V njej je zbranih 72 pesmi, ki so nastajale vrsto let, izražajo pa, pravi Olga Paušič v spremni besedi, avtoričino intimno čustvovanje, odnos do sveta in soljudi. Pesniško izpovedno moč bogatijo fotografije številnih likovnih del avtorice, kajti likovno ustvarjanje je tako kot poezija Slavičina dolgoletna ljubezen.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Srečali so se ob 60-letnici
Srečanja se je udeležilo 27 sošolk in sošolcev od skupno 70, kolikor jih je obiskovalo dva oddelka.
Slavica je odraščala na Hotizi, njeno otroštvo pa je zaznamoval prebeg očeta v tujino, ko je bila stara komaj tri leta, najprej je šel v Avstrijo in nato v Kanado. Mama je s hčerkama ostala sama na kmetiji. »Delo in trpljenje je bilo tvoje življenje,« je v pesmi Tebi, mati zapisala Slavica. Oče je skušal družino pripeljati za seboj, toda na meji so jih zavrnili. »Dve družini sva šli, ena je prestopila mejo, nas pa je tajna policija udba pripeljala domov. Stara sem bila štiri, morda pet let, toda spomin je ostal. Vem, da je bilo to na Šentilju, in vem, da nas je domov pripeljal črn avto,« pove sogovornica.
Po končani osnovni šoli je Slavica ostala na kmetiji, ker je oče tako pisal iz Kanade in tudi mati je dejala, da je doma zadosti »dela in jela«. Toda vse njene sošolke so nadaljevale šolanje. Po dveh letih je še sama »pobegnila« v šolo. »Skrivaj sem se vpisala v srednjo tekstilno šolo,« pove. Začetki niso bili lahki, a je bila vztrajna in šolanje končala z odličnim uspehom. Denar si je služila z delom pri zidarjih v Medžimurju in obiranjem hmelja v Savinjski dolini, v šolo pa se je vozila z avtobusom.
Tudi njeno nadaljnje šolanje v Varaždinu doma ni bilo sprejeto z odobravanjem. Odvračali so jo, češ da ne bo uspešna in bo potem treba vračati štipendijo. Toda bila je vztrajna. Potem je našla ljubezen, se zaposlila v podjetju Indip in z možem začela graditi dom na Hotizi. Omenjeno podjetje je kmalu zatem šlo v stečaj. Novo zaposlitev je našla na Srednji strojni in tekstilni šoli v Murski Soboti in ob delu opravila tudi pedagoške izpite. Nazadnje je bila zaposlena na Osnovni šoli IV Murska Sobota. V času poučevanja na srednji šoli je ob spodbudi sodelavke stopila tudi v svet likovnega ustvarjanja. »Dolgo sem si želela, da bi slikala, vendar nisem vedela, kako naj začnem in katere pripomočke sploh potrebujem,« pripoveduje. Njeni resnejši začetki likovnega ustvarjanja segajo vsaj dvajset let nazaj, ko si je za rojstni dan zaželela oljno sliko, vendar tega, da naj ji jo kdo pokloni, ni zaupala nikomur. Odločila se je, da si jo bo naslikala sama. Še zdaj jo ima, šopek sončnic, ki so vsa leta prinašale žar sonca v njeno dnevno sobo. Njena zbirka likovnih del je danes že zelo bogata, likovna dela pa je razstavljala na samostojnih in na še več skupinskih razstavah v Prekmurju in po celotni Sloveniji.
Slavica Zver se je slikanja v različnih tehnikah učila pri priznanih akademskih slikarjih, številni pa so kot gostje sodelovali tudi na likovnih delavnicah oziroma likovnih kolonijah na Hotizi, katerih soorganizatorka je bila. Potekale so v sklopu kulturnega programa prireditve Hotiški ribiški dnevi, ki je lani zaznamovala 25 let. Zadnja leta so na likovno kolonijo prihajali tudi ustvarjalci iz tujine, lani pa so zaradi epidemije izvedli slikanje v domačem krogu. Slikali so na betonske bloke v vasi.
Pesmi objavljene v srednješolskem glasilu
Veliko let je minilo že tudi od prvih objav njene poezije. Prve pesmi je imela objavljene v srednješolskem glasilu, nato v Vestniku. »Izrezke imam še zdaj shranjene,« pove. Nekaj zgodnjih pesmi je tudi v zbirki Šopek spominov. Še pred njenim izidom sta hčerki Ksenija in Janja pesmi zbrali v brošuri kot darilo ob Slavičinem petdesetem rojstnem dnevu. Intenzivneje se je predala pisanju zadnjih šest let kot članica literarne skupine Pobiralci rose, ki je delovala pri ZKD Lendava, nekatere pesmi pa so bile objavljene tudi v zbornikih Pobiralci rose in reviji Lindau. »Ko sem vzela v roke svoj prvenec, sem vedela, da je to tisto, kar bo ostalo, tudi ko nas več ne bo. Kajti življenje je minljivo,« je povedala Slavica, tudi babica treh vnukov, ki jim je prav tako posvetila eno od pesmi.
»Še je v meni želja, da bi pisala, a ne poezijo, ampak prozo,« pove sobesednica. Ob obhajanju 100. obletnice združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom je v prekmurščini napisala črtico Moje otroštvo ob reki Möjri. Opisala je lastno doživljanje in spomine na poplavljanje Mure, ko je bila stara deset let, in poudarila delavnost prekmurskega človeka. Četudi mu je reka vzela vse, ni obupal, ampak je vztrajal in delal na tej zemlji naprej.
Pisala torej bo, če ji bo le zdravje služilo, a ne ve, ali bo to še naprej v narečju. Čeprav gre za bogat jezik, ki bo utonil v pozabo, če ga ne bomo ohranjali in negovali, ima pomisleke. Težava je namreč v tem, da danes ni poznavalca, leksikologa, ki bi upal urejati takšno besedilo, torej vnašati popravke.