Rak na dojki je najpogostejša vrsta raka pri ženskah, pred slabimi tremi leti se je s tako diagnozo srečala tudi Ksenija Fister Horvat. »To je bil šok, v tistem trenutku ne veš, kaj se dogaja okrog tebe in pozabiš tri četrt stvari, ki so se takrat zgodile. Vem samo, da sem sedla v avto in se odpeljala na samo. Mislim, da sem jokala en dan,« razlaga Bakovčanka. Po prvem šoku se je pri njej zgodil preobrat. Premlevala je, ali se bo borila ali pa se bo s strahom in vprašanji, ki so se ji zastavljala, uničila. »Najprej sem pomislila na hčerki, to me je najbolj žrlo. Kajti prva stvar, na katero pomisliš, ko slišiš besedo rak, je smrt.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Storilci vlomili v poslovni prostor, policisti odkrili ukradeno vozilo
Pomurski policisti so v preteklem dnevu obravnavali šest prometnih nesreč z materialno škodo, sedem kaznivih dejanj, tri kršitve javnega reda in miru, tri povoženja divjadi, delovno nezgodo ter dve poškodbi vozil na parkiriščih.
Spremembo je opazila konec decembra 2017, nato pa vse moči usmerila v to, da si je priborila čim hitrejši pregled pri specialistu. Po novem letu so jo pregledali na ljubljanskem onkološkem inštitutu. »Sprva so mi zatrdili, da ni videti rakotvorno. Potem me je pregledal kirurg, takoj sem imela mamografijo, čeprav sem bila stara 35 let. Nato sem doma en teden čakala izvide, nakar so me poklicali na še eno mamografijo, ki se naredi v plasteh, in tudi na ultrazvok. Dolgo sem bila noter in vedela, da nekaj ni v redu,« se spominja Fister Horvatova. Opravili so ji tri punkcije in opazili tri spremembe na levi dojki in pod pazduho. Kakšna je diagnoza, je izvedela v enem tednu.
Bolezen ni tabu
Sprva so zdravniki domnevali, da je rak zelo agresiven, potem pa se je izkazalo, da je zmerno rastoč. »To je bila nekakšna vesela novica v slabi novici. So mi pa morali odstraniti celo dojko, saj je bil rak že tako razraščen. Sama sem nato sprejela odločitev, da si zaradi preventivnih razlogov dam odstraniti obe dojki. O tem je bilo nato več konzilijev. To navadno odsvetujejo, vendar sem na koncu dosegla svoje,« nadaljuje sogovornica. Vesela je bila podpore sestrične, ki je zaposlena na inštitutu, in tega, da je vse potekalo dokaj hitro, saj tako ni imela preveč časa za razmišljanje o bolezni in za prebiranje o njej. Po operaciji in okrevanju jo je čakala kemoterapija, pri čemer se je nekoliko zapletlo, saj je imela zaradi terapije prizadeto roko. »Aplikacija kemoterapije se je tako skoraj pred koncem prekinila in dobila sem antidot, kar je bilo v bistvu zdravilo proti kemoterapiji,« pojasni. Takrat je tudi izgubila vse dlake po telesu. Z zdravljenjem so čakali nekaj mesecev, ker je bila njena desna roka nefunkcionalna in so se bali, da bi prišlo do nekroze. Ko se je stanje nekoliko izboljšalo, so spet sledile kemoterapije, vendar tokrat z drugim zdravilom. Imela je štiri kemoterapije, potem še 25 obsevanj. To je potekalo vse poletje 2018, še danes pa jemlje hormonsko dopolnilno kemoterapijo, ki ima številne stranske učinke. Po njenih besedah vpliva na motnje spanja, bolečine v sklepih, zabuhlost, slabši vid, nihanje telesne teže. Rak je bil hormonski in tablete, ki jih sedaj uživa, uravnavajo hormon estrogen, pripomni.
Vsi smo minljivi
Na zdravljenje se je Fister Horvatova psihično dobro pripravila. »Ko mi je zdravilo teklo v žilo, sem sama sebi govorila, to je dobro zame, to prestanem in je stvar rešena,« pravi, kljub temu da so bile bolečine hude. »Tega, kar se mi je dogajalo, ne zadržujem v sebi, ker ta bolezen ni skrivnost. Prej je bila tabutema, zdaj mislim, da je po pogostosti ena od takšnih bolezni kot sladkorna. Res pa je, da ljudje ne znajo pristopiti k tebi, ko vedo, da si bolan, in ne vedo, kako se obnašati.« V bolezni je tudi spoznala, kdo so pravi prijatelji. »Neka lekcija v življenju mora biti in pri tej bolezni na žalost spoznaš, da smo vsi minljivi in da materializem, ki ga imamo, ne pomeni nič.« Ksenija Fister Horvat ima dve hčerki: ena je stara devet let, druga jih bo ta mesec dopolnila osem. Bolezen jima je sama primerno razložila. »Rekla sem, da je to vmesna faza, ki jo bomo vsi skupaj prebrodili. Onidve sta mi tudi s škarjami porezali lase, da sta lažje sprejeli vse spremembe.« Dodaja, da se v času prebolevanja raka ni skrivala doma, ampak je hodila ven, med ljudi. »Nosila sem ruto, v kateri sem se stokrat bolje počutila kot v lasulji. To sem si kupila, ampak mislim, da sem jo imela na sebi le enkrat,« pristavi.
Čaka jo še ena operacija
Ko je bila sama, se je dostikrat razjokala. »Moja slaba plat pred boleznijo je bila, da sem se zadrževala, se delala močno, zdaj pa sem se spremenila. Postala sem bolj odprta. Mi krojimo svoje misli in jaz svoje obračam v pozitivno smer. Svojo usodo vidim še daleč. Vidim, kako bosta moji hčerki odrasli, kako bom gledala vnuke, hodila na potovanja,« je optimistična. Poslej se ne obremenjuje več s stvarmi, ki nimajo pomena. Naučila se je reči ne, čas pa si rada zapolni z risanjem, slikanjem in peko tort. Njena roka je sedaj fleksibilna, a je ostalo nekaj posledic. Lani je Fister Horvatova prestala šest operacij, čaka jo še ena. Med operativnim odstranjevanjem dojk je namreč dobila ekspanderje oziroma tkivne razširjevalce, ki so jih pozneje zamenjali za silikonske vložke. Tudi pri tem sogovornica ni imela sreče. »Na obsevani strani mi je koža na dojki počila, tako da sem bila pol leta brez prhanja. Imela sem vmesno operacijo, da so mi to luknjo zašili, vendar ni bilo v redu. Nato sem še enkrat dobila ekspander, zdaj pa čakam še na en poseg, da mi bodo vstavili druge silikone.« Presrečna je, ker je imela oporo in uteho pri partnerju in starših. Še sedaj dela dosti na sebi, najraje se posveča hčerkama. Predvsem pa se drži mota, da je z dobro voljo in voljo do življenja težave mogoče premagati.
