Bil sem zraven tudi takrat, ko je bil postavljen prvi rekord v obiskanosti katere od nogometnih tekem slovenske reprezentance. To se je zgodilo 18. junija 2000 na tekmi Eura s Španijo v Amsterdamu. Takrat nas je bilo 10.000.
Sreda, 22. maja
Po t. i. super sredi, kot imenujemo našo skupno malico v službi ob sredah, sem sedel nazaj za svojo mizo. Ker sem urejal časopis, sem ogovoril Roka, kako daleč je intervju z ministrom Jevškom, ki je bil načrtovan za stran 5. Medtem mi tehnično uredništvo naroči, naj pri članku Paniko zagnal Prekmurec podaljšam podnaslov. Uredim. Pogledam tudi zaslon mobilnega telefona, ker je zapiskalo, da sem dobil sporočilo. Opazim še, da imam na zaslonu obvestilo, da sem prejel elektronsko pošto.
Na računalniku pogledam službeno elektronsko pošto. V predal Prejeto sem ob 11.06 dobil sporočilo z naslova noreply@ticketing.uefa.com, da je na voljo še nekaj vstopnic za tekme slovenske nogometne reprezentance na Euru 2024. Prejeto pošto sem zgrešil najmanj 20 minut, vmes sem moral nujno opraviti še en telefonski klic.
Za trenutek se mi uspe posvetiti elektronski pošti Uefe. Seveda najprej z zadržkom, ali ne gre morda za zlonamerno sporočilo. Temu se reče poklicna deformacija. V vsej tisti dinamiki, ko v uredništvu Vestnika, če karikiram, delamo kot v izdihljajih nogometne tekme, mi le uspe kupiti vstopnico za srečanje med Slovenijo in Srbijo. Opravim nakup, mobilni telefon zapiska, da je bila storitev plačana. Z mislimi sem ves čas pri postavljanju časopisa, a nekaj mi ne da miru. Kje je potrdilo o nakupu, ki sem ga pričakoval po elektronski pošti? Tam nekje ob 14.00 ugotovim, da je bilo to takoj po opravljenem nakupu poslano na moj naslov, vendar je končalo v predalu Nezaželena pošta.
Pri Dragu iz Maribora, kolegu iz študentskih časov, in dobrem prijatelju še danes, preverim, ali je to res vstopnica za Euro 2024. On je dobil vstopnice za vse tri slovenske tekme, potem ko sva se oba decembra lani prijavila v aplikaciji. Prežene moje dvome in v smehu doda, da se moramo srečati v Münchnu, če se nam že v Sloveniji ne uspe.
Sreda, 19. junija
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(V premislek) Pomembno je, kako živimo zdaj - ker za jutri nihče ne jamči
Kako je pravično, da nas trenutek slabosti, morda niti ne naš, stane vsega?
Kilometri proti bavarski prestolnici minevajo hitro, vsake toliko časa prehitiš ali te prehiteva avtomobil s slovenskimi registrskimi oznakami. Ali oznakami MS. Medtem v aplikaciji Whatsapp piskajo sporočila v smislu, mi smo pred Salzburgom, kdaj pričakujete, da boste v Münchnu, kam gremo zvečer in podobno. V istem hotelu sem kot še družba z Manuelom iz Bistrice ob Sotli in Robijem iz Goriških brd, tudi to sta kolega iz študentskih časov.
Po nastanitvi v hotelu blizu olimpijskega stadiona kmalu zazvoni telefon. Bil je Drago: »Ob 17.30 pri meni v avtokampu. Ti pošljem lokacijo.« Do tja je bilo dobrih 10 kilometrov. Moški za točilnim pultom, za katerega kasneje ugotovim, da je recimo temu neformalni upravitelj tega hotela, reče, da je ena od možnosti prevoza do tja tudi taksi.
V taksiju. Najprej tisti pogled taksista, ob katerem se vprašaš, ali res ve, kje je ta kamp. Angleško, nemško? Kje pa, najbolje bo šlo srbohrvaško. Z Ahmedom hitro najdeva naslov, kam morava. V Nemčijo je prišel pred tremi meseci, do marca je vozil tovornjak – v Sloveniji. Za logistično podjetje z Vrhnike. Beseda da besedo. V Mursko Soboto je dostavljal blago za enega od trgovcev v nakupovalnem središču, opravljal je še storitve, povezane s Centrom za ravnanje z odpadki Puconci. »Lepi kraji, a veliko, veliko odpadkov,« je rekel.
Rodil se je v Sanskem Mostu v BiH. Kot 18-letnik je služil JLA, ko so ga poslali na bojišče blizu Knina. Pobegnil je od tam, nato se je štiri leta boril v uniformi vojske BiH. »Ne bi govoril o tem.« V Nemčiji bi rad ostal dlje časa, saj je »plača v Sloveniji slaba, slaba, zelo slaba«. V ozadju radijski program s klasično glasbo. »To me pomirja, tudi potniki so je veseli.« Cena za prevoz je bila zelo zmerna, Ahmed je dal še pet evrov popusta, ker sem mu pomagal pri navigaciji.
Še to: v taksiju je bilo zelo prijetna temperatura.
Četrtek, 20. junija
Nekaj po polnoči sledi vrnitev v hotel. Tam sta že Manuel in Robi z ekipo. Prisrčni objemi in stiski rok v upanju, da danes zmagamo. Neformalnega upravitelja hotela, seveda je tudi on z Balkana, prepričamo, da nam še toči pijačo. Kot to uspe Angležem, Avstrijcem, Italijanom, Srbom in še nekaterim drugim v hotelu. Pravi Združeni narodi. Z ulice pred hotelom se zaslišijo navijaške pesmi, ko me ogovorijo trije v dresu avstrijske reprezentance. »Ali poznate Tomija Horvata?« »Če ga poznam? Da! Imam njegovo telefonsko številko in vem celo, kje živi!«
Avstrijci med drugim še povedo, da so redni navijači Sturma iz Gradca in da so začudeni, ker Horvat in Jan Gorenc Stanković – v lanski sezoni najbolje ocenjena igralca Sturma, Stanković je celo kapetan avstrijskih prvakov – v slovenski reprezentanci nimata vidnejše vloge. Bili so že tudi na tekmi med Muro in Sturmom v Murski Soboti, ko je Horvat še igral za Muro. »Super tekma, super publika,« reče Martin.
Martin, ki je med tujci govoril še največ, upa, da se srečamo tudi v nadaljevanju Eura 2024. Če ne, pa vsaj jeseni, saj sta Avstrija in Slovenija v isti skupini tekmovanja lige narodov.
Po zajtrku odhod v središče Münchna na Marijin trg. Seveda slovenski navijači zasedemo ves tramvaj, ki je imel postajo nedaleč od hotela. Ni le naraščala navijaška vročica, tudi temperatura zraka v prevoznem sredstvu je hitro šla navzgor … Refren Vielen Dank für die Blumen (Najlepša hvala za rože) zato hitro postane Vielen Dank für die Klima (Najlepša hvala za klimo), kar nasmeji tudi domačine na tramvaju. Pa tak zeleni prehod!
Na Marijinem trgu je glasno že štiri ure pred tekmo, Srbi kričijo, da je Vučić p… in da je Dončić njihov. Vmes se navija sinhronizirano Slovenija, Srbija. Ne manjka niti: Kdor ne skače, ni Slovenec … Srbov je (žal) več, so glasnejši. Slab občutek pred tekmo, ali?
Na trgu je bilo sicer skoraj kot doma. »Zdravo, Bedek, imaš kabel za iphone,« me ogovori nekdo izza hrbta. Bil je Teo, ki ga redno srečujem na tekmah Mure. Pravi navijač. Njegovo srce bije za Slovenijo. Srečam Boruta in Dejana, ki jima po službeni dolžnosti pošiljam zoprna vprašanja in jima bržkone grenim življenje. Tomaž, sošolec iz gimnazije, s katerim se že dolgo nisva videla, je bil tudi tam. Pristno je še srečanje Draga in Manuela, sostanovalcev v narekovajih iz študentskega doma. P. S. Samo mi vemo, za kaj gre.
Še pred odhodom na tekmo je bilo treba nekaj dati v usta. Našli smo prijetno senco v enem od pivskih vrtov. Pol litra ohlajenega hmeljevega zvarka je stalo 5,3 evra, bela klobasa, ki jo je treba, kot veleva tradicija, jesti brez pribora, s presto šest evrov … Toliko o draginji v Nemčiji.
Hitro se rajanje preseli na postajo podzemne železnice pod Marijinim trgom. Kar pa je žal prineslo kaos: več tisoč ljudi želi na vlake podzemne železnice, na katerih so že redni potniki, red morajo naposled vzpostaviti policisti … Ti so dali prednost tistim, ki so najdlje čakali na poti, ki vodi do peronov. Bilo je brutalno. Vožnja? Stisnjeni kot sardele v vagonu, v katerem je 40 stopinj. Kaj je že klima?
Poskušajte si še predstavljati, kako smo navijači starejšo Nemko spravljali iz vagona na njeni postaji. Brez naše pomoči ji ne bi uspelo. Ali dve vzgojiteljici z več kot 10 otroki. To niso bili prijetni prizori. Na srečo se ni zgodilo nič hujšega.
Sledi olajšanje, ko podzemni vlak ustavi na končni postaji, na obzorju pa je že stadion Allianz Arena. Teh 10, 15 minut hoje do tja mine v pospešenem koraku, preveč časa smo izgubili na železnici. Z Dragom, Manuelom, Robijem in drugimi smo se porazgubili, a spet srečaš veliko znanih obrazov. V oči pade nepokošena trava, ponekod visoka do kolen, ob vhodu na stadion. Tudi Nemci v moderni Evropi niso več tisto, kar so nekoč bili, je menil Sašo, še eden od znancev v Münchnu.
Na stadionu je naneslo, da sem imel sedež le dva metra stran od Jerneja, predsednika našega domačega športnega društva, ki je bil na tekmi z družino. Danes se očitno v bavarski prestolnici res skoraj vsi poznamo. Ob himni gredo kocine pokonci, spolzi tudi solza. Priznam. Slovenski navijači smo bolj usklajeni, tekma se gleda stoje, nekdanji član Mure Žan je zadel. Pogrešamo ga v Fazaneriji. Bomo šli do konca, se spogledava z Jernejem? Prekleti strel iz kota!
Z avtobusi nazaj v navijaško središče. Spet nič kaj nemško, za to sem porabil skoraj dve uri. V središču pivo za 6,5 evra spet tekne, klobasa v žemljici s sladko gorčico za šest evrov prav tako. Čeprav je na sporedu tekma med Italijo in Španijo, nas Slovencev v središču ne moreš zgrešiti. Kot da igramo še eno tekmo. Tam je tudi sotrpin s ponedeljkove rekreacije – Aleš. Zaradi poškodbe ga med nami ni že nekaj mesecev, a seveda ga srečaš prav na Euru 2024. Kot da prvenstvo poteka pri nas doma. Večer se je hitro prevesil v noč. Raziskalo se je še nočno življenje v Münchnu. No, ja.
Petek, 21. junija
Okoli enih ponoči je pred hotelom spet gneča, ni se šlo tako hitro spat. Hvala ti, neformalni menedžer hotela, da si nam spet šel na roko. Upa, da pridemo tudi na Oktoberfest. »Kdor ne skače, ni Slovenec.«
Jutro je nekoliko žalostno. Do popolne operacije München je zmanjkalo le nekaj sekund.
*Ahmed, najlepša hvala za klimo.