V muzeju Špital v Gornji Radgoni so nedavno predstavili knjigo Francija Justa Izročilo Petra Dajnka. S knjigo, ki je izšla v knjižni zbirki So z nami, smo z njimi, je Slavistično društvo Prekmurja, Prlekije in Porabja (SDPPP) zaznamovalo 150. obletnico smrti Petra Dajnka, ki je bila lani, in 200. obletnico izida njegove slovnice Lehrbuch der Windischen Sprache. Knjiga je razdeljena na dva dela. V prvem avtor predstavi zgodovinske in kulturne okoliščine Dajnkovega delovanja, opiše njegovo raznoliko slovstveno delo, povzame vsebino njegovih poglavitnih knjig in označi njegov kulturni pomen.
Peter Dajnko (1787–1873) je pisal verske knjige, učbenike za potrebe šolstva, poučne knjige. Ena najznamenitejših je Kmet Izidor s' svojimi otroki ino lydmi. V strokovnem pogledu pa je najpomembnejše Dajnkovo delo Čelarstvo, knjiga o čebelarstvu. Resda je knjiga o čebelarstvu Antona Janše starejša, vendar je bila napisana v nemščini in prevedena v slovenščino, Dajnkova knjiga pa je prva izvirna slovenska o tem področju in po besedah Justa strokovnjaki priznavajo, da lahko v njej še danes najdejo kakšno uporabno strokovno reč.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Odbojka: Pucončanke v gosteh premagale Prevaljčanke
V 9. krogu prve B-lige za odbojkarice je Murexin Puconci v gosteh premagal Prevalje, končni izid je bil 0 : 3.
Po prepovedi še v uporabi
Peter Dajnko je znan tudi po svojem črkopisu, dajnčici. Sledil je ideji jezikoslovca Jerneja Kopitarja o črkopisu po principu »en glas ena črka«. Dajnčica je nekaj časa konkurirala bohoričici, črkopis so odobrile tudi cerkvene in šolske oblasti. V njej je bilo natisnjenih okrog 50.000 izvodov knjig, šlo je za okrog 30 različnih naslovov. Dajnčico so leta 1838 prepovedali, potem se je še nekaj časa pisalo v bohoričici, na koncu pa je obveljala gajica. »Kako dolgo se je dajnčica ohranila v tem prostoru, priča Gormerkanska kniga iz Potrne. Avtor te kmečke gospodarske knjige Mihael Hois je svoje prihodke, plačila hlapcem in deklam zapisoval v slovenščini, v tamkajšnjem govoru, in je do leta 1864 pisal v dajnčici. To priča o tem, da so bili ljudje navezani nanjo, saj so jo uporabljali še lep čas po tem, ko je bila prepovedana,« je dejal Just.
Dajnko je napisal tudi knjigo Posvetne pesmi med slovenskim narodom na Štajerskem, teh je okrog 150, ob tem pa še 200 ugank. Franci Just na koncu prvega dela knjige opisuje Dajnkovo vlogo in pomen danes ter njegovo prisotnost v slovenski kulturni zavesti.
Drugi del knjige je kulturnozgodovinski vodnik po Občini Gornja Radgona. Gre za krožno kolesarsko pot, na kateri avtor predstavlja kulturno dediščino občine, spominska znamenja, arhitekturne in naravne znamenitosti ter literarne in druge ustvarjalce, ki izhajajo iz krajev, skozi katere poteka kolesarska pot. Namen tega je popularizacija kulturne dediščine, kot je dodal Just, pa to ni leksikon ali popis celotne kulturne dediščine, saj se na poti najde še veliko sakralnih objektov, primerov kmečke arhitekture in naravnih znamenitosti, predvsem drevesnih vrst, ki so vpisane na seznam slovenske naravne dediščine, ki v knjigi niso omenjeni. Pot je speljana tako, da zajema veliko večino krajev gornjeradgonske občine, primerna pa je tudi za manj telesno pripravljene.
Neupravičen očitek
Morda velja omeniti še, da nekateri literarni zgodovinarji očitajo Dajnku jezikovni separatizem in partikularizem, kar je, pravi Just, po njegovem mnenju neupravičeno. »Najpogostejši očitek je, da je s svojo slovnico slovenskega jezika na Spodnjem Štajerskem onemogočil združevanje Slovencev, do česar je prišlo kasneje, ampak mislim, da je ta sodba nepravična. Slovenska literarna zgodovina je zelo centralistična in teleološko naravnana. Literarni zgodovinarji sledijo temu, da naj bi slovenski pisatelji sledili nekemu končnemu cilju, tj. procesu postopne rasti od nižje jezikovne zahtevnosti k višji, pri čemer je končni cilj umetniški jezik, in temu, da naj bi pisatelji s svojimi deli prispevali k formiranju slovenskega naroda. Tisti pisatelji in pesniki, ki so se znotraj te sheme našli, so bili kanonizirani, tisti, ki znotraj tega niso bili, so bili ali omalovaževani ali označeni za separatiste ali partikulariste, kar je neupravičeno doletelo tudi Dajnka. On je želel svoje rojake izobrazbeno in gospodarsko 'dvigniti' in okrepiti njihovo slovensko zavest. Takrat smo še živeli v različnih deželah, te so bile zelo različne tudi glede jezikovno-kulturnega razvoja, tudi jezik v teh deželah takrat še ni bil enoten. Že prej so obstajale pokrajinske deželne variante knjižnega jezika in Dajnko se je zavedal, da bi njegovi rojaki sicer razumeli kranjščino, ne bi pa mogli v njej govoriti ali pisati, zato se je odločil, da bo svoje knjige izdal v vzhodnoštajerskem jeziku. Njegova ambicija je segala dlje od narečja (nekateri literarni zgodovinarji namreč pravijo, da je pisal slovnico svojega narečja), saj je ta jezik želel povzdigniti v pokrajinski knjižni jezik. In to je bil za osrednjeslovensko literarno zgodovino njegov največji greh. Sam pa mislim, da je naredil zelo pomembno reč, saj je kot prvo svoje rojake opismenil in utrdil njihovo slovensko narodno zavest,« je svoj pogled na Dajnka utemeljil Just.
Predstavitev v Gornji Radgoni je dopolnil recital članov SDPPP Katarine Balažic, Gabrijele Granfol Peurača, Zdenke Jelenovec, Francija Justa in Štefana Kardoša, ki so s pesmimi in proznimi odlomki oživili spomin na pokojne radgonske ustvarjalce Petra Dajnka, Manka Golarja, Karolino Kolmanič, Ivana Krambergerja, Antona Krempla, Janka Šlebingerja, Antona Trstenjaka, Cilko Dimec Žerdin in Matijo Zemljiča. Ob njih je nastopila še tamburaška skupina Kulturnega društva Peter Dajnko Črešnjevci.