Za rakom dojke sem zbolela pred štiriindvajsetimi leti, stara 42 let. Mislila sem, da se to meni ne more zgoditi, a se je. Za diagnozo sem izvedela v službi. Vzelo mi je sapo, sesedla sem se in svet več ni obstajal. Nisem se vprašala, zakaj se mi je to zgodilo, ampak kaj sem storila narobe, da me je to doletelo. Danes krivim stres, takrat odgovora ni bilo. Vedela sem le, da moram iti dalje. O sami bolezni sem vedela zelo malo, bila sem prestrašena in izgubljena.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Prvi sneg zapadel tudi po nižinah
Na cestah velja večja previdnost.
Med zdravljenjem sem se odločila, da se bom borila in bolezen premagala, saj je življenje le eno. Operirali so me v Ljubljani in v času, ko sem čakala na izvide, me je obiskala prostovoljka, od katere sem dobila tiste prve pomembne informacije v zvezi z boleznijo in zdravljenjem, ki me čaka. V bolnišnici sem bila sedemnajst dni. V tistem času sem zelo pogrešala družino, a sem vedela, da me podpirajo. To me je gnalo naprej.
Imela sem 12 kemoterapij in 33 obsevanj. Težko je misliti pozitivno, ko zdravilo teče v žilo in čutiš tisti kovinski okus v ustih, a moraš. Borimo se.
Rak človeka res sooči s samim sabo. In danes sem hvaležna za bolezen, saj sem spoznala samo sebe. Obrnila sem nov list v življenju, več časa posvečam sebi in delam tisto, kar me osrečuje in bogati. Prednost dajem glasbi, knjigam, družbi, naravi, družini, humanitarnosti. In najbolj pomembno – sebe sem postavila na prvo mesto. Če ne bi zbolela, tega ne bi storila, marsikaj lepega tudi ne bi izkusila.
Seveda bolezen terja svoj davek, a tiste grde stvari skušam odmisliti. Težave, ki se dajo rešiti, pa obvladujem z dobrim pogovorom in pozitivnim razmišljanjem. Vsekakor je pošten pogovor s samim sabo ključen pri premagovanju bolezni. Veliko bolj, kakor spraševanje, zakaj smo se znašli v tej življenjski preizkušnji, je pomembno, kako bomo naslednjo oviro premagali. Jasno je, da je hudo, včasih prav grozljivo. Sploh, ko si sam. Preživeti nam bo pomagalo predvsem to, da bomo tudi v najtežjih trenutkih našli kanček sreče in se veselili naslednjega dne, ko bomo spet s svojimi bližnjimi.
Med zdravljenjem sem postala prostovoljka soboške skupine za samopomoč. To je moje poslanstvo, opravljam ga z veliko ljubezni in spoštovanjem do bolnic in bolnikov, saj vem, kako je človek izgubljen, ko izve za diagnozo raka. Iz vsake osebne zgodbe se veliko naučim, upam, da tudi moji nasveti in izkušnje komu pomagajo. Seveda pa bolniki lahko največ naredimo sami. Pomembno je, da si zaupamo, se imamo radi in delamo tisto, kar nam daje elan in veselje do življenja.
V septembru smo z bralci delili še eno osebno izpoved bolnice z rakom dojk. Kseniji Fister Horvat so diagnozo postavili pri 35 letih, kako se je z boleznijo spopadala, pa si lahko preberete TU.