi poskusa oškodovanja podjetja ter ga odpustili, šele pozneje mu je uspelo dokazati, da je bila sodba krivična.
Po tem dogodku se je odpravil v Nemčijo, kjer pa se je moral znajti sam, saj ga je sorodnik, ki naj bi ga pričakal, pustil na cedilu. Čez čas je srečal nekdanjega sošolca, ki je imel projektivni biro v Hanauu, in se pri njem zaposlil. Ko je načrtoval, da bo zaradi obilice dela projektivni biro odprl še sam in s študijem dosegel potrebno izobrazbo, ga je poklicala žena in mu sporočila, da je hčerka Mišela hudo zbolela. Prvi otrok je bil sin Dorjan.
Gerenčer se je takoj vrnil domov, in čeprav sta z ženo naredila vse, kar se je takrat dalo, je hčerkica, stara komaj devet let, novembra 1968 umrla. Smrt ju je zelo potrla, čeprav se jima je isto leto rodil še sin Saša.
Zaradi Cresa izgubil vse
Ivo se je kljub hudim časom, ki jih je preživljala družina, leta 1966 zaposlil pri podjetju SGP Gradis, opravljal je še delo sodnega izvedenca ter cenilca za zavarovalnico. Iz Nemčije se je vrnil tudi z izkušnjo tržnega gospodarstva, kar je njegovi podjetnosti dalo nov zagon, in leta 1967 je ustanovil obrtno podjetje. To je začelo na veliko graditi predvsem na Goričkem, v Gornjih Petrovcih tudi znamenit gostinsko-turistični objekt Pindža.
Sogovornik pravi, da nikoli ni znal delati na majhno, to pa je družino pahnilo v novo finančno katastrofo in prekrižalo načrte za selitev v Maribor. Na otoku Cres je Gerenčer gradil počitniške hišice. Tretje leto gradnje so prišli inšpektorji preverjat obseg dela. Obrtnik je lahko imel takrat zaposlenih le pet delavcev, sam pa jih je imel na gradbišču veliko več, s tem da so bili uradno zaposleni pri večjem podjetju, Gerenčerjevem kooperantu, ki je bilo tudi oproščeno plačila prometnega davka za material. Takrat so mu naložili plačilo prometnega davka za tri leta nazaj, tako da je leta 1973 izgubil vse, kar je do takrat ustvaril. Pravi, da je bil prijavljen zaradi starih zamer, bilo pa je tudi veliko zavisti.
Vsi bloki in zadruga
Znova se je odpravil v Nemčijo, kjer je v Frankfurtu najprej prevzel vodenje neke kooperantske družbe in nato odprl svoje gradbeno podjetje. Bil je iznajdljiv in poln idej, kako zaslužiti denar, a ko je imel na mizi pogodbo za izjemen posel v Iraku, ga je poklicala žena, naj se vrne domov, saj se ji je zdravje zelo slabšalo in sama več ne zmore. Ivo se je vrnil leta 1976, se zaposlil na občini kot urbanistični inšpektor, nato pa dobil službo v samoupravni stanovanjski skupnosti. Ta je v obdobju 1977–1983 zgradila po več kot 200 stanovanj na leto, tudi blokovsko naselje v Lendavski ulici, največ jih je kupila tovarna Mura.
Gradnji stanovanj je sledila potreba po gradnji stanovanjskih hiš. Stanovanjska skupnost in murskosoboška občina sta v ta namen ustanovili stanovanjsko zadrugo, katere upravnik je bil Ivo Gerenčer in v sklopu katere je bilo zgrajeno naselje v Černelavcih. Tudi tu so izbili problemi in nesoglasja z zadružniki, Gerenčerju pa so med drugim očitali, da v zadrugo vključuje samo zdravnike, znance in prijatelje. Ker občina ni sprejela njegovega predloga reorganizacije zadruge, se je sam jeseni 1993 upokojil. Zelo ga je prizadela tudi ženina smrt decembra 1990 in njeno trpljenje, ki ga je spremljal do zadnjega dne, prav tako nesoglasja v družini.
Plovba skozi življenje
Kljub vsemu, kar ga je doletelo še v zasebnem življenju, in kljub težkim boleznim, ki jih je vse premagal, je v partnerstvu z Zlatko, s katero sta se poročila leta 2003, našel svoj mir in zadovoljstvo na stara leta, skupaj sta tudi prepotovala in videla velik del sveta.
Svoje spomine je ob 80-letnici življenja zbral v knjigi Plovba skozi življenje. Na tej dolgi poti je preživel številne vrtince in se boril z njimi po svojih močeh. »Vse je minilo in hvala bogu, da je. Zdaj imam svoj mir in srečen sem, da sem našel ženo, s katero se dobro razumem in s katero si dava vse. Nikomur tudi nič ne zamerim, saj vem, da je vsak imel za svoje ravnanje neke razloge,« pogovor sklene Ivo Gerenčer, človek, ki je s svojim delom pustil neizbrisen pečat v mestu Murska Sobota.
Ker je v knjigi odkrito spregovoril o nekaterih dogodkih in ravnanju ljudi, ki so ga obkrožali, in ker je razkrivanje tega za koga tudi boleče, se je odločil, da bo ta ostala le na domači knjižni polici.