Odprte poti – novo upanje za življenje ob meji. Tako se je glasil naslov prvega članka v rubriki (Iz)brano v začetku preteklega leta, v njem pa smo pisali o dvigu zapornic na meji med Slovenijo in Hrvaško zaradi vstopa v schengensko območje zadnje. Zgodovinski dan, predvsem pa dan veselja za ljudi ob meji, ki so z nami delili zgodbe iz obdobja, ko je meja zarezala tudi v odnose med njimi.
Prav ljudje krajev ob Muri in njihove zgodbe so tisto, o čemer pišemo na teh straneh časopisa. Pri tem so nam tudi v preteklem letu veliko pomagali zunanji sodelavci, strokovnjaki s področja zgodovine in rodoslovja, ki so z nami in vami delili sadove svojega raziskovanja po zaprašenih predalih zgodovine pokrajine. Veliko smo pisali o Judih, ki so s svojim delom in znanjem pustili globok pečat v krajini. Spomnili smo se jih ob dnevu spomina na žrtve holokavsta, holokavst pa, kot je zapisal avtor enega od člankov na to temo, »niso le številke in imena, ampak je množica usod, nasilno pretrganih in potopljenih v pozabo, simbol odtujenosti ljudi in brezbrižnosti ter ne nazadnje ogledalo družbe«. Prav zato vedno znova pišemo o tem – da se ne pozabi in ne ponovi.
Pisali smo o judovskih družinah, ki so živele v Šalovcih oziroma so se tja začele priseljevati v 30. letih 20. stoletja, ko so v kraju zgradili železniško postajo in ga povezali tako s Kermendinom (Körmend) kot z Mursko Soboto. Šalovci so takrat postali privlačni tudi za izvajanje obrti. Pisali smo o družini Vogel, ki je bila prva judovska družina, priseljena v Šalovce, in nekaj več o Davidu Voglu, ki je bil v 30. letih 20. stoletja med najpremožnejšimi Šalovčani. Ukvarjal se je z več dejavnostmi, njegova gostilna pa je bila znana po dobro obiskanih plesnih veselicah tudi zunaj občine. Vogel je bil tudi ustanovni član PGD Šalovci leta 1924, kasneje pa častni predsednik društva in posojilodajalec ob raznih nabavah gasilske opreme. Njegovo konjsko vprego so šalovski gasilci uporabljali pri prevozu gasilske brizgalne do požarišča.
Predstavili smo tudi življenje ustanovitelja prve tiskarne v Murski Soboti Marka Grünbauma, o življenju katerega pravzaprav ne vemo veliko, čeprav se zgodovinarji in navdušenci nad tem pri raziskovanju preteklosti Prekmurja pogosto zanašajo prav na tiskane vire, ki so izhajali v tiskarni Grünbauma. Leta 1883 je bil med pobudniki časopisa Murska Sobota in okolica (Muraszombat es Videke), leta 1890 je postal tudi urednik tega časopisa, vseskozi pa je z novimi tiskarskimi stroji posodabljal svojo tiskarno. Ključno je vplival na približanje knjig in drugih tiskovin, ki so bile rezervirane za aristokracijo in meščanstvo, splošnemu prebivalstvu.
Na temo Judov se je zvrstilo kar nekaj predavanj, med njimi je bilo v okviru projekta Never forget v Pokrajinski in študijski knjižnici predavanje o usodi prekmurskih Judov v delih Prima Levija, Elieja Wiesla in Imreja Kertesza, ki ga je pripravil direktor Sinagoge Maribor Boris Hajdinjak. Omenjeni so avtorji najbolj znanih knjižnih del na temo holokavsta, v katerih so opisali čas, ki so ga preživeli v enem od najbolj zloglasnih taborišč, Auschwitzu.
V murskosoboški knjižnici sta Dejan Süč in Albert Halasz predavala tudi o judovski družini Hahn, ki je bila ena tistih, ki so pustile najglobljo sled v kulturnem življenju Murske Sobote. Izidor Hahn je bil eden najpomembnejših tiskarjev v mestu, njegov oče in bratje ter sestre pa znani trgovci. Predavanja so se udeležili tudi še živeči potomci Hahnovih, vnuka Andrej Horvat in Irena Šavel ter pravnukinja Mojca Šimonka, kar je dogodku dalo še večjo težo.
Mojster sabljanja, fotograf in stara lipa
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Storilci vlomili v poslovni prostor, policisti odkrili ukradeno vozilo
Pomurski policisti so v preteklem dnevu obravnavali šest prometnih nesreč z materialno škodo, sedem kaznivih dejanj, tri kršitve javnega reda in miru, tri povoženja divjadi, delovno nezgodo ter dve poškodbi vozil na parkiriščih.
Ne samo Jude, predstavili smo tudi druge zanimive osebnosti iz zgodovine Pomurja, med njimi Karolya Chappona, mojstra sabljanja, po rodu iz Francije, ki je leta 1904 prišel v takratno Dolnjo Lendavo z namenom, da bi tukaj ponudil dvomesečni tečaj sabljanja. Ta je potekal v prostorih gostilne Reverencsics. Že po nekaj mesecih bivanja v Dolnji Lendavi je umrl, posmrtni ostanki enega največjih mojstrov sabljanja pa torej ležijo na prekmurskih tleh. Tudi kar nekaj imenitnih domačinov se je zapisalo v zgodovino. Med njimi je gotovo fotograf Alojz Šbüll iz Serdice. Po pripovedovanju njegovega sina Alojza Šbülla ml. se je ta s fotografijo seznanil med listanjem francoskih fotografskih revij v času hospitalizacije v letih 1925 in 1926, z njo pa se je poklicno ukvarjal med letoma 1930 in 1950, aktivno je fotografiral vse do svoje smrti leta 1995. Med drugim je naredil 350 posnetkov pripadnikov vojske Kraljevine Jugoslavije, nemških in madžarskih vojaških enot ter vojakov Rdeče armade in partizanske vojske, ki so bili nastanjeni na območju današnjega Prekmurja.
Razpisali smo se tudi o začetkih šolstva v Lipovcih. Letos tam zaznamujejo 130. obletnico zgraditve šolske zgradbe in začetka pouka, s tem namenom pa se je Cvetka Rengeo že več mesecev pred obletnico ukvarjala z raziskovanjem in zapisovanjem prelomnic šolstva v kraju in o pomembnih učiteljih. Rimskokatoliška ljudska šola je bila v Lipovcih ustanovljena in sezidana leta 1894, pouk v njej pa se je začel septembra leto pozneje. Pouk je v vasi potekal vse do konca šolskega leta 1977/78, pozneje so učenci obiskovali Osnovno šolo Beltinci, lipovska šolska zgradba pa je prešla v roke krajevne skupnosti. Ena od zanimivosti je, da je bil pouk včasih prekinjen zaradi dela na poljih, šolska leta pa so se začela in končala s sveto mašo. Ob začetku pouka so na šolskem dvorišču zasadili lipo, ki stoji še danes, stara je 128 let, obseg njenega debla pa je 575 centimetrov.
Pomembni možje in drzne ženske
Dotaknili smo se tudi obletnic. Pri Svetem Juriju ob Ščavnici so lani praznovali Grmičevo leto v čast 100. obletnice rojstva Vekoslava Grmiča, duhovnika, teologa, filozofa, profesorja in škofa, ki je bil poseben v tem, da ni stavil na srednjeveški uradni cerkveni nauk, ampak aktualni eksistencializem, branje Svetega pisma pod novimi vidiki in na sodobne smeri v teologiji, s katerimi bi motril bivanjske izzive sodobnega človeka. V svoji socialistični teologiji je v središče postavljal človeka, zaradi tega se ga je oprijel tudi vzdevek Rdeči škof.
Lani je minilo tudi 150 let od smrti jezikoslovca, duhovnika, pisatelja in čebelarja Petra Dajnka iz Črešnjevec in v počastitev spomina nanj so v Gornji Radgoni pripravili Dajnkov simpozij, na katerem so predstavili 19 referatov. Eno njegovih najbolj prepoznavnih del je slovnica vzhodnoštajerskega narečja ali Učbenik slovenskega jezika (Lehrbuch der windischen Sprache) iz leta 1824. V njej je predstavil svoje poglede na pravopis in poskusil uvesti nov slovenski črkopis, dajnčico.
Prostor na dotičnih straneh smo namenili tudi ženskam, natančneje ženskam, ki opravljajo pregovorno moške poklice. Predstavili smo Majo Vozlič iz Žerovinec, aranžersko tehnico, študirala je tudi turizem, ki je uresničila svojo dolgoletno željo in opravila izpit za tovornjak, ter Tajo Kerčmar iz Černelavec, študentko strojništva, ki je opravila licenco za letenje z jadralnim letalom, saj ji to, kot nam je zaupala v pogovoru, omogoča preizkušanje svojih sposobnosti. Na drugi strani smo pisali tudi o dveh ženskah, študentkah Lari in Leni Bakan Urisk iz Dobrovnika, ki izdelujeta pirhe v batik tehniki, ki ima več kot stoletno tradicijo in je poleg praskanja remenk v naši regiji najbolj razširjena. Tega ju je naučila zdaj že pokojna babica Elizabeta Urisk, ki je kot izdelovalka prekmurskih remenk vpisana v register nesnovne kulturne dediščine.
Film, podkasta in skriti zaklad
V naši pokrajini so lani snemali celovečerni film z najdaljšim naslovom – Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo, naša novinarka pa se je ekipi ustvarjalcev pridružila na enem od snemalnih dni. Film je nastal po literarni predlogi Suzane Tratnik, pod režijo se je podpisala Ester Ivakič, glavni junakinji Idi pa je podobo in glas posodila takrat enajstletna Lana Marić iz Doline pri Lendavi. Rdeča nit filma povezuje strah ob odhajanju bližnjega, ljubezen, naravo in prijateljstvo. Premiero filma lahko pričakujemo leta 2025, sprva v kinematografih, kasneje pa še na RTV.
Predstavili smo tudi dva podkasta. Prvi nosi naslov Naše prigode, gre za podkast s slovenskimi ljudskimi pripovedmi. Do zapisa članka so bile posnete tri pripovedi iz Prekmurja. Prigodba z naslovom Kačji cmer izhaja iz okolice Beltinec in govori o bratcu in sestrici, ki sta ukanila kačo in družini prinesla blagostanje. Kralj Jonaš prav tako izvira iz okolice Beltinec in govori o kralju Jonašu, ki mu je klatež ukradel oblačila in se izdajal zanj. Tretja zgodba pa je Ježek Janček in govori o sinu, ki ga je mati nehote spremenila v ježa, o grofu, ki se je izgubil v gozdu, in o njegovi najmlajši hčeri, ki je ježa vzela za moža.
Če je prvi podkast namenjen ohranjanju slovenskega ljudskega slovstva, pa je drugi namenjen učenju jezika. Gre za podkast Mejašinji/Grenzgängerinnen, zgodbo o mami in hčeri, ki prek jezikovnih ovir in vsakdanjih izzivov sporazumevanja v slovenščini in nemščini gradita medsebojni odnos. Podkast je nastal v sodelovanju Radia Agora s Pavlovo hišo, za idejo in tudi izvedbo pa stoji novinarka Jasmina Godec.
In če še ostanemo za mejo v Radgonskem kotu – tam so lani predstavili Gormerkansko knigo, kmečko gospodarsko knjigo, delovodnik oziroma knjigovodski dnevnik družine Hois iz Potrne z letnico 1842, ki je v celoti napisana v slovenščini. Ta dragocena najdba je v roke jezikoslovcev prišla po naključju, leta 2019, ko je v Pavlovo hišo prišla Gertrude Zipper, domačinka iz Potrne, ker je v neki stari knjigi v lasti njene družine, ki je več kot 140 let ležala na podstrešju, našla pesem v slovenščini, za katero je želela, da bi jo prevedli. Knjiga pa je skrivala veliko več kot to in tako je na koncu nastala obsežna publikacija, v kateri so knjigo preučili tako z jezikoslovnega kot zgodovinskega in etnološkega vidika.
Knjige, takšne in drugačne
Svoje mesto je na (Iz)branem našla tudi literatura. Branko Žunec, upokojeni novinar in publicist, je v knjigi z naslovom Čudež stoletja, razodetje tisočletja zbral sto svojih spominov na Prekmurje in Prekmurce ter izpostavil odmevne zgodbe, ki jih je spremljal kot novinar Vestnika, Murskega vala in kasneje Večera, pa tudi zgodbe, ki jih je doživel v času bivanja v semenišču in kasneje kot miličnik. Sam knjigo v prologu opiše kot »spominjanje priseljenca iz Haloz na polstoletno bivanje v Prekmurju, kjer so o(b)stali Slovenci«.
Pisali smo tudi o knjižnem prvencu Laure Buzeti z naslovom Posuj se s pepelom vaših očetov. Gre za zgodovinski roman, ki je izšel pri založbi Litera, govori pa o spominjanju in preprečevanju vojn in drugih zločinov. Dogajanje v zgodbi je postavljeno v Nemčijo in na Poljsko med 6. in 8. decembrom leta 1970. Vanj je avtorica vključila tudi lastno poezijo, roman pa je bil nominiran za nagrado za najboljši literarni prvenec, ki se podeljuje na Slovenskem knjižnem sejmu.
Predstavili smo tudi novo knjigo Branka Šömna z naslovom Molitev za Jasenovac, ki jo je predstavil v Pokrajinski in študijski knjižnici. V šestih kratkih zgodbah so predstavljene grozote iz taborišča Jasenovac v Neodvisni državi Hrvaški, kot jih je doživel in zapisal pisatelj na podlagi nekaj drobcev resničnih podatkov.
V Porabju in tudi čez lužo
Vse leto se je veliko dogajalo tudi v Porabju. Zveza Slovencev na Madžarskem in Slavistično društvo Prekmurja, Prlekije in Porabja sta izvedla nagradni literarni natečaj Porabske litere 2023, katerega temeljni cilj je spodbuditi literarno ustvarjanje porabskih Slovencev vseh generacij, še zlasti med mladimi, in razširiti poznavanje slovenskega jezika med njimi s pisanjem leposlovnih besedil. S Porabci pa smo se najbolj veselili oktobra, ko so izvedeli za rezultate zadnjega popisa prebivalstva na Madžarskem. Na njem se je namreč 3965 prebivalcev opredelilo za Slovence in število je kar za tretjino večje kot na prejšnjem popisu. To je rezultat trdega dela Slovencev v Porabju za to, da v pripadnikih te narodnosti zbudijo zavest, ohranijo slovenski jezik in kulturo.
Z namenom, da se ohrani slovenska beseda naših izseljencev v Združenih državah Amerike, pa je tudi Klaudija Sedar odšla čez lužo in v arhivu slovenske evangeličanske skupnosti v Betlehemu našla ter v publikaciji predstavila štiri dramska besedila v prekmurščini, ki so prava zakladnica starega, pri nas že pogosto pozabljenega besedja. Poleg tega bodo v tem letu iz Betlehema v Mursko Soboto prepeljali nekaj arhivskih kosov, vključno s krstnim kamnom, s katerim bodo ohranili spomin na to cerkveno skupnost, ki je lani zadnjič obhajala božjo službo v svoji cerkvi.
Svetujemo, da še pobrskate med starimi izvodi Vestnika in kakšno zgodbo, ki vas pritegne, preberete ponovno. Mi pa obljubljamo, da bomo strani našega in vašega tednika z novimi zanimivimi zgodbami polnili tudi to leto.