»Lado Hajnžič mi je pred časom zaupal dva majhna, a kar debela zvezka spominov, ki jih je zapisal njegov oče. V njih Mirko Hajnžič popisuje svoje delovanje v stari Jugoslaviji, bil je organist in cerkovnik ter do prihoda Nemcev leta 1941 občinski tajnik, in 'odisejado' Hajnžičevih do avstrijske Koroške po tem, ko so bili 14. januarja 1946 nasilno izseljeni iz Negove. To je bila osnova za nastanek moje najnovejše knjige Križev pot izselitve družine Hajnžič 1946–1947,« je povedal Rihtarič v uvodu predavanja, v katerem se je osredotočil na dogodke, ki so bistveni za razumevanje, zakaj je bila ta družina izseljena.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S tribune) Norvežani so krivci za navijaško evforijo
Še sporočilo za NZS: Čeprav so Stožice razprodane, še vedno ne dihajo kot Bežigrad ali mariborski Ljudski vrt.
Osrednja tema je bil zločin v Negovi iz leta 1945, v katerem so na krut način umorili družino Janka Bezjaka. Bezjak (1988–1945) je bil gostilničar, posestnik in avstro-ogrski žandar. Po prihodu Nemcev leta 1941 na to območje je postal župan in to funkcijo opravljal do maja 1942. Kot v svojih spominih zapiše Hajnžič, se je Bezjak Nemcem takoj ponudil, da bi prevzel službo župana, in dosegel, da so Hajnžiča kot tajnika ter dotedanjega župana odstavili. Bezjak osebno ga je počakal pred stanovanjem in mu povedal, da ni več tajnik in se mora nemudoma izseliti, »ker si črni Slovenec in takih tu ne maramo«. Iz t. i. Vitmarjeve hiše so šestčlansko družino Hajnžičevih izselili v hlapčevske prostore gradu Negova.
Bezjak že v času stare Jugoslavije, ko je deloval kot žandar, med ljudmi ni bil priljubljen, očitno pa tudi ne v času nemške oblasti. 4. aprila 1945 je bil na negovskem gradu, kjer je bil sedež žandarmerije, sklican t. i. »preki sud« (hitra sodba), kot piše v različnih poročilih. Sestanka so se udeležili takratni župan Ignaz Krepler, žandarmerijski komandir Kukman, šolski upravitelj Valter Eletmann, kapetan SS policije od Svete Ane, višji orožniški stražmojster Florijan Hauptmann in dva domačina, Karel Čeh, logar, in Jožef Vogrinec, tajnik občine in knjigovodja na Državni gozdni upravi Negova. Županov predlog je bil, da se ustreli Janka Bezjaka. Pri tem je nekaj oklevanja pokazal komandir Kukman, Čeh in Vogrinec pa sta se strinjala s predlogom. Kot je v enem svojih povojnih pričevanj povedal Bezjak, ga je nato Kukman obvestil, da mu strežejo po življenju, zato so se z družino skrili v gozdu pri Kunovi. Po nekaj dneh so se žena in dva otroka vrnili v hišo, kamor je 8. aprila prišlo 17 vojakov SS, ki so iskali Janka Bezjaka. Ker ga niso našli, so se spravili na družino. 9. aprila so umorili ženo Ano, hči Silvo in sina Draga in jih pokopali v improvizirani grob v peščenih tleh v kleti njihove gostilne ter izropali stanovanje. Janko Bezjak se je domov vrnil 8. maja in tam ga je pričakal grozen prizor – kot sam piše v izjavi, se je onesvestil, ko je zagledal roko ene od žrtev, kako štrli iz peščenih tal. Izkopal je trupla in jih dal pokopati na negovskem pokopališču. Pozneje naj bi dal grob izkopati, ženi naj bi s prsta snel prstan, sinu pa iz žepa vzel 180 nemških mark, piše Hajnžič v spominih. Danes lahko na OŠ Negova še najdemo vzidano ploščo v spomin tem žrtvam, ki so bile na krut način umorjene 9. aprila 1945.
Na seznamu za izselitev 60 družin
Po vojni je bil Janko Bezjak zaradi sodelovanja z okupatorjem aretiran. Zaplenjeno mu je bilo posestvo in gostilna, zaprt je bil najprej v Gornji Radgoni, nato pa v Mariboru. Kot izhaja iz njegovih dopisov javnemu tožilcu v Mariboru in na predsedstvo SNOS-a, je trdil, da je bil »vedno samo le zaveden Slovenec«. Povedal je, da je bil primoran prevzeti župansko funkcijo, sicer mu je bila zagrožena izselitev, da naj bi okupator preganjal tako njega kot njegovo družino in da je 18. januarja 1942 sam prosil za razrešitev županske funkcije, ker je bil kot zaveden Slovenec v stalnem nasprotju z nemškimi oblastniki. Priče na drugi strani govorijo o tem, da so našli seznam 60 družin, ki so bile na spisku za izselitev, nekaj od teh je bilo v resnici tudi izseljenih. »In župan je zagotovo imel nekaj besede pri tem,« tako Rihtarič. Bezjak je bil iz zapora izpuščen 13. avgusta 1945. Odselil se je k svaku Ivanu Vrbnjaku v Ključarovce, 21. oktobra pa je naredil samomor. Po enih informacijah naj bi se obesil, po drugih pa naj bi si prerezal žile na roki in izkrvavel.
Proti pričala tudi žena
V zgodbi okrog umora Bezjakovih in kasneje izselitve Hajnžičevih sta ključna Karel Čeh in Jožef Vogrinec. Zadeve so se začeli odvijati na podlagi inventur Državne gozdne uprave Negova leta 1948, kjer so ugotovili, da je Čeh ponarejal službene dokumente. Ob tem sta bila oba obtožena še sodelovanja z okupatorjem, tega, da sta sodelovala pri »prekem sudu« in da »sta še vedno zagrizena nacista in nasprotnika naše nove družbene ureditve«. Med drugim se jima je očitalo, da sta dala svojo potrditev, da se ubije družina Bezjak, kar pa so njuni advokati izpodbijali, češ da nista pristala na likvidacijo celotne družine, ampak samo Janka Bezjaka.
Zaslišane so bile številne priče, med pričami proti Karlu Čehu je bila tudi njegova žena Marija. Leta 1948 sta bila sicer že več kot eno leto ločena. »Spomnila se je nekega večera, ko je domov prišel opit in je imel blatne čevlje, čeprav takrat ni bilo dežja. To je povezala z umorom Bezjakovih, da je torej moral biti zraven v kleti pri kopanju groba,« tako Rihtarič. Čeha so na koncu obsodili na 18 let strogega zapora s prisilnim delom, odvzeli so mu državljanske pravice, Jožefu Vogrincu pa so dosodili 15 let strogega zapora.
Končno pojasnjena preteklost
Zločin, umor Bezjakovih, in sodba Čehu ter Vogrincu sta bila sicer v ospredju Rihtaričevega predavanja, pri njegovem raziskovanju pa je bilo bistveno odkritje, zakaj so bili Hajnžičevi izseljeni, kar podrobneje piše v knjigi. Po osvoboditvi leta 1945 so se Hajnžičevi lahko vrnili v svoje staro stanovanje v Vitmarjevi hiši, Mirko Hajnžič pa je zopet postal tajnik na občini. Na občinskih volitvah je zmagala »skrinjica brez liste«, slavili pa so partizani in vpeljan je bil zakon o agrarni reformi. Na vsaki od občin je bil od agrarnih interesentov izvoljen odbor, v ta odbor je bil v Negovi izvoljen tudi Hajnžič in določen za tajnika. Pri njem so se nato delavci priglašali s prošnjo za dodelitev agrarne zemlje. Odbor je odločil, da se potrebna zemlja vzame od graščine Negova. Proti temu sklepu je bil takratni oskrbnik Edvard Kralj z OF in OZNA ni dovolila odboru, da bi delili graščinsko zemljo. Na seji tajnega OF odbora so sklenili, da se Mirka Hajnžiča »izseli, uniči za vedno«. Med podpisniki tega sklepa je bil tudi že omenjeni Karel Čeh, ki je nato 14. januarja 1946 vojakom tudi sporočil, ko so bili Hajnžičevi doma, da pridejo po njih. To se je tudi zgodilo in takrat se je torej začel križev pot te družine, ki se je z radgonske železniške postaje podala na pot negotove prihodnosti. Vmes so bili v petih taboriščih, vmes je umrla tudi ena od hčera, in po 14 mesecih prišli na avstrijsko Koroško, kjer so si v bližini Železne Kaple ustvarili novo življenje. Tam danes živi že četrta generacija Hajnžičevih, ki so zavedni Slovenci, danes pa tudi končno vedo, zakaj so njihovi predniki morali zapustiti rodno grudo.