Občutek, ko stojiš med vrati, se posloviš od najdražjih, da greš na operacijo, je tako grozljiv, da ga ne privoščim nikomur na tem svetu,« s tresočim glasom in solzami v očeh pojasni Andrej, žena Jasmina pa doda, da ga še vedno vidi, kako stoji ob sestri in maha, ona pa mora oditi, da ga bodo lahko pripravili za operacijo. Hkrati pa ne vesta, ali se bosta še kdaj videla ali ne, zagotovila za to jima ne da nihče.
O Andreju z Goričkega smo pisali že oktobra, ko smo v temi meseca govorili o presaditvah organov in o tem, kako lahko z enim podpisom, da po smrti podariš svoje organe, rešiš sedem življenj. Andrej je takrat čakal tretji klic Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani za presaditev jeter. A šele ko so ga poklicali petič, je bil zares operiran. »Bilo je okrog dvaindvajsete ure, bila je liga prvakov, gledal sem tekmo, ko je zazvonil telefon,« razlaga Andrej. Z ženo sta se samo spogledala in vedela, kaj pomeni klic ob taki uri. »Ko sem slišal umirjen glas zdravnika na drugi strani, sem vedel, da moram v Ljubljano. Poznal sem postopek, oprhal sem se, pripravil na vse, kot so me vedno prej, in sva se z ženo odpeljala v bolnišnico,« razloži Andrej. Tudi tokrat je moral v sobo 35, ki je ne bo nikoli pozabil. »Vse so mi do potankosti razložili, vedel sem, pri kom se moram oglasiti, v katero sobo moram iti. Od sprejema dalje so zelo prijazni, dali so mi občutek, da nisem zgolj številka, zgolj pacient, ampak da jim je res mar zame in za to, da preživim,« razlaga Andrej.
Ko se posloviš od svojcev in ostaneš povsem sam v sobi, je hudo. »Vse skrbi, vsi krediti, vse težave ostanejo za vrati. Od ljudi, ki jih imaš rad, se moraš posloviti in tvoje življenje je v rokah ljudi, ki jih ne poznaš. Grozno je, čeprav je osebje čudovito. Sestre ves čas preverjajo, kako si, spodbujajo te in te prepričujejo, da ni nič hudega in bo vse v redu. Šele zdaj v bistvu začenjam dojemati, kako hudo in veliko operacijo sem prestal,« s solzami v očeh razlaga Andrej. Tisto noč, ko je čakal na jutranjo operacijo, je spal morda 15 minut.
»Zjutraj sem se še sam oprhal in pod prho razmišljal, kdaj se bom spet lahko sam uredil. Če kdaj.« Deset do sedmih so prišli ponj, samo še ženi je poslal sporočilo, da tokrat gre zares in gre na operacijo. »Medicinske sestre so mi pripravile špalir. Postavile so se v vrsto in vsaka mi je zaželela srečno in rekla, naj se držim. Zadnja, tik pred dvigalom, je rekla 'se vidiva'. Vsi so mi vlivali upanje, a vendarle je bilo hudo. Vožnja z dvigalom se mi je zdela neskončna, jokal sem kot otrok. Ne nazadnje ne veš, ali se boš zbudil. Mogoče je vse,« razloži. V operacijski dvorani se je vse odvijalo zelo hitro, spet se spomni le zelo prijaznih ljudi, oblečenih v zeleno, povsem zamaskiranih, da je videl zgolj oči. Spomni se še, da so ga spraševali o Goričkem in kako priti do tja, potem pa ničesar več. Tovrstna operacija lahko traja od šest do dvajset ur. Njegova je slabih osem ur. »Nisem vedela, ali je živ ali ne, to je neverjetno dolgo, ko čakaš na informacije,« pove žena Jasmina, ki je ves čas trpela skupaj z Andrejem, saj je to izkušnja, ki zaznamuje vso družino. Andrej je med operacijo izgubil veliko krvi.
Nadaljevanje njegove pripovedi je takšno, da človeka spreleti srh. »Spomnim se, da sem hodil po hodniku, bila je močna bela svetloba. Hodil sem proti luknji. Ne eni strani me je nekdo čakal, na drugi mi nekdo z roko nakazoval, naj grem. Potem pa sem se še nekaj obračal in me je nekaj ustavilo in potegnilo nazaj. Takrat sem se obrnil in šel nazaj. Naslednji spomin iz bolnišnice je gruča zdravnikov okrog moje postelje in besede 'zbuja se, z nami je'. Ko sem se zavedel, da sem tu, ko sem odprl oči, mi je bila prva misel kokakola. Po tem sem nekako sklepal, da bom v redu,« pravi Andrej.
Zbudil se je na oddelku za intenzivno terapijo, obkrožen z nešteto aparati in pod nenehnim opazovanjem medicinskega osebja. »Malo na črno me je poklicala medicinska sestra, mi ga dala na telefon in rekel mi je 'spet sem tu',« s solzami v očeh pove Jasmina. Takrat je bila ura 18.30. Prvih 24 ur je bil ves čas z njim medicinski brat. »Samo glavo sem obrnil, me je že spraševal, ali sem v redu in ali kaj potrebujem,« pravi Andrej, ki je vsemu osebju neizmerno hvaležen. Pravi, da tako dobrega medicinskega osebja in ljudi še ni srečal. »Zdravnik ves čas ni zapustil bolnišnice, čeprav so bile šolske počitnice. Neprestano je bil v bolnišnici, trikrat na dan me je pogledal in mi vsakič, ko sem imel kakršno koli vprašanje, vse razložil. Ne vem, kako se mu bom odkupil. Ko sem odhajal domov, mi je rekel, da moram preživeti, mogoče tako.«
Andrej je z operacijo vrsto let odlašal, saj se je bal, da bo telo organ zavrnilo. Ko so ga zdravniki zdaj odprli, so mu rekli, da bi glede na to, v kakšnem stanju so bila jetra, živel le še pol leta.
V Sloveniji opravijo povprečno 17 tovrstnih operacij na leto, približno eden ne preživi. Kdo je darovalec, ne ve. »Vem, da je bil mlad človek, da je bil v dobri telesni pripravljenosti, več pa ne. Pred operacijo sem menil, da bom želel spoznati svojce in se jim zahvaliti, zdaj, ta trenutek, pa tega ne zmorem. Neizmerno sem mu hvaležen. Nisem več samo Drejči, kot me kličejo prijatelji, ampak še nekdo drug, in zdaj bom naredil vse, da preživim in mirno živim. Hvaležen sem za vsak dan. Hvaležen sem, da lahko sedim na soncu in klepetam, da sem lahko z ljudmi, ki jih imam najraje. Hvaležen sem, da sem živ.«
Zdaj se mora Andrej navaditi, da je spet zdrav. Da lahko je in pije, kar želi. Nima nobene diete, pomembno je, da živi zdravo in se giblje, kot se moramo vsi. »Po 13 letih sem si privoščil ocvrte lignje. Ne znam vam opisati, kako srečen sem bil ob tem. Da smem to jesti in da se ob tem še dobro počutim. Odkar sem prestal operacijo, še nisem imel nobenih težav in se počutim odlično.«
Zdaj brez skrbi odloži telefon. In če zazvoni, ga ne stisne več pri srcu.
O Andreju z Goričkega smo pisali že oktobra, ko smo v temi meseca govorili o presaditvah organov in o tem, kako lahko z enim podpisom, da po smrti podariš svoje organe, rešiš sedem življenj. Andrej je takrat čakal tretji klic Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani za presaditev jeter. A šele ko so ga poklicali petič, je bil zares operiran. »Bilo je okrog dvaindvajsete ure, bila je liga prvakov, gledal sem tekmo, ko je zazvonil telefon,« razlaga Andrej. Z ženo sta se samo spogledala in vedela, kaj pomeni klic ob taki uri. »Ko sem slišal umirjen glas zdravnika na drugi strani, sem vedel, da moram v Ljubljano. Poznal sem postopek, oprhal sem se, pripravil na vse, kot so me vedno prej, in sva se z ženo odpeljala v bolnišnico,« razloži Andrej. Tudi tokrat je moral v sobo 35, ki je ne bo nikoli pozabil. »Vse so mi do potankosti razložili, vedel sem, pri kom se moram oglasiti, v katero sobo moram iti. Od sprejema dalje so zelo prijazni, dali so mi občutek, da nisem zgolj številka, zgolj pacient, ampak da jim je res mar zame in za to, da preživim,« razlaga Andrej.
»Neizmerno sem mu hvaležen. Nisem več samo Drejči, kot me kličejo prijatelji, ampak še nekdo drug, in zdaj bom naredil vse, da preživim in mirno živim. Hvaležen sem za vsak dan. Hvaležen sem, da lahko sedim na soncu in klepetam. Hvaležen sem, da sem živ.«
Ko se posloviš od svojcev in ostaneš povsem sam v sobi, je hudo. »Vse skrbi, vsi krediti, vse težave ostanejo za vrati. Od ljudi, ki jih imaš rad, se moraš posloviti in tvoje življenje je v rokah ljudi, ki jih ne poznaš. Grozno je, čeprav je osebje čudovito. Sestre ves čas preverjajo, kako si, spodbujajo te in te prepričujejo, da ni nič hudega in bo vse v redu. Šele zdaj v bistvu začenjam dojemati, kako hudo in veliko operacijo sem prestal,« s solzami v očeh razlaga Andrej. Tisto noč, ko je čakal na jutranjo operacijo, je spal morda 15 minut.
»Zjutraj sem se še sam oprhal in pod prho razmišljal, kdaj se bom spet lahko sam uredil. Če kdaj.« Deset do sedmih so prišli ponj, samo še ženi je poslal sporočilo, da tokrat gre zares in gre na operacijo. »Medicinske sestre so mi pripravile špalir. Postavile so se v vrsto in vsaka mi je zaželela srečno in rekla, naj se držim. Zadnja, tik pred dvigalom, je rekla 'se vidiva'. Vsi so mi vlivali upanje, a vendarle je bilo hudo. Vožnja z dvigalom se mi je zdela neskončna, jokal sem kot otrok. Ne nazadnje ne veš, ali se boš zbudil. Mogoče je vse,« razloži. V operacijski dvorani se je vse odvijalo zelo hitro, spet se spomni le zelo prijaznih ljudi, oblečenih v zeleno, povsem zamaskiranih, da je videl zgolj oči. Spomni se še, da so ga spraševali o Goričkem in kako priti do tja, potem pa ničesar več. Tovrstna operacija lahko traja od šest do dvajset ur. Njegova je slabih osem ur. »Nisem vedela, ali je živ ali ne, to je neverjetno dolgo, ko čakaš na informacije,« pove žena Jasmina, ki je ves čas trpela skupaj z Andrejem, saj je to izkušnja, ki zaznamuje vso družino. Andrej je med operacijo izgubil veliko krvi.
Zdaj brez skrbi odloži telefon. In če zazvoni, ga ne stisne več pri srcu.
Nadaljevanje njegove pripovedi je takšno, da človeka spreleti srh. »Spomnim se, da sem hodil po hodniku, bila je močna bela svetloba. Hodil sem proti luknji. Ne eni strani me je nekdo čakal, na drugi mi nekdo z roko nakazoval, naj grem. Potem pa sem se še nekaj obračal in me je nekaj ustavilo in potegnilo nazaj. Takrat sem se obrnil in šel nazaj. Naslednji spomin iz bolnišnice je gruča zdravnikov okrog moje postelje in besede 'zbuja se, z nami je'. Ko sem se zavedel, da sem tu, ko sem odprl oči, mi je bila prva misel kokakola. Po tem sem nekako sklepal, da bom v redu,« pravi Andrej.
Zdaj se mora Andrej navaditi, da je spet zdrav. Da lahko je in pije, kar želi. Nima nobene diete, pomembno je, da živi zdravo in se giblje, kot se moramo vsi. »Po 13 letih sem si privoščil ocvrte lignje. Ne znam vam opisati, kako srečen sem bil ob tem. Da smem to jesti in da se ob tem še dobro počutim. Odkar sem prestal operacijo, nisem imel še nobenih težav in se počutim odlično.«
Zbudil se je na oddelku za intenzivno terapijo, obkrožen z nešteto aparati in pod nenehnim opazovanjem medicinskega osebja. »Malo na črno me je poklicala medicinska sestra, mi ga dala na telefon in rekel mi je 'spet sem tu',« s solzami v očeh pove Jasmina. Takrat je bila ura 18.30. Prvih 24 ur je bil ves čas z njim medicinski brat. »Samo glavo sem obrnil, me je že spraševal, ali sem v redu in ali kaj potrebujem,« pravi Andrej, ki je vsemu osebju neizmerno hvaležen. Pravi, da tako dobrega medicinskega osebja in ljudi še ni srečal. »Zdravnik ves čas ni zapustil bolnišnice, čeprav so bile šolske počitnice. Neprestano je bil v bolnišnici, trikrat na dan me je pogledal in mi vsakič, ko sem imel kakršno koli vprašanje, vse razložil. Ne vem, kako se mu bom odkupil. Ko sem odhajal domov, mi je rekel, da moram preživeti, mogoče tako.«
Andrej je z operacijo vrsto let odlašal, saj se je bal, da bo telo organ zavrnilo. Ko so ga zdravniki zdaj odprli, so mu rekli, da bi glede na to, v kakšnem stanju so bila jetra, živel le še pol leta.
Po 13 letih sem si privoščil ocvrte lignje. Ne znam vam opisati, kako srečen sem bil ob tem. Da smem to jesti in da se ob tem še dobro počutim. Odkar sem prestal operacijo, še nisem imel nobenih težav in se počutim odlično.«
V Sloveniji opravijo povprečno 17 tovrstnih operacij na leto, približno eden ne preživi. Kdo je darovalec, ne ve. »Vem, da je bil mlad človek, da je bil v dobri telesni pripravljenosti, več pa ne. Pred operacijo sem menil, da bom želel spoznati svojce in se jim zahvaliti, zdaj, ta trenutek, pa tega ne zmorem. Neizmerno sem mu hvaležen. Nisem več samo Drejči, kot me kličejo prijatelji, ampak še nekdo drug, in zdaj bom naredil vse, da preživim in mirno živim. Hvaležen sem za vsak dan. Hvaležen sem, da lahko sedim na soncu in klepetam, da sem lahko z ljudmi, ki jih imam najraje. Hvaležen sem, da sem živ.«
Zdaj se mora Andrej navaditi, da je spet zdrav. Da lahko je in pije, kar želi. Nima nobene diete, pomembno je, da živi zdravo in se giblje, kot se moramo vsi. »Po 13 letih sem si privoščil ocvrte lignje. Ne znam vam opisati, kako srečen sem bil ob tem. Da smem to jesti in da se ob tem še dobro počutim. Odkar sem prestal operacijo, še nisem imel nobenih težav in se počutim odlično.«
Zdaj brez skrbi odloži telefon. In če zazvoni, ga ne stisne več pri srcu.