V okviru Soboškega poletja je pred kratkim v Murski Soboti nastopil slovenski plesni ansambel Triglav iz Winnipega v Kanadi, ki je bil na desetdnevnem gostovanju v domovini prednikov. V skupini se že več kot pet desetletij združujejo tamkajšnji rojaki in s plesom ohranjajo slovensko kulturno dediščino in identiteto. Skozi leta so se večkrat predstavili v Sloveniji in drugod, tokrat je matico obiskalo dvaindvajset mladih plesalcev, ki so pripadniki tretje in četrte generacije Slovencev v Winnipegu. »To je zelo lepa skupina mladih, ki jo je veselje gledati,« je dejal Branko Kocmur, generalni tajnik društva Slovenija v svetu (SVS), ki skrbi za povezovanje vseh slovenskih izseljencev z matično domovino. Kocmur je mlade folklornike spremljal na potovanju med kraji, kjer so nastopali. Mudili so se v Gorici in Števerjanu za mejo, v Murski Soboti, Ljubljani in Izoli.
V kanadski pokrajini Manitoba živi majhna slovenska skupnost, ki je tam prisotna že od leta 1925. Takrat se je tja priselila manjša skupina ljudi, po drugi svetovni vojni pa je prišla večja skupina Slovencev in leta 1951 so ustanovili prvo slovensko društvo, ki je gojilo predvsem petje in folkloro. Danes kljub majhnosti skupnost premore kar tri folklorne skupine: otroško, poimenovano Zvončki, Rožmarin, v kateri plešejo najstniki, že omenjeni Triglav pa prav tako sestavljajo mladi plesalci, stari od 17 do 37 let. »Slovenstvo med temi mladimi je zelo živo. Ko smo se denimo peljali na nastop v Gorico, so uro in pol s srcem prepevali slovenske pesmi. Med seboj se sicer pogovarjajo v angleščini, ko pa se pogovarjajo ali dogovarjajo z nami, komunikacija poteka v slovenščini, tudi pisna. Trudijo se torej izkoristiti vse priložnosti za sporazumevanje v slovenskem jeziku,« pravi Kocmur. Skupina je pred tem v Sloveniji gostovala pred 15 leti, v Prekmurju je nastopila prvič. Po besedah Kocmurja so si tega nastopa želeli predvsem zato, ker je veliko njihovih prednikov prav iz Prekmurja. Plesni ansambel je tudi soustanovitelj enega največjih folklornih festivalov Folklorama, pri katerem sodelujejo tudi druge skupnosti.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) V Murski Soboti spet zadišalo po gibanici in šunki
V središču Murske Sobote je danes potekal 14. Festival prekmurske šunke in prekmurske gibanice, seveda so ponudniki razvajali tudi z drugimi lokalnimi dobrotami. Dogodek po besedah organizatorjev vsako leto obišče vse več obiskovalcev. Namen festivala je promocija dveh zaščitenih prekmurskih izdelkov šunke in gibanice ter dvig zavesti o njihovem pomenu v lokalnem in širšem slovenskem prostoru. Fotografije: Diši po Prekmurju/FACEBOOK.
Približati domovino
Za stik Slovencev po svetu z matico v Sloveniji skrbijo v glavnem štiri društva oziroma organizacije: Slovenska izseljenska matica, Rafaelova družba, Svetovni slovenski kongres in omenjeno društvo SVS. Njegovi začetki segajo v leto 1991. Takrat so v Sloveniji gostili dijake in maturante iz Argentine in ZDA, nadaljevalo se je z novimi pobudami, med drugim na področju športa in kulture. Izseljensko društvo SVS pomaga pri ugotavljanju slovenskega državljanstva in urejanju osebnih listin, nostrifikaciji diplom, po svojih močeh prihajajočim izseljencem priskrbi stanovanje in službo. Osrednja prireditev društva je vsakoletni tabor za Slovence po svetu, kjer predstavniki slovenskih organizacij po svetu, predstavniki vlade ter civilnih in cerkvenih družb v Sloveniji obravnavajo aktualne teme izseljenstva z namenom, da bi ozaveščali slovensko javnost in državne oblasti o izseljenski problematiki in o izseljencih kot delu narodnega telesa. Vsako leto društvo SVS organizira obisk domovine prednikov za slovenske maturante iz prekomorskih držav, jih vodi in jim razkazuje lepote Slovenije in njene značilnosti.
Društvo skrbi tudi za slovensko besedo med izseljenci s pošiljanjem šolskih knjig in literature, gledaliških iger, not, video- in avdiokaset in drugega gradiva, za katero ga zaprosijo. »Na kratko – skušamo približati Slovenijo našim rojakom po svetu, saj smo prepričani, da brez tega skupnosti ne morejo živeti. Ta stik, dodatna energija, prihajata iz Slovenije, to brez dvoma,« poudari Kocmur.
Financiranje urejeno
V sodelovanju s Slovensko izseljensko matico so pred kratkim v Celju organizirali prireditev Dobrodošli doma, sicer pa imajo vse organizacije nekako razporejena področja in aktivnosti, da se ne podvajajo, hkrati pa skušajo čim bolj zajeti vse potrebe.
Kar se tiče pomoči slovenske države na področju izseljenstva, se po Kocmurjevih besedah stanje izboljšuje. »Ko smo leta 1991, ko društvo še niti ni bilo ustanovljeno, prevzeli prvi obisk dijakov iz Argentine, prišlo jih je več kot 40, na državni ravni še ni bilo neke utečene prakse, smo pa dobili veliko podpore lokalnih skupnosti, torej županov, podjetij. Do leta 1997 so podjetja lahko tudi financirala gostovanja, zdaj pa je to bolj regulirano v smislu, da mora biti neka protiusluga, najsi bo promocija podjetja ipd. Se je pa zato slovenska država prek Urada za Slovence po svetu malo bolj vpela v te aktivnosti in danes lahko z veseljem ugotovimo, da je financiranje precej urejeno. Tako da v tem smislu je napredek, je pa vedno tako: tisti, ki prejema, bo rekel, da je premalo sredstev, tisti, ki daje, bo rekel, da jih je preveč. Ampak se ta stvar normalno razvija prek neke urejene procedure in mislim, da je tako prav.«
Vezi so različno močne
Izseljenci po svetu in njihovi potomci so različno močno povezani s Slovenijo in slovenstvom. »Kjer izselitev ni bila hotena oziroma so bili iz Slovenije prisiljeni oditi, konkretno je tako s Slovenci v Argentini, se slovenščina ohranja še v tretji generaciji. Odvisno je tudi od politike posamezne države. Argentina se ni nikoli vtikala v življenje priseljencev, prišli so tja in se morali znajti. Poleg tega so tja prišli posamezniki vseh starosti, od najstarejših do otrok, kar je tudi specifika, saj se je to slovenstvo lahko generacijsko prenašalo, takoj ob prihodu se je pokazala tudi potreba po šolah itd. Na drugi strani so ZDA in Kanada sprejemale samo dela sposobne mlade in tukaj so bili 'zamiki' v smislu, da so otroci prišli šele po nekaj letih, in se je zagotovo ogromno tega potenciala izgubilo. Kanada sicer spodbuja multikulturnost, to pomeni, da ima priseljenec možnost gojiti svojo identiteto, kar lahko vidimo na primeru tega plesnega ansambla. V ZDA je drugače, tam je bila politika talilnega lonca. Slovenci so sicer zelo zavedni, ampak njihovo izražanje je malo bolj zadržano. V Avstraliji je podobno kot v Kanadi, je pa res, da avstralska država zelo podpira vse od šolstva do raznih aktivnosti, in imam občutek, da ker dobijo vse, je manj potrebe po obisku Slovenije,« je povedal Kocmur.
Če sta prvo generacijo prevevala domotožje in želja po ohranitvi koščka Slovenije, je pri naslednjih generacijah to drugače. Se pa pojavljajo nove oblike povezave s Slovenijo, denimo izmenjave na univerzitetni ravni. Obstaja mreža slovenskih profesorjev po svetu in štipendistov. Posebej v ZDA je zelo aktivna univerza v Stanfordu, kjer so slovenski profesorji mentorji slovenskim študentom, študenti slovenskega rodu prihajajo v Ljubljano in nekateri tukaj ostanejo.
Slovenske skupnosti se tudi rahljajo, kar je posebej opazno v ZDA, na kar med drugim vplivajo pogoste selitve. Drugi vzroki so še asimilacija, mešani zakoni, interes partnerja Neslovenca, ali ima odnos do naše kulture ali ga nima, izguba jezika … »Te stvari je dolgoročno težko ohranjati, se pa to slovenstvo zmeraj pojavlja vsaj kot neka intima. Mogoče ni tako vidno, je pa prisotno,« je sklenil Kocmur.