Iz Turnišča v New York: Na koncertih išče bodoče zvezde

Ko sva se - pred dvema letoma - sestali na kavi, ona sredi New Yorka, jaz sredi Murske Sobote - kaj vse zmore moderna tehnologija! - mi je povedala, da je bila nazadnje doma, torej v Prekmurju, že nekaj let nazaj. To me pravzaprav ni presenetilo: »Saj veste, kako je med študijem – vedno je kaj (smeh); in zdaj je tudi tako naneslo, da sem vedno kaj imela: ali pripravništvo, ali sem delala poleti na kampusu, kjer so mi šli toliko na roko, da so mi dali poln delovni čas, da sem si lahko kaj zaslužila. Šolnina pa stroški … študij v Ameriki je namreč vse prej kot poceni.« Začne svojo pripoved zgovorna varašanka iz Turnišča v Prekmurju, ki seveda pogreša starša, sestro in Prekmurje, a – svet je svet, poln priložnosti, pove: »Sta pa bila starša lani tukaj, na moji podelitvi diplome, tako da smo seveda v stikih. Drugače pa – seveda mi je Slovenija všeč. To je čudovita dežela! A … priložnosti je več tam, kjer je več ljudi.«

Klementina se je po osnovni šoli v Turnišču vpisala na Konservatorij za balet in glasbo v Mariboru: »Študirala sem kompozicijo in klavir. Nato pa se nekako nisem videla – ne v glasbi, ampak v tem, da bi nastopala. In sem šla študirat pravo, v Ljubljano. Dve leti sem tukaj delala; sem si pa vedno želela, da bi združila pravo in glasbo. In ko je šel leta 2012 moj fant na sprejemne izpite za bostonski kolidž Berklee College od Music, sprejemne pa je imel v Parizu, sem ga v Ameriki obiskala in opazila, da imajo program 'music business'. Takrat sem vedela – točno to bi jaz delala.«

Tudi ona se je prijavila na ta isti kolidž, šla na avdicijo – tokrat so jo imeli tudi v Rimu – sprejeli so jo, ji dali štipendijo in takrat se je njena pot v Ameriki začela. »Prvi del avdicije je glasbeni, znati moraš torej igrati nek glasbeni inštrument, pa četudi študiraš le 'music business'; drugi del pa je intervju, kjer te sprašujejo, kaj si do zdaj delal, kakšne izkušnje imaš, kakšne so tvoje kvalitete … In na podlagi pogovora ti dodelijo štipendijo, ali pa ne, in ti določijo tudi višino štipendije. Jaz sem dobila kar visoko in jo v času študija zvišala na polno, tako da sem lahko nekako zvozila; cena študija znaša namreč tudi 20 tisoč dolarjev na semester. Semestrov pa je seveda več – lahko tudi osem. To je približno štiri leta, meni je uspelo – ker sem ogromno kreditnih točk prenesla s prejšnjega faksa – končala v dveh letih in pol.«

Klementina pravi, da je komaj, ko je začela študirati na Berkleeju, videla, kaj vse lahko dela: »Najprej sem mislila, da bom delala kot 'entertainment lawyer' – torej da delaš vso pravno dokumentacijo za glasbenike recimo. Ko pa sem tukaj v Ameriki začela delati pripravništva, pa sem videla, da je še toliko drugih smeri … in me je začel zanimati glasbeni menedžment in pa 'sync licensing', tukaj pa iščeš glasbo za filme ali televizijo recimo. To sem med drugim delala za pripravništvo in je bilo – super!« Klementina je tako izbrala – in končala – smer »music business/management«, torej glasbeni menedžment. »Študij je tukaj res krasen, saj ti ponuja ogromno priložnosti; recimo pripeljejo ti vse te največje direktorje glasbenih založb, da imajo delavnice, predavanja … nudijo ti osnovo za networking, tudi ogromno glasbenih skupin pripeljejo, skratka – povežejo te z glasbeno industrijo.«

Študentje so, pravi Klementina malo drugačni, kot pri nas: »Nasploh je za Američane značilno, da vedo, kaj hočejo; študentje so zelo motivirani, profesorji jih spodbujajo, da razmišljajo samostojno.« Klementina si je prizadevala dobiti čim več izkušenj, zato je veliko, praktično ves čas študija delala kot pripravnica, med drugim na eni največjih glasbenih založb, na Sony Music Entertainment v Los Angelesu. Nato je z odliko diplomirala in se preselila v New York, kjer dela v podjetju, ki zastopa trenutno ene najbolj uveljavljenih didžejev in glasbenih producentov na svetu. »Vsak dan je popolnoma drugačen. Zdaj so bili recimo festivali in koncert in mi smo celoten 'suport' za vse naše didžeje, karkoli pač potrebujejo – od rezerviranj letov in hotelov, priprav pogodb, pogajanj … vse.«

Seveda Klementina pogreša Slovenijo in slovenskost – predvsem hrano: »Starša mi pošiljata kakšne naše stvari, ki se jih tu nikakor ne da dobiti – prvo je to seveda naša kava, ve se katere znamke, da ne bom delala reklame (smeh), pa bučno olje.« Drugače, pravi, da je v Ameriki življenje zagotovo težje, je pa – po drugi plati – polno priložnosti: »Eno od najboljših ameriških lastnosti pa je to, da so tako samozavestni; veste, kako pravijo – ne povej ne, povej ja, pa boš že kasneje razmislil, kako boš to naredil (smeh).«

Po dveh letih, odkar je bil tale članek objavljen v Vestnikovi prilogi Pen, sva se prav včeraj spet slišali. Tokrat se na žalost nisva videli preko Skypa in nisva skupaj spili kave. Poklepetali sva samo s pomočjo facebooka. Klemetina: "Nazadnje sem bila doma decembra 2017 po skoraj 3 letih. Super je bilo videti starše in sorodnike po tako dolgem času, na žalost ni bilo dovolj časa, da bi obiskala vse prijatelje. Sem se pa naužila domače prekmurske hrane in pijače, na pot pa odnesla ogromno slovenske kave in pa seveda domačega bučnega olja." Klementina dela trenutno kot glasbena menedžerka in svetovalka: "Sodelujem tako z ameriškimi kot mednarodnimi glasbeniki, delam pa tudi za podjetje Round Hill Music, eno najuspešnejših glasbenih založniških hiš v ZDA, ki ima pod svojim okriljem tudi znanega slovenskega producenta Gramatika, hkrati pa upravlja s katalogi skupin Offspring, The Beatles, American Authors, in še mnogih drugih. Moja služba in prosti čas sta tesno povezana, saj se v sklopu svojega dela skoraj vsak večer udeležujem koncertov, kjer iščem nove perspektivne glasbenike."