"S svojim zapisom bi rada ljudi opozorila na resnost situacije. Rada bi vas opozorila, da ne trpijo samo rizične skupine, virus ne izbira. Že res, da mladi virus prebolijo, nato pa živijo naprej, kot da ni bilo nič, a čas, ko virus prebolevaš, je mučen. Blog sem odprla, zato ker smo zasuti s številkami, s statistiko, z informacijami o tem, kaj narediti, da virusa ne dobiš in kakšna so navodila, če zboliš. Kje pa piše, kaj narediti v času zdravljenja? Tudi jaz nisem dobila nobenih informacij. Katera zdravila mi bodo lajšala bolečine? Nihče mi ni povedal. Zato sem neizmerno hvaležna za vsak nasvet čudovitih skrbnih ljudi okoli mene, ki mi dajejo nasvete njihovih mam, skrivnosti babičine lekarne," je Tea začela svoj blog Koronavirus, kaj pa zdaj?
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) Na slavnostni akademiji nagradili šole, učence in dijake ter mentorje
Murskosoboški regionalni center Zveza za tehnično kulturo Slovenije (ZOTKS) je v sklopu festivala Inovativnosti, Znanosti in Ustvarjalnosti mladih (IZUM) pripravil slavnostno akademijo. Na njej so podelili priznanja učencem in dijakom za državno tekmovanje iz znanja logike, osnovnim in srednjim šolam so podelili statuse raziskovalnih šol, prav tako so nagradili šole, ki so se najbolj izkazale z razstavljenimi izdelki, ter mentorje.
Sama je prve znake opazila en četrtek, pojavili so se kašelj, glavobol in suho grlo. Kot piše, je vzela protibolečinsko tableto, ko pa se stanje ni izboljšalo, je poklicala zdravnico. Ta ji je svetovala samoizolacijo in uredila termin za testiranje. "Ker je trenutno panika velika, je bil prvi možen termin šele v soboto popoldan, kar je pomenilo, da bom dva dni čakala, brez da bi vedela, kaj se dogaja z mano. Takoj sem obvestila službo, da me ne bo, obvestila sem cimro iz sosednje sobe, da sva poskrbeli, da se nisva srečevali v skupnih prostorih. Oče mi je prinesel hrano, maske in domača zdravila, ki sva si jih predala zelo na daleč in na hitro. Ležanja in izolacije sem bila naveličana že prvi večer," opisuje avtorica bloga.
Nadaljuje, da se je v petek stanje poslabšalo, dobila je vročina, bolele so jo kosti. "Bila sem prepričana, da sem dobila samo prehlad, zato sem kar vrela od jeze, ker sem zbolela ob neprimernem trenutku. Nisem vedela, da najhuje šele prihaja. Noč iz petka na soboto je bila peklenska. Zaradi bolečin nisem našla udobnega položaja za spanje, v nekem trenutku sem celo čepela na postelji in dremala, saj sem bila tako zelo utrujena. Tresla me je mrzlica, hkrati sem vrela od vročine. Po licih so mi tekle solze obupa, nisem si znala pomagati." Vročina se je nadaljevala tudi v soboto, Teo je na testiranje peljala sestra. "Testiranje poteka v ločenih kontejnerjih ob zdravstvenem domu. Tisti, ki pridejo brez maske, jo takoj dobijo, pripravljeno je tudi razkužilo, da si takoj razkužiš roke. V vrsti stojiš na razdalji parih metrov, kličejo enega in po enega. Ko si na vrsti, te pričaka par ljudi, zavitih od stopal pa do zadnjega laska na glavi (seveda popolnoma razumljivo in pravilno). Se spomnite možicev iz Monsters Inc, ki so zadolženi za uničenje človeških predmetov, ki pridejo v njihov svet? No, njim so bili podobi." Tea zapis nadaljuje tako, da so ji vzeli bris iz nosu in povedali, da bodo rezultati znani naslednji dan.
Ob desetih zvečer so jo poklicali in ji dejali, da je bris pozitiven: "Ne znam opisati kakšen občutek je bil. Obnemela sem, po hrbtu me je spreletelo. Dva globoka vdiha, ki sta bila tokrat še težja kot ostali. Ok, Tea, ostani zbrana, vsaj za tale pogovor. Z gospodično sem šla čez anketo o mojem počutju in morebitnih ostalih boleznih, povedala sem ji, s kom sem bila v stiku in dogovorili sva se, da mi pošlje navodila o tem, kako naj ravnajo oni. Zame pa je ta informacija pomenila, da bom 14 dni odrezana od ostalih ljudi. Ko sva klic zaključili so se mi po licih ulile solze." S starši se je avtorica bloga dogovorila, da bodo prišli ponjo, saj bo doma lahko bivala v svojem nadstropju. Domov se je peljala v posebnem avtomobilu, z masko in rokavicami. Poskrbeli so, da se niso srečevali, hrano je Tea dobivala na stopnice.
"Danes je počutje zopet čisto drugačno. Pritisk na pljuča, zadiham se, ko naredim par korakov proti stranišču, bolečine v kosteh ne popustijo. Danes sem se začela tudi zares zavedati, kaj pomeni biti brez stikov za 14 dni. Ob vseh bolečinah je to najhuje. Poskušam ostati pozitivna, šalim se na račun virusa, hkrati pa res želim, da bi se ljudje začeli zavedati, da zadeva ni enostavna," še piše opažanja Tea. Danes je njeno počutje že boljše, nima hujših bolečin, tudi vročina je minila. "Vem, da je ljudem po svetu huje. Hvala bogu imam jaz lažjo obliko, vsaj trenutno. Vem, da so hujše bolezni in niti v sanjah jih ne poskušam primerjati. Je pa vsaka omejitev gibanja kruta, pa naj traja en mesec, 14 dni ali pa 4 dni. Ne zavedamo se dragocenosti človeškega dotika, dokler nam ta ni preprečen," zaključi današnji zapis Tea.