"Ker živimo v težkih razmerah in se s kolegi dnevno borimo proti covidu-19, sem se odločil, da delim svoj delovni dan. Res nam ni lahko, vi pa lahko pomagate, da s skupnimi močmi ustavimo virus. Hvala," začne zapis študent prvega letnika zdravstvene nege Alme Mater Europea. Alenov dan se začne zgodaj zjutraj, ob 4.40. "Ko se zbudim in uredim, pojem majhen kos kruha. Ne spijem niti kapljice tekočine." Nato se odpravi v bolnišnico. "Deset do šestih oblečem skafander, si nataknem dvojne rokavice, spodnje prelepim z lepilnim trakom, in čez potegnem še plastične vrečke, tiste za zamrzovalnik. Tudi krokse zaščitim s plastično prevleko. Nadenem si še masko FFP3, pod katero res ne moram dihati, a nudi najboljšo zaščito, in kapuco skafandra ter vezir."
Preberite še
Odpri v novem zavihku
V SPOMIN: Lojze Gorjanc (1935–2024)
Iz Kasaške zveze Slovenije so sporočili, da je umrl Lojze (Alojz) Gorjanc, ki je s svojo predanostjo pustil neizbrisen pečat v slovenskem kasaškem športu in kasaški organizaciji.
Ko si že ob pol sedmih ves prepoten in se spomniš, da je pavza komaj čez nekaj ur, vidiš, kako naporno, požrtvovalno in premalo cenjeno je delo zdravstvenih delavcev.
Delo zdravstvenih delavcev je premalo cenjeno
Nato s kolegi vstopijo v žarišče in začnejo z zdravstveno oskrbo bolnikov, najprej opravijo meritve krvnega sladkorja in vitalnih funkcij, kot so telesne temperature, nasičenosti krvi s kisikom in krvni tlak, nadaljujejo z jutranjo nego, preverjanjem kisikovih mask in deljenjem zajtrka. Ob tem več kot polovici bolnikov pomagajo pri hranjenju, saj sami tega ne zmorejo. "Ko si že ob pol sedmih ves prepoten in se spomniš, da je pavza komaj čez nekaj ur, vidiš, kako naporno, požrtvovalno in premalo cenjeno je delo zdravstvenih delavcev." Nato sledi jutranja vizita. "V sosednji sobi piska monitor, ker ima pacient prenizko saturacijo (nasičenost krvi s kisikom op. p.), iz tretje sobe kliče bolnica, naj ji menjaš plenico, v četrti pa nekdo potrebuje pomoč do stranišča. Vsem ustrežeš in pomagaš." A to je šele prvi del delovnega dne.
Alen opisuje naprej. Po viziti bolnike vozijo na naročene preiskave, nato ponovno sledijo meritve vitalnih funkcij in obračanje bolnikov, da ne dobijo preležanin. "Vmes te noro začne srbeti oko, a se ne moreš popraskati, ker si ves kontaminiran. Poskusiš odmisliti, potem se spomniš suhih ust, saj zjutraj nisi pil. O tem, da bi šel na stranišče, pa niti pomisliti ne upaš." Nato bolnikom ponovno izmerijo krvni sladkor in telesno temperaturo ter razdelijo kosilo in jim pomagajo pri hranjenju. "Po kosilu bolnike spet oskrbimo, pospravimo umazano perilo in pripravimo čisto zalogo stvari, ki smo jo dobili iz skladišča. Med tem odštevam zadnje minute do dveh, ko se lahko slečem, skočim pod tuš in na dušek spijem pol litra vode ter nekaj prigriznem, nato se komaj privlečem do avta in odpeljem domov. Ob štirih imam še predavanja, ko ura odbije devet grem končno v posteljo," še piše v zapisu. In tako rutino Alen ponavlja iz dneva v dan.
"Kdaj bom lahko objel svoje otroke"
Poleg vsega fizičnega pa terja to delo tudi precej psihičnega napora. "Vsakodnevno se namreč zgodi, da me bolnik prime za roko in s solznimi očmi vpraša, ali bo preživel in kdaj bo končno lahko objel svoje otroke. Težko je tudi, ko bolniki umrejo," opisuje srčen 19-letnik iz okolice Ljutomera. Priznava, da delo v takšnih razmerah ni niti malo enostavno in prijetno. "Situacija je še kako resna, a se ljudje tega nočejo zavedati. Dnevno se na tisoče zdravstvenih delavcev, zdravnikov in drugih prostovoljcev bori z virusom, zato ostanite doma in spoštujte ukrepe, saj ne želite pristati na covidnem oddelku in se boriti za življenje. Skupaj lahko zajezimo in premagamo virus," zaključi svoj zapis Alen.