Na dan spomina na žrtve holokavsta so v Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota gostili rodoslovca in zgodovinarja Dejana Süča, ki je v svojem predavanju z naslovom L. Z. – izgubljeni soboški sin z Wallenbergovim potnim listom prvič dokazal in potrdil dejstvo, da so tudi prekmurski Judje preživeli vojno z zaščitnimi potnimi listi švedskega diplomata Raoula Wallenberga.
Misteriozni L. Z. iz naslova predavanja je Laszlo Zoltan, eden največjih industrialcev v globalnem smislu. Če ste kadar koli kupovali ključe na Madžarskem, niste mogli mimo tega, da se v vaši roki ne bi znašel ključ z napisom Elzett. Ime tega največjega madžarskega ključavničarskega podjetja nosi inicialke svojega ustanovitelja po nemški izgovorjavi – Laszla Zoltana. Tovarna, kjer so najprej izdelovali mišelovke, je bila ena največjih svetovnih proizvajalk ključev. Največja bizarnost ob tem je, da se oseba z imenom in priimkom Zoltan Laszlo v Murski Soboti ni nikoli rodila. Süč se je tako več mesecev ukvarjal z vprašanjem, kako lahko nekdo, ki je nesporno rojen v Murski Soboti, ne obstaja v matičnih knjigah.
Do trenutka, ko je odkril vir, ki je razkril, da se je Zoltan Laszlo rodil kot Zoltan Reif 8. februarja 1889 očetu Zsigmondu Reifu, ki je bil vodja zemljiške knjige na okrajnem glavarstvu v Murski Soboti, in mami Mariski roj. Baumgarten. Morda je ravno dejstvo, da je Zoltan Reif spremenil priimek, vplivalo na to, da do danes še nikomur ni uspelo dokazati, da gre ne le za prvega Prekmurca, temveč prvega Slovenca, ki mu je uspelo preživeti z Wallenbergovim zaščitnim potnim listom. O tem govori opomba v murskosoboški matični knjigi, kjer je navedeno, da je bil njegov priimek na podlagi odredbe notranjega ministrstva spremenjen. Ob spremembi priimka je bil Zoltan Laszlo star 17 let, o tem pa je poročal tudi časopis Budapesti Közlöny.
Ker je bil Zoltanov oče kot večina javnih uradnikov tistega časa v Ogrski premeščen, se je družina kmalu po tem preselila v Kisczell (danes Celldömölk). Tam se je rodila Zoltanova sestra Olga Reif. Tudi ob njenem imenu je v matični knjigi dodana opomba, da se priimek spremeni v Laszlo. Družina se je ponovno preselila leta 1907, ko je bil Zsigmond Laszlo zopet premeščen na okrajno sodišče v kraju Ogyalla (danes Hurbanovo na Slovaškem).
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(V premislek) Pomembno je, kako živimo zdaj - ker za jutri nihče ne jamči
Kako je pravično, da nas trenutek slabosti, morda niti ne naš, stane vsega?
O starših Zoltana in Olge je malo znanega. Veliko informacij o Zoltanovem očetu Zsigmondu Laszlu je Süč našel v almanahu iz leta 1938 o javnih uslužbencih na območju Madžarske. Tam je bilo sicer napačno navedeno, da je umrl leta 1929, saj je po podatkih iz matične knjige 1. okrožja Budimpešte razbrati, da je umrl že 26. oktobra 1928.
Izkušnje bogato unovčil
Ključna oseba v življenju Zoltana Laszla je bil s poslovnega vidika Ernö Kallos, njegov poslovni partner. Zoltan Laszlo, ki je bil izučen za ključavničarja, je vstopil v veliki svet, ko je prevzel zelo pomemben oddelek v podjetju Škoda v Plznu. Postal je glavni strokovnjak za ključe in ključavnice. Ko je po prvi svetovni vojni razpadla Avstro-Ogrska, se je preselil v Györ in tam ustanovil svoje podjetje Elzett, pri čemer so mu zelo pomagale praktične izkušnje, ki jih je pridobil v Škodi, tedaj enem največjih svetovnih podjetij s področja strojništva.
Zaradi embarga na Madžarskem v prvi svetovni vojni, s katerim so prepovedali uvoz ključev in ključavnic, se je za Zoltana Laszla pojavila do tedaj neslutena priložnost in usmeril se je v izdelovanje ključavnic. Ernö Kallos, ki je bil tudi njegov svak, mu je ponudil ogromno kapitala. Že tistega časa so se v najbogatejših judovskih družinah pogosto dogajale dvojne poroke. Kallos se je torej poročil z Zoltanovo sestro Olgo, Zoltan pa s Kallosevo sestro Katalin z namenom, da bi kapital ostal doma in bi se zagotovila kontinuiteta posla, ki sta ga začela Zoltan in Ernö.
Obe družini sta živeli v precejšnjem blagostanju, ki so ga omogočali njuni posli, vse do začetka druge svetovne vojne. Zaradi judovskega rodu se je situacija za obe družini zelo spremenila leta 1944, ko so se na madžarskem podeželju že začele deportacije Judov. V tem obdobju so člani družin prišli do Wallenbergovih potnih listov, s katerimi so se izognili deportaciji.
Prestižna rešilna bilka
Raoul Wallenberg, švedski diplomat, je bil eden najpomembnejših pravičnikov. Izkoristil je vso svojo politično moč, da je rešil tisoče Judov v Budimpešti. »Oči so se mi zasvetile, ko sem na seznamu oseb, ki so preživele drugo svetovno vojno z Wallenbergovim potnim listom, zagledal ime Zoltana Laszla. In ravno zaradi tega podatka sem vedel, kdaj je bil Laszlo rojen in da je bil rojen kot Zoltan Reif,« je dejal Dejan Süč.
Do Wallenbergovih potnih listov je bilo v času zaostritev zelo težko priti. To je bila prestižna rešilna bilka, ki so si jo lahko privoščili le najbogatejši budimpeški Judje. To govori o tem, kako zelo sposoben je bil Zoltan Laszlo. »Nemška zgodovinska šola pravi, da kri in zemlja odrejata to, kako zelo je nekdo sposoben, kaj lahko naredi v življenju, zato je Zoltan Laszlo dokaz, da je v Prekmurju na neki način lahko dobil gene, da je postal eden najboljših tovarnarjev s področja ključavničarstva na svetu,« pravi Süč.
Družina Laszlo je torej preživela drugo svetovno vojno. Naslednji podatek o njih je s 3. junija 1948, ko so se v Gdynii na Poljskem vkrcali na ladjo S. S. Batory in trinajst dni kasneje prispeli v New York. To potrjuje tudi ladijski zapis, kjer med drugim piše, da je bil Zoltan Laszlo rojen v Murski Soboti. V ZDA niso ostali dolgo. Že tri dni kasneje, 19. junija 1948, so iz San Francisca odpluli v Sydney. Po prihodu v Avstralijo se je za Zoltanom Laszlom izgubila vsaka sled. Po podatkih je umrl v 60. letih v Perthu.
Še danes znane osebnosti
Znanih je nekaj podatkov o drugih članih družine Laszlo. Zoltanova žena Katalin je umrla leta 1977 in je pokopana v Perthu. Njuna hči Zsuzsanna oziroma Susan Kaldor je delovala kot profesorica na Zahodnoavstralski univerzi. Leta 1973 je bila pobudnica prve in do danes najobsežnejše študije s področja angleščine med avstralskimi aborigini. Tudi sin Zoltana Laszla György je bil predavatelj. Še danes živijo vnuki te družine v Avstraliji in so tudi med najbolj izpostavljenimi osebami. Eden od vodij epidemiološke službe v Avstraliji je ravno vnuk Zoltana Laszla.
Mož Zoltanove hčerke Zsuzsanne Imre Kaldor, ki je v Avstralijo pripotoval z družino Laszlo, je bil biolog, a je veliko bolj znan njegov oče Adolf Kaldor, ki je eden najpomembnejših zdravnikov v zgodovini Budimpešte. Kljub temu da je imel nesporno možnost, da preživi z Wallenbergovim potnim listom, se je tej možnosti odrekel, o čemer je Süču nedavno pripovedoval njegov vnuk, ki prav tako še danes živi v Avstraliji.
Adolf Kaldor namreč ni verjel, da se lahko zgodi to, kar se je potem dejansko zgodilo. »To je zgodba, ki sem jo že večkrat slišal, namreč tudi prekmurski Judje niso mogli verjeti, da lahko pride tako daleč, da lahko človeštvo kaj takega dopusti.« Še danes sta po Adolfu Kaldorju poimenovani ulica in bolnišnična stavba v Budimpešti.
Wallenbergova smrt zavita v tančico skrivnosti
Še o pravičniku. Raoul Wallenberg je bil rojen leta 1912 v Stockholmu. Leta 1944 ga je WRB (War Refugee Board), ki ga je ustanovil Franklin D. Roosevelt za pomoč žrtvam sil osi, poslal na diplomatsko misijo v Budimpešto. Njegova naloga je bila pomagati in rešiti madžarske Jude. S finančno podporo WRB in švedske vlade je ustanavljal bolnišnice, vrtce, splošne kuhinje in zavetišča, ki so bili neke vrste mednarodni geto v Budimpešti za ljudi z Wallenbergovim zaščitnim potnim listom in njihove družinske člane. Na teh dokumentih so bili osebni podatki in fotografija, zraven pa je pisalo, da je oseba pod zaščito Kraljevine Švedske, kar ji je zagotavljalo skoraj 100-odstotno zaščito in razen redkih izjem so vse osebe s tem potnim listom preživele.
Raoulu Wallenbergu usoda ni bila tako naklonjena. Takoj po vojni so ga ujeli sovjetski uradniki. Verjetno je bil razlog to, da je študiral v ZDA in bil poslanik WRB. Nazadnje so ga videli z njegovim voznikom 17. januarja 1945. Pridržan naj bi bil zaradi suma vohunjenja. Podatki o njegovem izginotju so bili namerno skriti dolga desetletja. Najpomembnejši dokument v zvezi z njegovo usodo je poročilo Aleksandra Smoltseva, ki je bil odgovoren za zdravje zapornikov v zloglasnem zaporu Lubjanka v Moskvi. V njem je Viktorju Semjonoviču Abakumovu, ministru in nekdanjemu vodji programa SMERSH (rus. Smiert shpionam, slo. Smrt vohunom), zapisal, da naj bi Wallenberg umrl 17. julija 1947, verjetno za posledicami infarkta. Ta je odredil, da se njegovo telo upepeli brez obdukcije. To je še danes predmet spotike in potomci družine Wallenberg še vedno iščejo odgovore.
Konec 90. let se je skupina zahodnih akademikov, ki so bili zaprti v Sovjetski zvezi, vrnila v zapore in na podlagi spominov začela rekonstruirati dogodke. Ko so eni od zdravnic v zaporu Vladimir, ki je konec 60. let delala v zaporu Lubjanka, pokazali do tedaj še nikoli videno fotografijo Wallenberga, ga je v trenutku prepoznala. Vprašanje, kaj se je zgodilo s pravičnikom, sicer nikoli ni bilo pojasnjeno, se pa počasi odpirajo arhivi, ki bodo v prihodnosti morda dali odgovor tudi na to.
Prekmurski Judje
Zgodba prekmurskega judovstva se začne leta 1670 na Dunaju. Tedaj je cesar Leopold I. izgnal vse Jude z Dunaja in Spodnje Avstrije. Ti Judje so se naselili na posestih rodbine Esterhazy v bližini današnjega Železnega. Tam so vzpostavili kar nekaj judovskih skupnosti, ki so kasneje prevzele ime Schewa Kehilot oziroma Siebengemeinden. Kar hitro je postala celotna lokacija premajhna za vse judovske družine, obenem pa je začela veljati odredba, s katero je kralj podelil plemičem pravico, da sami preseljujejo Jude, zato so se ti začeli seliti proti jugu. Judje, ki so bili v Güssingu sredi in konec 18. stoletja, so bili tako preseljeni na območje današnje Murske Sobote. Do sredine 19. stoletja vemo o judovski skupnosti v Murski Soboti zelo malo.