Franc Jureš iz Babinec je svojemu kraju poklonil pomembno delo, napisal je rodoslovno kroniko Naši in moji Babinci, ki je nedavno izšla v založbi tamkajšnjega turistično-kulturnega društva. Kot nam je povedal, je bil dolgo govorec na pogrebih in pri starejših krajanih, ki so dočakali 90 let in več, je vedno razmišljal, koliko spominov ene skupnosti je odšlo z njimi. Prav to je bil eden od dejavnikov, ki so ga napeljali k zbiranju gradiva. »Kriva« je bila tudi mama Berta. »Njen stric Alojz Nemec je dočakal 95 let, mama pa je hranila več kot 120 njegovih starih dopisnic. Z izdelki je oskrboval sorodnika v Nabrežini, Štanjelu, lahko bi rekli, da ljudi vse do Gradca. Mama me je večkrat klicala, naj pogledam te dopisnice, a me v mladih letih to ni zanimalo. Vmes me je bolezen prisilila, da sem se malo prizemljil, in takrat sem začel brskati po dopisnicah. Videl sem, da bi bilo škoda, če bi šle v nič, in takrat sem začel zbirati podatke od mame,« je opisal in dodal, da je tudi sestra veliko pripomogla. Z mamo sta namreč ob kmečkih opravilih večkrat obujali spomine.
Mamo je vmes zadela rahla kap in Jureš se je ustrašil, da bo ostal brez dragocenega vira. Takrat je dobil dodaten zagon za zbiranje podatkov. Opravljal je razgovore še z drugimi starejšimi vaščani Babinec, na pobudo Srečka Pavličiča je začel pregledovati Zgodovinske liste ljutomerskega muzeja in druge pisne vire. »Ko sem videl, koliko vsega je, sem si vzel malo premora, a Srečko mi je dejal, da sem očitno dobil klic, da nekaj naredim za Babince, in tako sem se skoraj čutil dolžnega, da delo pripeljem do konca,« je dejal. Zase pravi, da raje piše kot govori, tako da je vse zbrane informacije ročno zapisoval, sodelavka in vaščanka Sonja Lipič pa jih je digitalizirala.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Storilci vlomili v poslovni prostor, policisti odkrili ukradeno vozilo
Pomurski policisti so v preteklem dnevu obravnavali šest prometnih nesreč z materialno škodo, sedem kaznivih dejanj, tri kršitve javnega reda in miru, tri povoženja divjadi, delovno nezgodo ter dve poškodbi vozil na parkiriščih.
Ena večjih vasi
Jureš je iz pisnih virov ugotovil, da se Babinci prvič omenijo v 12. stoletju. »Gotovo pa sega nastanek vasi še najmanj kakšno stoletje nazaj, kar bi lahko sklepali iz tega, da v Otokarjevem deželnoknežjem urbarju iz let 1265 do 1267 odseva naslednja stopnja srednjeveške poselitve ljutomerskega območja,« je navedel na podlagi knjige Frana Kovačiča. Iz njegovih del je črpal marsikateri zgodovinski podatek, tudi tega, da so bili Babinci sredi 13. stoletja ena večjih vasi tistega območja. Po številu hiš so bili na drugem mestu, več so jih imeli le Cezanjevci. Danes je v kraju 94 hišnih številk. Ob volitvah leta 2022 je bilo 237 volilnih upravičencev ter 40 otrok, skupno je vas tako štela 277 prebivalcev. »V preteklosti je marsikdo laično razlagal, da ime Babinci prihaja iz tega, da je v vasi nekoč živelo veliko 'bab' oziroma je moških primanjkovalo,« je tudi zapisano in nadaljeval, da po statistiki drži, da imajo moški vsaj osem let povprečno krajšo življenjsko dobo. Če bi omenjal trenutno starostno strukturo v Babincih, bi lahko hitro prišel do podobnih zaključkov.«
V knjigi se je po zgodovinskih podatkih posvetil tudi društvom in njihovi dejavnosti. Ugotavlja, da je bila društvena dejavnost v zgodovini bolj prisotna in pristna. Sprva so imeli skupna društva z Noršinci, saj so Babinci spadali pod občino Noršinci, pozneje so se odcepili in šli na svoje. Tako imajo danes med drugim prostovoljno gasilsko društvo ter že omenjeno turistično-kulturno društvo z več sekcijami. Njihov zaščitni znak je vaški grb, tako imenovana rüsa. Predstavljala naj bi nekakšno zaščitnico vseh domačih živali. Ušesa ima iz perja, glava ni ne konjska, ne kravja, ne pasja, ampak nekakšna zmes. Pregrinjalo, s katerim se prekrijeta običajno dva fanta, pa je različno, lahko je to rjuha, vrečevina ali platno. Rep je navadno iz brezove metle. To pojavo so v zadnjih letih oživeli na raznih folklornih prireditvah, pustovanjih, gostijah.
Aljažev stolp
Prav tako je pregledal sakralna znamenja, ob kapeli so v vasi še trije leseni križi, pa pešpoti po Babincih. Med drugim je zapisal, da so za vzdrževanje predvsem cest uporabljali vaško gramoznico na Čagranovem, v sedanjem Okržiču. »Tam so vaški moški morali hoditi na 'kulok, ven metat šodra', navažat ceste in kopat obcestne jarke,« je navedel. V tem poglavju je opisal tudi eno od zanimivosti oziroma modernejši kulok. Kot je tudi opremljeno s slikovnim gradivom, je bila v babinski gramoznici prava »gora« gramoza, pripravljenega za gradnjo avtoceste Cogetinci–Vučja vas. Na ta kup so postavili maketo Aljaževega stolpa in pripravili planinski pohod. Kot nam je povedal sogovornik, je bila maketa iz aluminijaste folije, na vrhu je stala dva meseca, spodaj pa so postavili dva panoja in nanju zapisali Triglav nikoli tako blizu morja. Spodaj je bila namreč gramoznica, v njej pa so plavali labodi.
Babinci so bili že od nekdaj kmetijsko območje, ki ga je oblikovala reka Mura. Po besedah Jureša je bila svojčas veliko bolj aktivna in dejavna. »Kmetijska dejavnost na žalost v današnjih časih izginja. Včasih je veliko žensk hodilo v mlekarno, zdaj mleko nosita le še dva, trije,« pristavi. Vas se je skozi razvoj tudi industrializirala. Bralci bodo lahko prebrali več o vodah, rečnih tokovih v Babincih, nato pa sledi obsežnejši del, v katerem je zapisal nekaj o vsaki hiši oziroma družini v vasi.
Kar nekaj strani je Jureš namenil v kroniki tudi prej omenjenemu Alojzu Nemcu. Ta je vestno zapisoval v dnevnikih vse pomembne dogodke, več kot 30 let tudi letne prihodke in izdatke, in zanj pravi, da je bil neke vrste poslovnež. Po drugi strani pa konfliktna oseba, kar so dokazovale tudi številne tožbe. Za advokata je imel Karola Grossmanna, snemalca prvega slovenskega filma.
Od taksija do gasilskega vozila
V Babincih je bilo tudi nekaj priseljencev. Avtor jih poimenuje prekmurski Amerikanci. Gre za posameznike, ki so šli s trebuhom za kruhom čez lužo, nato pa se vrnili. Pri tem je omenil tudi babinski gradič ali grad. Dvorec je leta 1884 zazidal Andreas Obreza, ki je dokaj mlad umrl. Čez leta je prišel v roke Jožefu Berdenu, po rodu iz Filovec, in ženi Katarini iz Moravskih Toplic. Živela sta v Ameriki, pozneje pa prišla na novi dom v Babince. »Dvorec je bil zgrajen v stilu majhnega gradu z lastnim stolpom, ki je bil podoben zvoniku in morda še nekoliko višji od sedanjega zvonika na kapeli. Pokrit je bil s kamnitimi ploščami. Poslopje je bilo vpisano pod spomeniško varstvo,« je zapisal in nadaljeval, da kljub prizadevanjem po obnovi do te ni prišlo. »Vaščani smo nad tem razočarani, saj je za vas Babince ponos. Prav tako je imel dvorec prvotno mogočno stopnišče in veliko poslikano verando.« Pri tem je še povedal, da so Berdenu še nekateri Prekmurci iz Amerike pošiljali denar, da je zanje kupoval domovanja, na katera so se potem vrnili v domovino. Omenil je še Štefana Kreslina, ki je v Čikagu vozil taksi, po vrnitvi pa je bil prvi voznik gasilskega vozila v Babincih.
Predgovor h kroniki Naši in moji Babinci je prispeval Miran Puconja. »V domoznanskem prvencu Franca Jureša, ki prinaša oris nekdanjega in sedanjega življenja v njegovih rojstnih Babincih, vidimo avtorjevo močno rodovno zavest, ki ga, kot bi rekli, drži gor,« je napisal. Nadaljeval je, da avtor skozi analizo vasi nehote razstira zavest globoke usidranosti v rojstna okolja nas vseh, pa tudi v trajno vez s predhodnimi rodovi. »Hkrati opozarja na ekonomsko-družbene silnice, ki so pogojile in vzpostavile specifičen način življenja.« Pozitivne odzive na delo prejema tudi od drugih krajanov in Jureša veseli, da bo kronika ostala naslednjim generacijam.