Družinsko podjetje Kodila iz Markišavec, ki ga je leta 2000 Janez Kodila prevzel od očeta, se je iz lokalne mesnice razvilo v prepoznavnega izdelovalca mesnih izdelkov in ponudnika gastronomije. Stavili so na tradicijo, kakovost in višjo dodano vrednost, v zadnjih letih pa za doseženo dobili številna priznanja. Pred dvajsetimi leti regionalno nagrado Štefana Smeja za projekt Diši po Prekmurju, nato leta 2014 priznanji Gospodarske zbornice Slovenije za izjemne gospodarske dosežke in Obrtne zbornice Slovenije za obrtnika leta. Letos pa so zbirki dodali še priznanje za najboljše živilsko podjetje v Sloveniji.
»Moj cilj je utrditi blagovno znamko Kodila v zaledju dvesto kilometrov, od Dunaja in Budimpešte do Zagreba. V teh mestih se o nas že govori – ne le o Kodili, ampak o tem, da je Kodila v Prekmurju. Prekmurje je namreč pomembnejši del te zgodbe,« pravi Janez Kodila, tudi član SBC – Kluba slovenskih podjetnikov.
Čas pogovora, ki je s sogovornikom stekel ravno opoldne, je bil iztočnica za prvo vprašanje.
Kdo je danes pri Kodilovih skuhal kosilo?
»Naše družinsko in podjetno prehranjevanje je večplastno. Med tednom pogosto kuha mama Terezija, ki se včasih tudi jezi name, če ne pridem pravočasno na kosilo. Ob koncu tedna kuhamo pri Kodilovih, žena Lena, občasno tudi jaz. S sodelavci pa imamo, če se le da, skupno malico. Ob razpetosti na več koncih se trudim, da nekaj svojega časa posvetim mami, nekaj družini in nekaj kolektivu. Ta čas je zame zelo dragocen, ker smo ob mizi še posebej povezani med seboj.«
Poletje je čas tako imenovane lahke hrane z veliko sadja in zelenjave. Ali meso sodi zraven?
»Mi vsi, družina in kolektiv, spoštujemo vse vrste hrane, od zelenjave, ki jo s podjetjem Pribinovina tudi sami pridelujemo na hektarju velikem zelenjavnem vrtu, do rib, belega in rdečega mesa. Pomembno je le, da je kakovostna. Tudi naši jedilniki v restavraciji so v tem času poletno obarvani. To pomeni, da je manj prekajenega mesa in mesnih karakternih jedi, meso pa je pripravljeno sveže in ponujeno z veliko zelenjave. Pripravljamo pa tudi brezmesne jedi.«
Bo prišel čas, ko maščobam živalskega izvora ne bomo več dajali toliko črnih pik?
»To se že spreminja. Kakovostne živalske maščobe vse bolj pridobivajo veljavo in imajo pri porabi trend rasti. Rastejo tudi v naši ponudbi in prodaji, predvsem maščobe avtohtonih prašičev, krškopoljcev in mangalice. Znanstveno je dokazano, da gre pri njih za nižje nasičene maščobe, torej spadajo v isto skupino kot omega-3-maščobne kisline. Prav tako medicina daje velik poudarek živalskim maščobam za potrebe razvoja možganov pri otrocih in odraslih. Živalske maščobe so začeli sprejemati kot hiter vir energije tudi športniki. Včasih so imeli energijske tablice, zdaj nekateri pred fizičnim naporom jedo ocvirke.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) Na slavnostni akademiji nagradili šole, učence in dijake ter mentorje
Murskosoboški regionalni center Zveza za tehnično kulturo Slovenije (ZOTKS) je v sklopu festivala Inovativnosti, Znanosti in Ustvarjalnosti mladih (IZUM) pripravil slavnostno akademijo. Na njej so podelili priznanja učencem in dijakom za državno tekmovanje iz znanja logike, osnovnim in srednjim šolam so podelili statuse raziskovalnih šol, prav tako so nagradili šole, ki so se najbolj izkazale z razstavljenimi izdelki, ter mentorje.
Ocvirki kot hrana spominjajo na neke pretekle čase in misel vodijo do vprašanja o starosti. Kar nekaj avtorjev je v intervjujih z vami zapisalo, da sodite med mlajše slovenske poslovneže. Kljub temu da imate za seboj uspešno poslovno pot, ki je dolga vsaj polovico vašega življenja. Od kod ta vtis, da ste mlad poslovnež?
»Moj oče, ki je na žalost umrl leta 2008, in jaz sva bila Janeza Kodila, s tem da sem jaz imel še pridevnik mlajši. Zdaj pa bi moral že sam imeti pridevnik Janez Kodila starejši, kajti ime in priimek se s starejšim sinom, ki je Filip Janez, prenaša že na tretjo generacijo.
To, kako me opišejo, pa je verjetno povezano tudi s tem, da smo zelo dinamični in netipični predstavniki dejavnosti. Velikokrat se nam dogaja, da slišimo: A, to ste pa vi! Drugače smo si vas predstavljali.
Nekaj drugačnosti je tudi v tem, da nisem mesar po osnovni izobrazbi, sem pa odraščal v družini, ki se je ukvarjala z živilsko dejavnostjo. Živilci so bili stari oče, mama, oče in sestra in ob njih sem pridobil tehnološko znanje. Sem pa bil že tudi kot otrok zelo dinamičen in še vedno mislim, da sem mlad, čeprav mi moj EMŠO tega ne kaže.«
Vas ustvarjalni nemir dela mladega?
»Tako je. Imam toliko idej, da ob njih prihajam do spoznanja, da mi bo življenje premalo za vse, kar si želim, kar bi bilo možno in kar bi še lahko naredil. Začnem se srečevati z vprašanjem, kaj je zame prioriteta, ki jo še lahko uresničim. Tudi neke naložbe, tehnološki razvoj in strategija podjetja niso več brezčasni. Imajo neko omejitev, imajo neki pridevnik 'mogoče'. Ta pa je vezan tudi na vprašanje nasledstva. Rekel sem si: Želim delati, biti ustvarjalen, moram pa se zavedati svojega časa in minljivosti. To pomeni, da ne smem ogrožati podjetja v primeru nekih zdravstvenih, starostnih težav ali biti breme pri teh svojih vizijah.
Daleč od tega, da bi jih že čutil, saj se še vedno počutim kot tridesetletnik. Toda nekje zadaj imam v zavesti, da lahko posojilo podpišem le s šestletnim amortizacijskim investicijskim časom.«
Približujete se letom, v katerih je vaš oče vam prepustil vodenje podjetja.
»Da, res je tako.«
V vas je verjel in zaupal, da boste nadaljevali, kar je sam začrtal, ter ustvarili še nekaj več.
»To je bila res velika in pomembna prelomnica v naši družini ...«
Ste se kdaj vprašali, ali bom znal biti kot oče, bom znal zaupati in vodenje podjetja prepustiti nasledniku?
»To, o čemer sprašujete, je zame zelo aktualno vprašanje. To se mi dogaja in to se dogaja tudi naši družini. Imam dva sinova, starejši je tik pred končanjem diplome iz računalništva, mlajši ima pred sabo še zadnji letnik gimnazije. Prvo, kar si želim, je, da otrokom dam možnost izobraževanja, videti svet in spoznati življenje. To je v družini Kodila največja in pomembna filozofija. Že moj oče je bil nekaj časa v tujini in tudi sam sem star komaj 23 let šel v Avstralijo, kar je bila v tistem času pomembna, za družino pa tudi draga izkušnja. Otrokom želim, da dokončajo šolanje, preden postavimo vprašanje nasledstva. Res sem zdaj tistih let, ko bi rade volje odstopil, prestopil ta Rubikon, s tem da so zdaj moji otroci mlajši, kot sem bil sam ob prevzemu podjetja. Ko sva z očetom imela ta 'dil', sem bil star 33 let, oče pa 55, časovna razmerja z mojima sinovoma pa so drugačna.
Zavezal sem se, da bom delal ustvarjalno in pripravljal zadeve do te mere, da če bo kdo hotel, bo lahko prevzel. Gotovo je to največje poslanstvo, ki ga trenutno vidim pri sebi: ali prevzetje podjetja ali pa ga pustiti, da gre naprej z družinsko podporo ali brez nje. Računam tudi s tem, da ni nujno, da si bodo moji nasledniki tega želeli, v celoti ali delno. Jim pa želim pokazati možnosti, s tem da se morajo za nekaj takega čutiti sposobne in tega željne. Nikakor ne želim reči, to boš moral pa ti delati ali to delam zate. Nikoli v tem smislu tudi oče ni delal zame in nikoli mi ni rekel, da bom pa jaz to imel. Bil je vzgib od spodaj navzgor. Je pa nastal po tistem znanem reku, da kri ni voda, zgodile pa so se tudi neke spremembe v družini.
Družinsko podjetje sem prevzel tudi iz nekega spoštovanja in odgovornosti do družine, pa tudi zaradi možnosti. Kajti prej sem bil od svojega 27. leta podjetnik in bil uspešen s trgovanjem. Prodajal sem hrano za male živali in morda ste tudi že kje zasledili, da sem iz Malezije in Indonezije uvažal pohištvo. To takrat ni bilo tako samoumevno kot danes, ko s pomočjo interneta lahko globalno trguje vsak. Ustvaril sem ekonomsko uspešno zgodbo in ko sem prevzel podjetje, sem s kapitalskim vložkom začrtal njegov razvoj. Takrat je bilo potrebnih veliko vlaganj in sprememb pri filozofiji vodenja. Če bi ohranili samo mesnico s šestimi zaposlenimi in trgovino z mesom, tega brez sprememb danes več ne bi bilo.
Vsekakor pa je bil moj oče moder in pogumen hkrati. Predal mi je svojo strast, zagnanost in odgovornost. Predal pa mi je tudi lastništvo in ta prehod je bil partnerski, z razumevanjem in spoštovanjem med očetom in sinom, seveda pa tudi z mamo. In lahko bi se izšlo tudi manj uspešno, kot se je.«
Ampak se je dobro izšlo.
»Žal tega oče ne more več videti. Umrl je, še preden je naš razvoj postal viden. Najprej je bila potrebna stabilizacija platforme, nato je od leta 2012 sledil razvoj.«
Dragocena dediščina je tudi priimek Kodila. Povzdignili ste ga namreč na raven blagovne znamke. Je s tem tudi odgovornost večja?
»Za nas, male družinske podjetnike, je to prednost pred industrijo. Mi kot družina stojimo za svojim imenom in na banki zastavimo zanj družinsko premoženje. Vanj je vključen tudi naš čas. To ni služba, ampak je način življenja, ne le mojega, ampak naše družine in ne nazadnje tudi zaposlenih. Tudi zaposlene štejemo za družino, saj so del družinske blagovne znamke. Te ne ustvarjam sam, ampak jo z zaposlenimi, in to je zelo pomembno.
Družinska blagovna znamka je odgovornost, obveza in tudi dobroimetje. Sam pri tem ne čutim bremena, je pa občutek, da mi je pri tem uspelo.
Nekateri radi rečejo, firmo ustvariš in jo prodaš, sam pa pravim, da naše firme ne moremo prodati, ker smo jo personificirali, smo osebno vključeni v vse pore ustvarjanja, torej od dobaviteljskega dela do predelovalnega, komercialnega in predstavniškega. To je zelo odgovorno, hkrati pa tudi prijetno. Gre pa tudi za strast. Ponosen in vesel sem, da je družinsko podjetje Kodila, priimek Kodila postalo blagovna znamka. Začnemo se zares zavedati tega branda.«
Ali z njegovo izgovarjavo ni težave?
»Obstaja neka anekdota. Kot veste, imamo dva načina poudarjanja in pred desetimi leti smo imeli neko reklamo na televiziji, v kateri so dejali Kodíla šunka. Vsi so mi govorili: Janko, povej jim vendar, da je Kódila in ne Kodíla. Ampak ta pripetljaj je bil za nas dobra marketinška poteza. Čez leto ali dve sem potem tudi doživel, da me je moderatorka v Ljubljani vprašala, kako mora pravilno izgovoriti Kodila. S tem vprašanjem so se torej začeli ukvarjati tudi v osrednji Sloveniji. Mimogrede, tudi z medijsko in tržno pozornostjo je naša blagovna znamka vse bolj poznana in redki so tisti, ki nas ne poznajo.«
Če vas nekoliko vrnem k razmišljanju o prihodnosti vašega podjetja. Jo je težko predvideti glede na spreminjajoče se prehranske navade in sodobne trende?
»Lahko sem do neke mere vizionar, toda pomembnejše je vprašanje, s kom to uresničiti. Koga imeti, da ti bo sledil. Ne moreš biti vizionar in ne imeti sledilcev. Če jih ni, potem je vizija prazna beseda. Z ekipo, ki jo imamo sedaj, smo izjemno močni, v razvojnem smislu pa je pomembno to ekipo pomlajevati, torej da bodo njeni člani vešči in si želeli to delati. To je glavni izziv tega, kar imamo. To je obrtništvo in ne industrijski tehnološki postopek. Vsak kos mesa je unikat in vsak zaposleni mora to meso 'razumeti' v smislu, kako ga pripraviti, da bo iz njega nastal najboljši izdelek. Tehnologija, ki sloni na robotizaciji in avtomatizaciji, ni pot našega podjetja. Naša filozofija je biti spoštljiv do tradicije, uporabljati tehnološke prijeme, kot so bili nekoč, smo pa modernost vnesli pri marketingu, prodajnih kanalih, blagovni znamki, standardizaciji in pakiranju. Jedro je ostalo spoštovanje surovine, kakovostna reja in kakovostna predelava brez dodatkov in brez avtomatizacijskih prijemov, ki vodijo v uniformiranost.
Verjamem, da je to, kar delamo, že danes ne le živilska proizvodnja, ampak umetnost, in to bo postajala v prihodnosti še bolj. Kulinarično umetnost pa lahko ustvariš samo, če imaš umetnike. Vzgajanje kulinaričnih umetnikov je zelo pomembno. Toda naš šolski sistem jih ne izobražuje.«
Bo imela ta kulinarična umetnost zadostni krog navdušencev?
»Že danes imamo ljudi, ki si to lahko privoščijo ali si to privoščijo občasno. Na drugi strani tega je osnovno prehranjevanje za zadovoljevanje človeških potreb, kar je v svoji širini, v globalizacijskem smislu, povezano tudi z vprašanjem prehranjevanja prebivalstva. To, kar mi počnemo, gotovo nima volumna in svoj limit sta dosegli tudi naša kuhinja in restavracija. Poznamo že tudi kuhinje, kjer hrano pripravlja robot, a če kakovostno hrano pripravi kuhar kot kreativno delo, ima to posebno vrednost.«
Stremimo pa vendar lahko k temu, da bi šli v to smer.
»Vsi ne. Globalni svet prehranjevanja tega ne dopušča ne ekonomsko ne časovno. Takšno vizionarstvo je iluzija. Iluzija je, da bi lahko na tak način zagotovili standarde osnovnega prehranjevanja. Povedal pa bi še nekaj. Marsikdo tudi več ne razume tega, da je šunka obdana s slanino in da je neko odstopanje pri videzu naravno. Tudi jabolka, na katerem so vidne posledice nekega udarca, v trgovini nihče več ne kupi. Vsi hočejo imeti lepa jabolka, enake barve ali enakomerne velikosti. Razen nekaj izjem, ki razumejo.«
Mi, ki smo iz neke »stare šole«, še razumemo.
»Vendar midva nisva več merodajna. Merodajni so naši zanamci, naša mladina. Mladi dojemajo hrano kot kulinariko, kot doživetje. Zanjo so pripravljeni dosti plačati, enako kot za dobro vino ali posebno majico. Vendar ne vsak dan. Vmes bodo še naprej hodili v restavracijo s hitro hrano ali si naredili sendvič ali kosmiče. Takšno je moje videnje. Ni pa nujno, da bo tako. Mi namreč nismo več trendseterji, postavljavci trendov. Nove standarde bodo postavljale generacije mojih sinov.«