Maja Vozlič iz Žerovinec je konec lanskega leta naredila izpit za tovornjak in si uresničila dolgoletno željo. Lahko bi rekli, da se je ta rodila iz premaganega strahu. »V otroštvu me je bilo tovornjakov zelo strah. Ko sem hodila iz šole, so bili na cesti pogosti stari Tamovi tovornjaki modre, zelene ali oranžne barve. Bili so veliki, mene pa je bilo tako strah, da sem s ceste skakala v jarek. To se je kmalu spremenilo. Ko sem delala izpit za osebni avtomobil, nisem imela prevoza na Ptuj ali v Ormož, zato sem štopala, predvsem tovornjake. V njih si se udobno peljal, bilo je varno in vsi vozniki so vedno ustavili,« nam je opisala. Med pogovori z vozniki je začela spoznavati njihovo delo. »Veliko je bilo tudi tujcev in z vsemi sem se sporazumela. Čas je mineval, odšla sem na študij, imela druge obveznosti in ni bilo časa, da bi se posvetila želji, ki je bila vedno prisotna.« Je pa to potem prišlo na vrsto pri njenih 42 letih.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Bine Pušenjak se je vrnil z zdravljenja v tujini, doma so jim pripravili sprejem
Bine Pušenjak je pri dveh letih in pol zbolel za tumorom osrednjega živčevja. Zadnjih šest tednov so z družino preživeli v Italiji na zdravljenju.
Preden je odšla v šolo vožnje, je na parkirišču poskusila speljevati, vendar priznava, da je bilo kasneje vse drugače. Vozilo v šoli vožnje ni imelo avtomatskega menjalnika, veliko je bilo novih pravil, vse se je zdelo večje. Precej zaslug za uspešno in dobro izkušnjo pripisuje inštruktorju Romanu. Nekaj tednov po uspešno opravljeni izpitni vožnji se je odločila kupiti svoj tovornjak oziroma vlačilec. Z njim se bo vozila v službo in ga bo uporabljala namesto osebnega vozila, v prihodnje pa se bosta morda z znancem odločila opravljati prevoze. »Če bi bila deset let mlajša, bi šla kam vozit. Sedaj pa, glede na to, da mi manjkajo izkušnje in sem v srednjih letih, se nisem odločila za to. To je zahtevno delo in v tem kaosu in svetu se je težava vse naučiti. Sem si pa vsaj del želje izpolnila,« odkrito prizna.
Zaposlena je v eni od soboških trgovin kot svetovalka in že komaj čaka, da se bo na cesto podala z lastnim tovornjakom. Tudi na domačem dvorišču že podirajo drevesa, da bo imela kje parkirati. »Dobivam že prošnje, kdo vse se bo peljal z menoj, sem pa inštruktorju obljubila, da bo on prvi,« pove. Kupila bo rabljeno vozilo z veliko kabino, spalnim prostorom, išče ga v tujih državah, kot so Nizozemska, Slovaška, Nemčija. Želi si belega ali modrega. »Najprej me nihče ne jemlje resno, tisti, ki me poznajo, pa vedo, da vse, kar rečem, naredim. Če si nekaj zelo želim, bom to naredila, ker me edino tisto lahko osreči.«
Celoten prispevek o Maji Vozlič si boste lahko prebrali v četrtkovi številki Vestnika, med drugim je spregovorila o tem, kakšna voznica je sama in kakšno mnenje ima o drugih, o načrtih ter o tem, kako se sooča z neprimernimi opazkami.