Stanje izgorelosti posamezniki doživljajo različno, vendar je skupno vsem trpljenje, ker odpovesta um in telo. Izgorelost se ločuje od ostalih stanj po tem, da od tega ne okrevaš v enem tednu, niti v enem mesecu ali enem letu, ampak je to dolgotrajni proces, ki potrebuje čas. Veliko časa. Zato se s poenostavljanjem uporabe pojma izgorelosti dela krivica tistim, ki so se dejansko znašli na dnu.
Pekel na zemlji
»Izgorelost je pekel na zemlji,« svojo izkušnjo nazorno opiše sogovornica. Sama je več kot leto dni potrebovala, da je sploh prišla do prave »diagnoze«, kajti prvi znaki izgorelosti so bili simptomi raznih telesnih bolezni, ki jih je najprej zdravila s pomočjo uradne medicine. A brez učinka. Zmotno je tudi prepričanje, da izgoriš od dela samega, je prepričana, saj ji je delo, čeprav odgovorno, v veliko veselje, zaradi njega pa tudi ni doživela nobenih pritiskov ali prevelikih zahtev nadrejenih niti v družini. »Izgoriš zaradi svojih notranjih vzgibov, odnosov, od svojih prepričanj, da moraš ugajati, moraš biti najboljši in popoln. Vsi ti vzorci so bili tako močno zakoreninjeni, v sebi pa se jih prepoznala šele po izgorelosti,« pove sobesednica.
Pred izbruhom te je imela izjemno veliko energije, ki jo opisuje kot naval adrenalina. Vodila je več zahtevnih projektov tako pri strokovnem delu kot v zasebnem življenju in počutila se je sposobna prevzeti jih še več. Šele kasneje so ji ljudje, ki so jo obkrožali, povedali, da so se ob tem, kaj vse je zmogla, počutili manjvredne. »Ko mi je kolegica iz študentskih let dejala 'ob tebi sem se vedno tako slabo počutila, ker si ti vse zmogla, jaz pa ne', me je strašno zabolelo.« V resnici je kolegica živela lepo študentsko življenje, sama pa je šla popravljat oceno devet na deset, ob študiju še delala in sploh živela za dosego popolnosti, tudi z zdravim življenjskim slogom. Tak vzorec je pozneje prenesla tudi na delovno mesto in ob zaposlitvi še nadaljevala s študijem. Bila je neustavljiva, dokler se po krajši bolniški odsotnosti zaradi okužbe niso pojavile telesne težave. Najprej neopisljivi glavoboli, slabosti in nemoč telesa, nenormalna utrujenost in zaspanost, saj je morala spati tudi čez dan, kar prej nikoli ni potrebovala. Čeprav je telo vse bolj in z novimi simptomi sporočalo, da ni dobro, se ni ustavljala, ker to ni bilo po njenih normah in tega pri njej niso bili navajeni niti njeni najbližji. Voljo je še imela, da bi počela vse tako kot prej, toda telo ni zmoglo.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KOLUMNA) Bo za predavalnice dovolj fina le angleščina?
V praksi to pomeni, da bi lahko slovenski profesorji slovenskim študentom predavali v angleščini. In to podpirajo tudi rektorji vseh štirih slovenskih univerz. Razlog kakopak tiči v denarju. Tragikomedija, zaradi katere bi se veliki možje jezikoslovja verjetno obračali v grobu.
Zdravila, ki bi pomagalo, ni
Agonija je trajala nekaj mesecev, dokler ni mogla več vstati iz postelje. Edino, kar je še lahko počela, je bilo spanje. »Energijo, ki mi je preostala, sem imela samo še za to, da sem lahko dihala in gledala, ko nisem spala,« pripoveduje sobesednica. Pojavljali so se vedno novi simptomi in vnetja, značilni za resne telesne bolezni, vendar medicinske preiskave tega niso potrdile. Obiskovala je tudi psihiatra, vendar zdravila, ki ji je predpisoval, niso imela nobenega učinka. Zato ji je predlagal psihoterapijo, kar je sprejela, čeprav so te storitve v našem okolju težko dostopne, povrhu pa še samoplačljive. V takšni ranjenosti, ko si vsak želi čim prejšnjega izboljšanja, je kupovala vsa prehranska dopolnila, ki so obljubljala izboljšanje počutja in povrnitev energije, vendar pomagalo ni popolnoma nič. »Počutila sem se kot v nekem zaporu. Nihče mi ni mogel pomagati, vse tisto, kar me je prej gnalo naprej, se je povsem ustavilo, tudi služba in družina, kar imam najraje. Res noro. Upam, da se na to točko ne bom nikoli več vrnila,« pripoveduje. V tistem obdobju je prebrala knjigo Nine Osenar Kontrec V objemu življenja, v kateri avtorica opisuje podobno izkušnjo, kot je bila njena, in to je bilo v smislu spoznanja, da ni edina, blagodejno.
O tem, kar se ji je zgodilo, nerada pripoveduje, tudi zato, ker je to drugim, ki tega niso doživeli, težko razumljivo. Enako kot je nemogoče, da bi nekdo, ki nikoli ni jedel pomaranče, lahko spoznal njen okus po opisu, pa četudi bi bil ta še tako izčrpen. »Spoznanje, da se ti je to zgodilo, je zelo kruto, in mislim, da prej perfekcionistka, ki ni poznala meja, tega še zdaj v popolnosti nisem sprejela. Smo se pa vsi v družini naučili, da tista prejšnja podoba žene in matere ni bila normalna.«
Dve leti je potrebovala popoldanski spanec, saj drugače ni zmogla preživeti dneva, ne da bi se pojavili znani simptomi izgorelosti, pritisk v glavi, vrtoglavica, kar vse opominja, da se je treba ustaviti. Izgorelost je proces in samo tako bo tudi izzvenela. »Edina pomoč je čas in prijaznost do samega sebe ter da raziščeš, kaj se ti je zgodilo. Nobena zdravila ne pomagajo, ampak samo to, da se posvetiš sebi. A čas okrevanja traja pet do šest let,« še pove sogovornica, ki je zdaj nekje na polovici te poti.
Telefon motilec miru
Odkar je bral knjigo zdravnika Davida Zupančiča Znanost mirnega življenja je na telefonu izključil zvok, ki opozarja na prejeto sporočilo. Tudi če tega ne prebere takoj, signal vedno zmoti tok misli in vzbudi zanimanje, kdo piše in kaj. Odložen telefon je zanj pomemben ne le na dopustu, ampak tudi vse običajne dni. »Tako ostajaš osredotočen na tisto, kar delaš, pa četudi samo beliš sobo, kar sem danes počel in me pri tem ni nihče motil. Takšni trenutki so zelo sproščujoči. Ko enkrat vzameš telefon v roke, pa četudi za kratek čas, potem ko ga odložiš, še nekaj časa premišljuješ o človeku, ki je klical in kaj ti je povedal,« pove pripovedovalec z izkušnjo izgorelosti.
Neverjetno je, koliko je telo sposobno prenesti, a tudi za najmočnejše obstajajo meje. Ko jih presežemo, nas telo in um na to opozorita izrazito in boleče, s popolnim fizičnim in duševnim zlomom. Spoznanje, da si postal lupina, je strašno. Telefon je aparat, ki nas spreminja v odvisnike od informacij, služabnike klicateljem ali piscem SMS-sporočil, ki smo jim na voljo v trenutku, ko zazvoni. Toda za naše dobro se je treba naučiti reči ne. Če je kaj nujnega, bo klicatelj zagotovo poklical znova, in tudi sporočila niso tako nujna, kot jim to pripisujemo sami, je prepričan sogovornik.
Človek bi pomislil, da je takšna logika skregana z logiko poslovnega sveta, kateremu tudi sam pripada, a soodvisnost ni tako neizbežna, kot se nam zdi. Tudi Pomurje je imelo gospodarstvenika, ki ga nisi mogel priklicati na telefon, saj se je vedno najprej oglasila tajnica, pa je vendar ustvaril uspešno poslovno zgodbo. Znano je tudi, da župan velikega mesta ne uporablja računalnika, pa je pri upravljanju lokalne skupnosti vendar uspešen. Uspeh v poslovnem svetu torej ni odvisen le od uporabe telefona, pove sogovornik, seveda pa je drugače tam, kjer je delo neposredno povezano s prodajo. A še tu je treba imeti meje. »S tem, da smo drug drugemu nenehno na voljo, si delamo stres. Stres je tudi to, da mora biti vse opravljeno v tistem trenutku, da hočemo vsem ugoditi in da od sebe terjamo, da vse opravimo brez napake. Morda je to lahko dobro za posel, vendar ne tudi za nas.«
Izjemen uspeh rojen iz velike stiske
Dolgo časa je bil kos vsemu, kar mu je prinesel dan, in ob tem tudi dobro spal, poleti vsaj sedem ur, pozimi še dlje. Nato je prišlo obdobje, ko je bilo treba poleg redne službe skleniti za podjetje zelo pomembno pogodbo, povrh pa so se še v zasebnem življenju zgodile prelomne stvari. Spanje je skrajšal na štiri ure in utrujenost telesa obvladoval z meditacijo. Sam sebi se je čudil, zakaj je prej potreboval toliko ur spanja, saj mu je ob enourni meditaciji tri ali štiri ure spanja zadoščalo. To je trajalo pet mesecev, potem pa je med novoletnimi prazniki, ko se je zmanjšala raven adrenalina v telesu, nekega jutra vstal z občutkom, da se mu v glavi pretaka voda in da so možgani zatečeni.
Zdravniški pregledi niso pokazali nič konkretnega, a počutje bilo vse slabše, spanec pa se mu je povsem porušil. S kronično utrujenostjo se je mučil nekaj mesecev, dokler mu zdravnica, ki se ukvarja s spanjem, ni povedala, da je obdobje s pomanjkanjem spanja pustilo pri njem resne posledice. »Moral sem povsem izgoreti, da sem prišel do spoznanja, kaj se mi je zgodilo.« S pomočjo psihoterapije se je pobral, zrelejši za izjemno izkušnjo, ki ga je naučila živeti drugače. In zaradi katere mu je zdaj ob povzdigovanju izjemnih dosežkov žal posameznikov, ki so jih ustvarili. Kajti zdaj dobro ve, da je za njimi skrita velika stiska.
Perfekcionizem
Perfekcionizem je bistvo dosežkov v vrhunskem športu in podobno je tudi v poslovnem svetu. Dokazovanje sebi in drugim v skrajno naelektrenem ozračju. Drveči vlak, s katerega ni mogoče sestopiti. Tudi zato, ker se dolgo ne zavedaš, kam te ta vse hitreje pelje in si do trenutka, ko se popolnoma zlomiš, prepričan, da je s tabo vse v najlepšem redu. Naenkrat pa telo, zastrupljeno z endorfinom, ki deluje nanj podobno kot morfij, odpove. Hormon, ki je v preteklosti pomagal človeku premagovati stres v situaciji ogroženosti, se je v sodobnem svetu zaradi nenehnega ustvarjanja stanj katastrofičnosti obrnil proti človeku. Nenehno preganjanje v smislu, da če ne sklenem posla, bo katastrofa, če zamudim z oddajo ponudbe bo katastrofa, če ne uspem to in to, bo ... konec sveta, ga potiska na rob prepada.
Sogovornik je prejšnja leta dopust preživljal z odmikom od vsakdanjika samo za nekaj dni. Premalo, da bi lahko izpregel, pove danes. Polovica njega je bila na dopustu, druga še vedno pri poslu. Možganom ni pustil, da bi se spočili do te mere, da bi se misel polenila. Zdaj ve, da ko si z mislimi hkrati pri dveh ali treh stvareh, ob tem pa še ne spiš, se korak po korak približuješ robu. Za umiritev je potrebna čuječnost, torej da si z mislimi tam, kjer si, pa četudi na sprehodu v gozdu.
Tega se je treba naučiti. Na zavedni ravni je po prebranih knjigah vse jasno, ampak treba se je spustiti še v podzavest. Ugotoviti, kaj si dejansko ti in kaj maska, ki jo želiš pokazati v izložbi. V izložbi, v kateri bolj ali manj živimo vsi.
Vse več bolniških odsotnosti zaradi izgorelosti
Število ljudi, odsotnih z dela zaradi izgorelosti, se je od leta 2018 do 2022 povečalo skoraj za dve tretjini, navaja Nacionalni inštitut za javno zdravje, prav tako, da vsak tretji zaposleni v Sloveniji meni, da je na delovnem mestu izpostavljen tveganjem do te mere, da bi ta lahko imela škodljiv vpliv na njegovo duševno zdravje. Slabo duševno zdravje pa zmanjšuje varno in učinkovito delo ter povečuje tveganje za napake in nesreče pri delu.
Stopnje izgorelosti – simptomi
Izgorevanje poteka v treh stopnjah, ki se razlikujejo po številu in intenzivnosti simptomov: 1. stopnja izgorevanja – izčrpanost, 2. stopnja izgorevanja – ujetost in 3. stopnja izgorevanja – sindrom adrenalne izgorelosti (SAI).
Ključni simptom izgorevanja je deloholizem oziroma pretirano angažiranje. Kronična utrujenost in odpor do dela še ne pomenita izgorelosti, ampak sta najpogosteje simptoma delovne izčrpanosti, ki je normalna posledica pretiranih delovnih obremenitev. Kadar pa sta povezana z deloholizmom, navadno kažeta na to, da človek izgoreva, da je torej kandidat za izgorelost.