Janez Erjavec je pred kratim dopolnil 74 let. Rojen je bil 29. septembra 1949 v Mariboru mami Mariji in očetu Janezu, po katerem je dobil tudi ime. Otroštvo in mladostniška leta je preživljal v nekdanjem samostojnem naselju Ženjak v Občini Benedikt s staršema ter šestimi materinimi brati in sestrami, od leta 1952 pa še s sestro Greto. Kot se spominja, je bilo njegovo otroštvo zelo zanimivo in neobremenjeno. Živeli so na približno sedem hektarjev veliki kmetiji, od tega je bilo okrog pet hektarjev obdelovalnih površin, pri delu pa sta starejšim pomagala tudi Janez in Greta. »Mama je bila gospodinja, lahko povem, da je obvladala ekološko kmetijstvo. Oče je bil zidarski mojster, ki je imel tudi svoje gradbeno podjetje. Že v otroštvu sem tako po mami podedoval ljubezen do narave in okolja, po očetu pa ljubezen do gradbeništva, oboje je kasneje zaznamovalo mojo življenjsko pot.«
Otroci na podeželju so se, doda, znašli po svoje, naredili so si svoje igrače in se naučili kakovostno preživljati prosti čas, predvsem pa so bili zelo hitro vpeti v delo na kmetiji. »Mama je vedno našla delo za vsakega. Otroci smo običajno luščili koruzo, prebirali fižol, pasli krave, sam sem zelo rad molzel in kosil travo. Veliko časa sem preživel tudi s sestro, pa čeprav nisva imela enakih interesov, kar se tiče športa. Jaz sem ga namreč oboževal, sestra malo manj, zato se z mano ni želela igrati, če ni na koncu zmagala.«
Poleg življenja in dela na kmetiji se Erjavec dobro spominja tudi gradnje nove hiše, ki jo je vodil oče, pri tem pa so mu poleg družinskih članov pomagali še številni drugi sorodniki in prijatelji. V novo hišo so se vselili leta 1953, iz tega časa pa se sogovornik najbolj spominja krušne peči in kuhinje, ki je bila obenem osrednji prostor nove hiše. »Pomena trenutka, ko je bila nova hiša zgrajena, se nisem niti dobro zavedal. Stare hiše sem se komaj kaj spomnil. Zgodovinsko in etnološko gledano je bila gotovo zanimiva. Po pripovedovanju staršev je bila cimprana in krita s slamo. V novi hiši je bilo vedno dovolj prostora za vse družinske člane, tudi žlic in krožnikov je bilo vedno dovolj za vse. In mama je poskrbela za to, da je bilo za vse dovolj tudi hrane.«
Iz Stavbarja v vojsko, nato na občino
Kot zanimivo Janez Erjavec opiše tudi obdobje osnovne šole, ki jo je z vrstniki obiskoval v Benediktu. Pravi, da je bil to zanj prvi stik s svetom. »Na prvi šolski dan so prišli z nami starši, z mano seveda mama. Zbrali smo se na velikem dvorišču med obema šolskima stavbama, tam je bil vodnjak, okoli katerega je raslo nekaj dreves. Bil sem prestrašen, saj dotlej nisem poznal skoraj nič drugega kot Ženjak, sosede in sorodnike, v šoli pa se je naenkrat trla množica ljudi, od malih do največjih.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) Derbi soboške MNL odločen v prvem polčasu
Derbi 21. kroga v 1. medobčinski nogometni ligi Murska Sobota je bil v Dokležovju, kjer so se domačinom nasproti postavili nogometaši iz Bogojine.
Do šole je imel približno dva kilometra in pol hoje, otroci so takrat večino leta prehodili bosi. »V šolo sem rad hodil, saj sem prišel v stik z drugimi otroki. S sošolci se še danes srečujemo ob obletnicah. Čeprav jih je veliko po koncu šolanja odšlo v tujino, se redno srečujemo, ko se vrnejo domov, te vezi smo ohranili,« pravi naš sogovornik, ki je bil že v prvem razredu odločen, da bo nekoč postal gradbenik kot njegov oče. »Ko sem prvič srečal gradbenega tehnika, ki ga je ata zaposlil v podjetju, sem vedel, da hočem postati gradbeni tehnik.«
Da bi to željo uresničil, je začel obiskovati srednjo tehnično šolo v Mariboru smer gradbeni tehnik, ki jo je nato tudi uspešno dokončal. Sprva je bival v zasebni sobi v Mariboru, ki mu jo je s pomočjo prijateljev poiskal oče. »Avtobusne povezave so bile takrat še slabe, zato sem raje stanoval v kraju šolanja. Moram priznati, da sem imel veliko domotožje, vendar sem se sčasoma privadil. Pomagalo je tudi, da sem se ob koncih tedna vračal domov. Kasneje, v višjih letnikih, sem se domov vračal tudi med tednom, če je bil kak praznik ali smo imeli kakšno večje kmečko opravilo.«
Z diplomo gradbenega tehnika je bil njegov osnovni cilj dosežen, ker pa je od podjetja Stavbar dve leti prejemal štipendijo, ga je pogodba obvezovala, da po koncu šolanja tam dela vsaj štiri leta. Sam je želel nadaljevati šolanje na fakulteti, vendar v podjetju za to niso imeli posluha, zato je sklenil, da se bo zaposlil, ob tem pa je začel še izredno študirati gradbeništvo. »Ko sem se dodobra vživel v delo vodje gradbišča in dobil občutek, da sem teorijo uspešno nadgradil s prakso, je tudi mene doletel poziv na služenje vojaškega roka,« se spominja Erjavec, ki je vojaški rok služil v Prištini na Kosovu, vendar ga je zaradi diagnosticirane revmatske mrzlice predčasno sklenil. »Po letu in treh mesecih sem tako šel domov, se nato najprej zaposlil kot referent za gradbene, komunalne in cestne zadeve, po opravljenem strokovnem izpitu o upravnem postopku pa sem bil nato imenovan še za gradbenega, cestnega in komunalnega inšpektorja na Občini Lenart.«
Eno leto se je zavleklo v osem
Delo, ki ga je opravljal na občini, je imel rad, dobro se je razumel s sodelavci in sodelavkami, usoda pa je imela z njim drugačne načrte. Po novem letu 1972 se je v njegovi pisarni pojavil dober prijatelj Milan Greiner, ki je že nekaj časa delal v Švici, v domovini pa je iskal tri gradbene tehnike, ki bi odšli z njim na delo v Švico. »Obljubil sem mu, da bom povprašal prijatelje, to sem tudi storil in mu tako hitro pomagal dobiti dva delavca, enega je že imel. Vendar ni minilo dosti časa, ko me je Milan ponovno obiskal. Eden od prijateljev, ki bi morali oditi z njim na delo v Švico, je v zadnjem hipu odpovedal. Ko sem to slišal, sem mu v hipu odgovoril, da bom namesto njega jaz odšel v Švico, ampak le za eno leto. Potem je iz tega nastalo osem let.« Ko je šel, je namreč staršem obljubil, da se bo po enem letu vrnil, da bo prevzel vodenje očetovega podjetja.
Švica je bila zanj posebna država, takoj mu je prirasla k srcu, tudi zaradi načina dela, ki je pedantno in kakovostno. »Tam sem se veliko naučil, saj sem delal na različnih gradbiščih, gradil nisem edino stanovanjskih hiš. Mirno lahko povem, da mi je delo v Švici dalo najmanj toliko znanja kot ena fakulteta. Velikokrat se je namreč zgodilo, da sem dobil neko gradbišče, ki sem ga kljub bojazni, ali bom sploh zmogel in znal, tudi prevzel. Potem sem pač šel v knjižnico, tam preštudiral literaturo in je šlo. Če bi rekel, da ne vem, mi namreč takšnih del več ne bi ponudili. Dejstvo je, da moraš biti boljši od domačinov, če želiš v tujini uspeti, saj te tam nihče ne rine naprej.«
Švica je bila za Erjavca posebna še iz enega razloga. Tam je spoznal Helene, s katero sta se leta 1977 tudi poročila, leto kasneje pa se jima je rodil prvi sin Boris Nicolas. »Ženi sem takoj povedal, da je moj cilj oditi nazaj v domovino, kar je sprejela. Ko je prišel sin, je napočil ta trenutek, tako smo se v moje rojstne kraje oziroma v novo hišo v Lenartu vrnili leta 1979.« Čez dobro leto in pol se jim je pridružil še sin Patrick.
Od leta 1981 pri Pomurskem sejmu
Ko so prišli iz Švice, se je Erjavec ponovno vpisal na fakulteto za gradbeništvo in tam tudi diplomiral, saj je vedel, da bo le s srednjo tehnično šolo v prihodnje težko v tem poklicu. Sčasoma se je zaposlil v očetovem podjetju, ker pa je bila takrat v Jugoslaviji že velika gospodarska kriza in za prevzete gradbene projekte ni mogel dobiti niti materiala, se je temu delu odpovedal in se ponovno zaposlil na občini. Ostal je le eno leto. Pomurski sejem je namreč z razpisom iskal tehničnega direktorja. Erjavec se je na razpis prijavil in bil sprejet, tako se je leta 1981 začela njegova zgodba v Pomurskem sejmu. »Kot tehnični direktor sem sprva mislil, da to delo ni zame, saj tuje institucije in razstavljavci niso poznali Gornje Radgone, prav tako je bila kriza na vseh področjih. Potem pa sem v sejemski dejavnosti le našel nekaj, kar sem lahko kreiral. Inovativnost v pristopih me je vedno bolj privlačila, videl sem, da lahko uresničimo veliko idej.«
Začetki sicer niso bili preprosti. Vmes se je namreč dogajala osamosvojitev Slovenije, nastopilo je obdobje privatizacije, vmes se je začel osamosvajati tudi Pomurski sejem. »Naš sejem je bil v lasti Gospodarskega razstavišča Ljubljana in tamkajšnjega sejma, tudi vse nepremičnine so bile v njihovi lasti. Kar je bilo še težje, lastili so si intelektualno lastnino, se pravi tudi vse projekte. Oboje smo morali prevzeti, da smo lahko postali samostojni, ta tranzicija je trajala deset let. V tem času smo morali živeti in preživeti, hkrati pa biti uspešni, kar nam je na koncu tudi uspelo,« pove Erjavec, ki še danes kot predsednik uprave Pomurskega sejma dela v tej družbi. Kot je dodal, še vedno niti en dan misli popolnoma ne odklopi od službe.
»Vedno sem rekel, da želim delati tisto, kar me veseli. Ali imaš torej neko delo rad in ga opravljaš, dokler ti to dopuščajo fizične in umske sposobnosti, ali pa ga nimaš rad, kar je najslabše. Saj tudi meni veliko prijateljev reče, kaj se mučim. Če pa je tako lepo. Saj bom nehal, seveda bom. Že sedaj v glavnem delo prepuščam mlajši ekipi, ki pa še vedno kdaj pa kdaj potrebuje nekoga, ki bo rekel, kako se bo kakšna stvar naredila,« nam zaupa Janez Erjavec, ki je leta 2004 prejel nagrado Gospodarske zbornice Slovenije za izjemne gospodarske in podjetniške dosežke kot visoko priznanje za izjemne dosežke trajnejšega pomena v gospodarstvu.
Različni ventili
»Če želiš ostati poslovno aktiven, moraš imeti različne ventile. Meni je zelo pomemben šport, zelo rad sem igral tenis, sedaj igram golf. Prav tako imamo še vedno kmetijo, ki sva jo z žal že pokojno sestro podedovala po starših. Tam kosim travo, imamo tudi veliko sadnega drevja, katerih pridelke je treba pametno uporabiti, imam tudi vinograd in pridelujem vino. Seveda ne delam vsega sam, važno je, kako si organiziraš delo,« je za konec rekel ponosen dedek štirih vnukov – Eve, Marka, Aleksa in Filipa, s katerimi preživi veliko časa.
V zadnjih treh letih se je podal tudi v svet pisanja, prvo od svojih petih do sedaj izdanih knjig je posvetil mami, ki bi leta 2020 praznovala sto let, eno pa vnukom. »V glavi imam že vsebino za dve novi knjigi, vendar ju bom začel pisati pozimi, ko bo za to več časa.«