Irena Šrajner je bila v akciji Ljudje odprtih rok, ki jo že 27 let pripravlja revija Naša žena/Ženska, izbrana za dobrega človeka leta 2020. Skromno pove, da tega ni pričakovala, težo pa naslovu daje dejstvo, da so jo z glasovnicami izbrali bralci. »Kar nekaj ljudi mi je namenilo svoj glas, čeprav vem in sem prepričana, da je okoli nas ogromno dobrih ljudi. Še več pa na žalost tistih, ki pomoč potrebujejo. Zelo sem polaskana, da so me v akciji pohvalili in predstavili,« pove sogovornica. Vključena je v številna društva in skupine, skrbi za starejše občanke in na različne načine pomaga soljudem. »Nekateri se čudijo, da pomagam in da sem prostovoljka, ampak to počnem že od mladih nog. Kakor je vedno govorila moja prijateljica Karolina Kolmanič, takšna dela so stopnice za nebesa.« Ob tem pripomni, da je ni materialne stvari, ki bi lahko nadomestila topel stisk rok, nežno besedo ali solzo v očeh človeka, ki mu pomagaš in s tem polepšaš dan.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Na razgovoru so jo spraševali o družini, zagovornik ugotovil diskriminacijo
Prepovedano je zahtevati podatke o družinskem oziroma zakonskem stanu, nosečnosti, načrtovanju družine.
Šrajnerjeva je odraščala v Kamovcih, leta 1963 pa jo je mama pripeljala v Mursko Soboto, kjer je na drugi osnovni šoli nadaljevala izobraževanje. »Stanovali smo v Vrtni ulici, mama je imela majhno trgovino z zelenjavo. Po šoli sem doma odložila torbo in šla k mami. Starejše soboške gospe so pri njej puščale naročila, ona je pripravila torbe, jaz pa sem jih potem nosila po domovih. Pri teh gospeh sem se večkrat usedla, da so mi pripovedovale kakšne anekdote, včasih pa so me prosile za kakšno drobno uslugo. Ali sem natočila vodo v posodo in jo dala gret, šla v lekarno, k čevljarju, eni gospe sem pomagala striči nohte in tako sem nevede postajala prostovoljka.« Sogovornica nadaljuje, da je dolga leta delovala tudi pri Rdečem križu in v soboški izpostavi civilne zaščite.
Dan ima premalo ur
Trenutno se najbolj posveča skrbi za 90-letno mamo in za moža. Ta je pred sedmimi leti zbolel za rakom, ko je preboleval še možgansko kap, se je bila Šrajnerjeva primorana upokojiti in se posvetiti njegovi rehabilitaciji. »Poznam vse človeške čuti in narave. Vem, kako je pasti na dno, kako se je zaradi duševne bolečine čisto izgubiti, in vem, da zaradi odgovornosti do soljudi v takih primerih pozabimo nase in lastno bolečino. Nas pa vsaka težka izkušnja izšola in iz vsake je treba odnesti tudi kaj pozitivnega,« realno pripomni in vsem na srce položi, da ni treba imeti denarja, da si lahko dober. Ponosna je nase, da ji s povprečno pokojnino uspe shajati iz meseca v mesec in organizirati stvari, da gladko tečejo. »Imam urnik in ugotavljam, da ima dan premalo ur. Če bi jih imel 36, bi neprestano vedela, kaj početi. Zato zamerim ljudem, ko rečejo, da se dolgočasijo in ne vedo, kaj bi delali.« Še pred nekaj meseci je obiskovala enajst znank, šla namesto njih po nakupih, plačat položnice ali pa se z njimi samo pogovarjala. Večina jih živi na območju mestne občine, skrbi pa tudi za sorodnici v Genterovcih in Žitkovcih, ki sta na stara leta ostali sami. Nedavno je šest teh znank umrlo, tudi njena dobra prijateljica Karolina Kolmanič, zato pravi, da je bil december zelo težak mesec.
Kot članica Društva upokojencev Murska Sobota sodeluje pri storitvi Penzion servis, kar pomeni, da opravlja prevoze starejših občanov, ki to potrebujejo, je članica skupine za samopomoč bolnikov z rakom Murska Sobota, Združenja bolnikov s cerebrovaskularno boleznijo GROM in tudi voditeljica skupin za samopomoč starejših. »Naša skupina se imenuje Bisernice in ima 12 članov, deluje pa pod okriljem Zveze društev za socialno gerontologijo Slovenije. Rešujemo osebne stiske, dosti se pogovarjamo. Te ženske izhajajo iz lastnega trpljenja in izkušenj, zato je trajalo, da smo si začele zaupati in smo lahko odprle težka vprašanja, kot so osamljenost, prizadetost, podoživljanje izgube in podobno.«
Hvaležna je Karolini Kolmanič
Poleg vseh prostovoljnih aktivnosti Irena Šrajner najde čas tudi za pisateljevanje. »Do sedaj sem izdala deset knjig, trenutno pa nastaja ena, ki bo zajemala obdobje po mojem prihodu v Mursko Soboto. Pišem o tem, kako sem spoznala stare Sobočane, kako so zaznamovali mesto in o mojem pogledu na takratni čas.« Za njeno navdušenost nad pisanjem ima zasluge prav nedavno preminula Kolmaničeva. Zaupa nam, da sta se spoznali, ko je začela obiskovati osnovno šolo v Murski Soboti. »Skotalila sem se po stopnicah pred njenimi očmi. Karolina, ki je bila takrat mlada učiteljica in je vodila knjižnico, me je pobrala. V svojem govoru, ki ni bil ne slovenščina ne madžarščina, sem ji hitela dopovedovati, da sem nova in se ne znajdem v šoli,« se spominja. Po tem srečanju je Šrajnerjeva začela redno obiskovati knjižnico in se pri razredničarki in Kolmaničevi učiti slovenskega jezika. »Spremljala me je vse življenje. Vedno je bila dobrohotno ljubezniva, nikoli jezna, zadirčna, ihtava ali zaletava. Štirideset let sem jo spremljala na predstavitvah njenih del, pretipkavala njene zapiske, pomagala zbirati gradivo. Ona pa je na drugi strani pomagala meni,« hvaležno pripoveduje Irena Šrajner.
Opaža, da smo ljudje danes preveč zazrti vase. »Covid se je moral zgoditi, da se je človek malo ustavil, razmislil. Kakor koli smo sedaj pretreseni. Kajti vedno je človek najbolj prizadet takrat, ko ga kaj zadene osebno. Vidim pa, da nekateri ne upajo povedati, kako jim je hudo. Še vedno je prisoten tabu, v starejši populaciji še bolj. Sramota je priznati, da si nemočen, saj drugim s tem pokažeš svojo majhnost in bolečino,« sklene pogovor z upanjem, da se to spremeni ter da s svojim delom za prostovoljstvo navduši še koga.