Doktorica znanosti in učiteljica z dolgoletnimi izkušnjami, ki deluje predvsem na področju razvijanja metod poučevanja tujih jezikov in medpredmetnega povezovanja, je bila s 1. novembrom 2018 za obdobje šestih mesecev imenovana za vršilko dolžnosti generalnega direktorja direktorata za predšolsko vzgojo in osnovno šolstvo. Po izteku funkcije se je vrnila na šalovsko osnovno šolo, ki jo v tem šolskem letu obiskuje 52 otrok v petih oddelkih. Zaradi majhnega števila otrok se lahko učitelji tudi v času, ko za večino pouk še poteka na daljavo, bolj posvetijo vsakemu učencu posebej, v čemer vidi sogovornica veliko prednost majhnih šol.
Učenci slovenskih osnovnih in srednjih šol ter študenti se od doma šolajo najdlje med vsemi v Evropi. Je lahko učenje na daljavo enako uspešno oziroma kakovostno, kot sta učenje in delo v šoli?
»Pouk od doma je z novimi mediji, ki jih imamo, možen, kar je pozitivno v vsej zgodbi. Čas, v katerem se šolanje izvaja od doma, pa je predolg. Vedeti moramo, da sta učenje in poučevanje s pomočjo digitalnih medijev zasnovana bolj na prenašanju informacij. Učitelji se pripravimo in prenesemo informacije, ki jih po učnem načrtu imamo in ki jih morajo učenci dobiti, zgodi pa se, da se znanje reducira samo na neko zaporedje teh podatkov in informacij, pri tem pa se spregleda, kako pomembni so socialni vidik, ustvarjanje skupnega znanja, navezovanje na staro znanje. Znanje je namreč neka kompleksnost, mi pa ga sedaj podajamo le po nekih tematskih področjih. Pri nas je sreča to, da je na šoli malo otrok in imamo možnost, da se z vsakim tudi individualno pogovorimo. V primerjavi z velikimi šolami je to neverjetno pozitivno. Kakšne posledice pa bo ta tako imenovana covid generacija imela, kaj vse se je zgodilo in spremenilo v njihovem razmišljanju, bo pokazal čas. Bojim se, da je medikalizacija celotne družbe prišla tako daleč, da se ustvarja le strah. Pa ne le strah za samega sebe, ampak predvsem za druge. Prišla je celo tako daleč, da je postala pomembna samo še medicina. Ne razumite me narobe, vsekakor je medicina zelo pomembna, vendar so medsebojna ljubezen, prijateljstvo, socialni stiki tudi najmanj toliko pomembni kot zdravje. Zdi se mi, da smo tudi v šoli v fazi neke 'depedagogizacije'. Probleme rešujemo s pomočjo medicine, ne več s pedagogiko. Izraz tega je tudi to, da se je vsa krivda za nastalo situacijo velikokrat v javnih nastopih položila na mlade, kar dolgoročno ni pametno.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Na razgovoru so jo spraševali o družini, zagovornik ugotovil diskriminacijo
Prepovedano je zahtevati podatke o družinskem oziroma zakonskem stanu, nosečnosti, načrtovanju družine.
Pouk na daljavo je torej možno uspešno izvesti. Kako pa je z vzgojnim procesom, ki so ga učenci v šolah tudi deležni? Vemo namreč, da doma nimajo vsi enakih možnosti oziroma enako urejenih družinskih razmer.
»Drži. Ves čas se je tudi na pristojnem ministrstvu in zavodu za šolstvo poudarjalo, naj starši pomagajo otrokom. Mogoče bi bilo dobro, da bi od vsega začetka poudarjali tudi pomoč med mladimi. Sama sem res že dolgo v tem poklicu in lahko povem, da smo bili sedaj v drugem valu veliko bolje pripravljeni tudi učitelji. Vendar imaš kljub temu včasih občutek, da razlagaš in ti kar naenkrat zmanjka vsega. Moram pa povedati, da so naši učenci blazno odzivni, delajo dobro, vendar se tudi poskušajo znajti. Konec koncev smo vsi samo ljudje.«
Verjetno se učitelji zaradi nastalih razmer kdaj pa kdaj odločite, da katero snov izpustite in predelate z učenci tiste bolj zahtevne in pomembne.
»Tu vidim edino avtonomijo učitelja, če je seveda toliko samostojen in samozavesten, da jo ima. Meni se zdi nesmiselno, da dam nekaj 'ad acta' oziroma da prenesem neko informacijo in sem zadovoljna, da sem vse naredila. Jaz delam bolj na povratni informaciji in na tem, koliko učenci od pouka odnesejo, zato poskušam minimalizirati razlago na najpomembnejše zadeve. Problematika pa nastopi pri zadnjih letnikih. Letošnji zadnji razredi so še na slabšem, kot so bili lanski. Že v preteklem šolskem letu je pouk skoraj tri mesece potekal od doma, že zdaj smo toliko doma. Ne vem, ali imamo pravico pričakovati, da bodo ti otroci isto védeli in se isto lotili ne nazadnje tudi mature. Da ne govorim o tem, kako so jim bile nekatere stvari odvzete. Ne bodo imeli maturantskega plesa ali izleta. To niso stvari, ki bi jih lahko opravili prihodnje leto. To so stvari, ki bodo dolgoročno zelo negativno vplivale na vse skupaj.«
Tekoče šolsko leto bo imelo samo eno ocenjevalno obdobje. Kako smiselno je to? Bi otroke morda bolj motivirali za učenje s tem, če bi jih sproti ocenjevali?
»Ves čas se pogovarjamo, da se ne učimo zaradi ocen, ampak še vedno je ocena neki motiv. Pisno preverjanje znanja na daljavo je skoraj nemogoče, zato smo se omejili na ustno ocenjevanje. Meni je dosti pomembneje, kako učenci sodelujejo ob razlagi nove snovi. Potem jim poskušam dati kakšne pluse in tako pridobimo del ocene, za kar smo se z učenci tudi dogovorili. Tisti, ki so dobri učenci, delajo tudi na daljavo zelo dobro, večje težave pa imajo učenci, ki imajo tudi v razredu težave. To je mogoče tisto, kar najbolj vpliva na neenakopravnost in neenakost učencev.«
Jim mogoče zaradi tega pri ocenjevanju popustite, kaj spregledate?
»Tudi ideja pristojne ministrice je bila, da smo malo bolj prijazni pri ocenjevanju. Ker je nekako dogovorjeno, da bi morali imeti vsi dokončano osnovno šolo, je bolj izjema, da ima kdo negativno oceno ali ponavlja razred. Moje stališče je, da pri ocenah dve in tri lahko malce zamižim, pri štirici in petici pa je treba znanje dejansko pokazati. Pa ne zaradi mene, ampak zaradi učenca samega, ker bo imel primerno osnovo za naprej. Problem so ponovno zadnji razredi. Če jim s popuščanjem ali spregledanjem daš lažno upanje, ne narediš nič dobrega.«
Poseben izziv bo za učence devetega razreda in maturante odločitev, kam naprej. Letos bo informativni dan potekal po spletu, kar še zdaleč ni isto, kot če bi obiskali želeno srednjo šolo oziroma fakulteto in začutili tamkajšnji utrip. Bodo zato odločitve za nadaljnje izobraževanje težje?
»Res je, spletni informativni dnevi bodo potekali. To sicer ni isto kot običajni informativni dnevi, vendar imajo vsaj to možnost. Večina jih je sicer že lani vedela, kam se bodo vpisali, zato so imeli možnost tudi pobrskati po spletu, pridobiti kakšne informacije, tudi šole se bodo za informativne dneve dobro pripravile. Mislim pa, da bodo imeli otroci vseeno malo več težav kot sicer.«
Ves čas govorimo, kako težka je situacija za učence in dijake ter za njihove starše. Kako težko pa je za učitelje?
»Tudi moja izkušnja z direktorata mi je pokazala, da smo učitelji vedno v neki situaciji, da moramo upravičevati svoj obstoj. Še nikoli nisem v nobenem besedilu ali govoru zasledila, da bi bil kdo kaznovan, če se ne bo testiral, edino za učitelje to očitno velja. Osebno me zelo moti tudi to, da smo bili lani v naši okolici brez ene same okužbe in smo morali biti ravno tako doma kot tisti, ki so jih imeli. Pa vendar se vseskozi poudarja ta enakopravnost med regijami, ki je ni. Enako je v šolah. Neprimerno se mi zdi, da se učiteljem tako grozi. Ne nazadnje smo učitelji intelektualci in mi smo tisti, ki moramo biti kritični. Če želimo kritično razmišljanje vzbuditi pri otroku, morajo imeti ti pravico vsaj vprašati. Vse kar tako avtomatično sprejeti se mi ne zdi v redu. To nezaupanje me zelo moti. Če samo pogledam nazaj, smo bili včasih učitelji tisti, ki se jim je zaupalo. V tem trenutku pa se mi zdi, da smo v drugačnem položaju. Vedno smo pod pritiskom, s tega vidika pa se mi zdi, da je to le še ena zgodba, ki nas dodatno obremenjuje, in vidim, da smo se tudi mi zaradi vsega spremenili. Pa ne v pozitivno smer. Enostavno se mi ne zdi dobro za nadaljnje delo, ker bo trajalo kar nekaj časa, da se spet vzpostavi neka normalnost.«
Kako vam je pristojno ministrstvo pomagalo pri pripravah na učenje na daljavo, na izvedbo drugačne oblike pouka?
»Razbremenili so nas z uvedbo enega ocenjevalnega obdobja. Povedano je bilo tudi, naj se usmerimo na najpomembnejše stvari. Tudi v ministrskih odločbah in okrožnicah je bilo kar nekaj vključevanja učiteljev. Vendar imamo vseeno včasih občutek, da pristojni na ministrstvu nimajo niti približno predstave o tem, kako je na terenu. Vsaka šola ima namreč svoje specifike. Šolam bi morali pustiti več samoodločbe, saj bi to dosti bolj pozitivno vplivalo tudi na medsebojne odnose.«