Redko viden, vendar marsikje prisoten. Kogar koli v Soboti vprašaš zanj, ga pozna in vedno poreče, da ga že dolgo ni videl, in sporoči pozdrave zanj. To je ena od odlik pravih Sobočanov, ki so se odselili iz mesta, vendar niso nikoli odšli zares. So vedno prisotni. Tako se njegova telefonska številka dobi prek prvega znanca. Janez Vlaj je najprej Sobočan, nato pravnik, glasbenik in igralec, ne nujno v tem vrstnem redu. Generacija, ki je zaznamovala mesto verjetno bolj kot katera koli druga, tista, ki je bila vedno prisotna na cesti kot tudi v vseh dejavnostih, ki so se v mestu dogajale. Iz domače hiše v Sodni ulici so njegove vsakdanje poti vodile mimo zaporov in sodišča.
V to generacijo spadajo sociolog Ciril Klajnšček, ki je pred kratkim izdal knjigo Samoprehitevanje, Vilko Šimon, Vito Sapač, Zoran Kmetec, Vladimir Kolmanič, Ignac Meden, Jože Rogan, Boris Cipot, Miran Györek, Marjan Dora, Miki Vreg in mnogi drugi. Takrat so tisti, ki so se odločili za angleščino, hodili v šolo v popoldanskem turnusu, bili so v štirih paralelkah in vsi so se nekako poznali. Nekaj starejši in nekaj mlajši. Vsi se počutijo kot del ene generacije. Osnovna šola je bila takrat še današnja OŠ II, po odprtju OŠ III so jih premestili tja. Gimnazija je bila takrat na današnji OŠ I, tako da je obiskoval vse zgradbe, v katerih so danes osnovne šole.
Športnik leta in skok s stolpa v olimpijski bazen
Soboto tistega časa ima v zelo dobrem spominu, tudi zaradi mladosti in vseh lumparij, ki spadajo zraven. Takratno središče družabnega življenja v mestu je bilo kopališče, kjer sta bila samo stari in mali bazen. Navada je bila, da so ob četrtkih na kopališču zamenjavali vodo, ki je bila topla in ne preveč čista. Fantje pa so tekmovali, kdo bo zadnji skočil na glavo s skakalnice pri starem bazenu, ko je bilo vode v bazenu še zgolj toliko, da si lahko živ pristal. Šport je bil tudi pomemben del odraščanja mladih, saj je profesor Evgen Titan v mesto pripeljal mnoge športe. Tako so morali hokej na travi igrati vsi, tudi tisti, ki niso imeli prevelikega talenta in želje po igranju tega športa. Janez je bil v gimnaziji tudi športnik leta. Ker je imel plavalni klub v Radencih tudi sekcijo za skoke v vodo, se je tam naučil skakanja salte in pol z vijakom.
Ko so Sobočani s samoprispevkom zgradili velik olimpijski bazen, je bil izbran, da izvede otvoritveni skok z odbijalne deske, ki je bila takrat tudi na stolpu.
Odprtje se je zavleklo za eno uro, saj bazen še ni bil dovolj napolnjen. Ker so vodo v bazen spustili neposredno iz omrežja, je imela zgolj trinajst stopinj. Nekaj skakalcev je izvajalo skok s »številk«, Janez pa s stolpa. Čeprav je skok izvedel zelo dobro, mu je oče ukradel šov, saj se je prebil v prvo vrsto obiskovalcev in ga po izvedenem skoku pred vsemi nagnal iz vode, češ zakaj skače v tako mrzlo vodo. Zimo so preživljali v nekdanji »Slepcovi grabi« ob današnji OŠ III, na kanalu in železniškem nasipu. Tam se je čakalo na vlak in zmagal je tisti, ki se je ob prihodu vlaka zadnji spustil po nasipu. Z vlakom se je pozimi potovalo v Mačkovce, kjer je bil »velik« smučarski center, s smučarskimi tekmami na Marofu in slalomom v sadovnjaku. To je bil čas, preden so ukinili vlak do Madžarske in odstranili tire, danes je ta proga ponovno delujoča.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KOLUMNA) Čas novih priložnosti
Razumem mlade, ki vedo, kaj hočejo in česa ne.
Gimnazijska in deloma študentska leta označuje ukvarjanje z motorji, takrat je v Kopru kupil moto guzzi 500. Ima ga še danes, vendar je že nekaj let v fazi obnove, ker ga na prioritetni lestvici investicij vedno kaj prehiti. Kupil ga je po opravljeni maturi, ko je od stare mame dobil 400.000 takratnih dinarjev z napotkom, da naj si kupi nekaj, kar bo imel v lepem spominu. Takoj je šel kupit motor, kar pri stari mami ni bilo najbolje sprejeto. Tako je vsakemu mojstru, ki je prišel k hiši kaj postorit, ponujala tudi motor. S tem nakupom se je težko sprijaznila. V Murski Soboti je bila kar zanimiva zbirka motornih koles. Prvi motor, BMW, sta kupila skupaj z Vladom Kolmaničem. Vlado Gutman je imel BSA, brata Györek HRD vincenta in kasneje pantherja z enim cilindrom, Pita Vöroš je imel triumpha 650 in kasneje zündapp saharo. Zündapp boxarja pa je imel Albert Klekl.
Ko so se Vlado Gutman, Vlado Kolmanič in Janez Vlaj z motorji odpravili na morje, so prvi dan prišli do Trojan, kjer je Gutmanu odpovedal bat na motorju in kolo so naložili na prvi Pomurkin tovornjak, ki je šel proti Murski Soboti. Pot sta nadaljevala s Kolmaničem sama, nakar je pri Črnem Kalu na stari cesti prijatelja naenkrat izgubil. Tovornjakar, ki je šel mimo, je omenil, da ga je videl ležati v jarku. Spravil ga je v Koper, nato pa z nogo in roko v mavcu nazaj v Mursko Soboto. Ko je mama na tržnici srečala Kolmaničevega očeta, je ta omenil, da je sin že doma z obvezano roko in nogo in da je doma tudi Gutman. Janez se je oglasil komaj po petnajstih dneh, ko je z Rabca poslal razglednico, saj je potovanje nadaljeval sam.
Začel s Samomorilcem
Po diplomi in pravosodnem izpitu se je vrnil v Mursko Soboto, saj je dobil službo na sodišču in žena na tožilstvu. Izvoljen je bil v času vojaškega roka, vendar mu vojska ni pustila, da bi prišel na zaprisego, zato jo je opravil šele po vrnitvi. Ker je bila na sodiščih kadrovska stiska, so bili pripravljeni čakati, ob tem pa je dobil tudi stanovanje. V Murski Soboti se je začel udejstvovati v gledališču. V mestu je srečal Petra Jadriča, ki mu je omenil, da pripravljajo predstavo Samomorilec in je starejši Varga moral odpovedati sodelovanje, zato potrebujejo nekoga, ki ga bo nadomestil. Privolil je in tako se je začelo več kot štiridesetletno udejstvovanje na gledaliških deskah.
Takrat je bilo gledališko dogajanje v Murski Soboti dokaj pestro, saj so v štirih letih na oder postavili kar nekaj lastnih gledaliških predstav. Rajko Stupar je tudi organiziral gledališko izobraževanje, kar je bil program gledališke akademije v malem. Trajal je pol leta, »sošolci« pa so bili Nataša Matjašec, Matjaž Farič, Duško Novak, ki je bil izjemno talentiran igralec, in drugi danes uveljavljeni ustvarjalci. Bojan Štih je predaval dramaturgijo, Janez Starina igro, bratje Vajevec pa način, kot poučujejo igro v newyorškem Actors Studiu po metodi Stanislavskega. To je bil zametek gledališča v Murski Soboti in še danes mu je žal, da mesto nima gledališča, ki bi kontinuirano postavljalo lastne predstave. Zametke tega sta postavila že profesorja Vlado Sagadin in Jože Hradil z dijaki soboške gimnazije.
To je podlaga, na kateri so se kalili tudi mnogi današnji igralci in režiserji iz Pomurja. Z gledališko dejavnostjo se je ukvarjal naprej tudi po prihodu v Ljubljano. Preden je šel v službo, se je udeležil avdicije v Šentjakobskem gledališču in po dveh tednih dobil študijsko gradivo za vlogo v Goldonijevi Slugi dveh gospodov v režiji Iztoka Toryja. Od takrat, to je od leta 1984, je zvest temu gledališču. Gledališče ima nekaj zaposlenih, ki skrbijo za vodenje in tehniko, igralci pa so ljubitelji. Imajo zelo zvesto abonmajsko občinstvo, saj v vsaki sezoni na oder postavijo pet lastnih predstav, kar je primerljivo s profesionalnimi gledališči.
Ali lahko gledajo sodnikove noge, ki štrlijo izpod odeje
Odločitev za pravo je nastala verjetno tudi zaradi tega, ker je bil sodnik oče, sam pa se je videl v odvetništvu, vendar je končal kot sodnik. Ko je delal na sodišču v Murski Soboti, je dobil povabilo vrhovnega sodišča v Ljubljani, kjer je bil strokovni sodelavec, nato je bil imenovan za sodnika višjega sodišča v Ljubljani in leta 2003 za sodnika na vrhovnem sodišču, kjer je tudi dočakal upokojitev. Zanimivo je, da se kar nekaj pravnikov in sodnikov v svojem prostem času ukvarja z gledališčem, literaturo ali drugimi kulturnimi dejavnostmi. Pri nas sta zelo poznana Fran Milčinski, avtor Butalcev, in Vasko Polič, ki je bil tudi pisatelj in igralec. Usode ljudi in njihove zgodbe, s katerimi se srečuješ v profesionalnem pravniškem in sodniškem življenju, so vsekakor navdih in dobra podlaga za tovrstno delovanje.
Kot pravi Janez Vlaj, je imel glede tega tudi kar nekaj težav v svojem profesionalnem delu in hkrati tudi sam pri sebi etične dileme, ali je prav, da se udejstvuje kot igralec v gledališču. Predsednici višjega sodišča tudi ni bilo po volji, da ljudje zvečer v gledališču gledajo sodnikove noge, ki štrlijo izpod odeje. Zato se je obrnila na predsednico vrhovnega sodišča Francko Strmole Hlastec, ki je bila žena igralca Marjana Hlasteca, ona pa je to sprejela z navdušenjem. Sam je pri tem hodil po nekakšnem robu, saj gre tudi za etično dilemo, ali si to sodnik lahko privošči ali ne. Po eni strani gre za umetnost, kot bi igral v simfoničnem orkestru, vendar je igralstvo od nekdaj nekoliko zavržno početje, saj so »glumače« in »kurbe« nekoč pokopavali za ograjo pokopališča. Lahko je problematično, da zvečer na odru »afne guncaš«, zjutraj pa predseduješ senatu. Pojavi se vprašanje, ali nosi sodnik svojo temeljno funkcijo s seboj. Gledališki igralec vlogo odloži po koncu predstave, se odcepi od osebnosti, pri sodniku pa je vprašanje, ali se lahko kot sodnik odcepi od osebnosti.
Ta dilema ga je tudi osebno zanimala, ker mu je bilo gledališče vedno balzam za osebno duhovno čiščenje. O tem se je pogovarjal tudi s predsednikom hrvaške sodniške komisije za etiko in integriteto. Ta je po premisleku dejal, da je možno, vendar je tudi odvisno od vloge, ki jo igraš. Med sodniki je bilo kar nekaj takih, ki so se zelo resno ukvarjali z drugimi dejavnostmi, vendar neprofitno, saj sodnik ne sme služiti zunaj svojega delovnega mesta. Res je, da je to tudi garanje, saj potrebuješ veliko časa in razumevanja družine, ker te na eni strani stoodstotno zasede služba. Ko sta z ženo imela dva majhna otroka, ki sta oba rojena v Murski Soboti, je včasih moralo odpasti tudi že rezervirano smučanje, ker je bila v gledališču premiera. Tudi otroka sta poveza s kulturo in gledališčem, Miha sodeluje v Šentjakobskem gledališču, Ana pa se je nekaj časa ukvarjala z dramaturgijo, sedaj pa deluje kot pisateljica na Dunaju. Za svoje delo je bila v Avstriji nagrajena s prestižno nagrado Ingeborg Bachmann in v Sloveniji z nagrado kritiško sito.
Jezik stična točka prava in gledališča
Na vprašanje, ali ima hčerka dar po njem, Janez Vlaj odvrne, da verjetno bolj po ženinem očetu Janku Peratu, tudi borcu pri El Alameinu, ki je napisal sedem romanov. Vlaj je bil kasneje tudi član komisije za etiko in integriteto, predsednik Sodnega sveta, kakor tudi izpraševalec mladih pravnikov, ki so opravljali pravosodni izpit. Stična točka prava in gledališča je vsekakor jezik, saj je osnovno orodje tako pravnika kot igralca.
Da ne pozabimo tega. V drugem razredu osnovne šole se je vpisal v glasbeno šolo, kjer je enajst let igral violino. V Murski Soboti je bil takrat tudi simfonični orkester, ki so ga sestavljali glasbeniki iz avstrijske Radgone, Ljutomera in Murske Sobote. Nastopali so tudi ob odprtju mostu čez reko Muro v Radgoni. Violina je nato šla za kakšnih štirideset let v kovček, nakar ga je leta 2011 Rudi Štravs seznanil z Aldom Kumarjem in nastali so zametki današnje skupine Anbot. Začeli so igrati za lastno zadovoljstvo, nakar se je razvila resna skupina, ki danes igra v Sloveniji in sosednjih državah. V Murski Soboti so nastopili dvakrat, enkrat tudi v Domanjševcih na posestvu Borisa Čibeja in na zasebni zabavi pri Kodili. Zdaj so v skupini tudi že profesionalni glasbeniki.
Zelo surrealistična epizoda
Glasba je povezana še s študentskimi časi. Kot omeni Janez Vlaj, gre za zelo surrealistično epizodo v življenju. Takrat so bili Špirit že resen bend, ki je igral na plesih, on in drugi posamezniki pa so med odmori pokazali svoje glasbeno znanje in voljo do igranja. Kot študent je imel sostanovalca iz Kopra, ki je omenil, da bo organiziran Pop festival v Hali Tivoli. Pridejo skupine iz Zagreba, Beograda, Milana, Trsta, Sarajeva, ki je tedaj veljalo za jugoslovanski Nashville. Ta sostanovalec je poznal znanega novinarja revije Stop Tineta Guzeja. Omenil mu je, da ima sostanovalca, ki ima bend in bi želeli igrati na festivalu. »Cimer« pride en dan domov in mu reče, da so prijavljeni na Pop festival. Guzej je namreč poznal organizatorja festivala Čeda Klemenca in Branka Lazareviča.
Takrat so stvari postale resne, saj skupina formalno sploh ni obstajala. Od tod tudi ime Communio incidens (naključna skupina). To je pojem, ki ga je Janez vzel iz študija rimskega prava, ker se je prav tedaj pripravljal na izpit. Tako so on, Ciril Klajnšček - Cola in Boris Dervarič - Trdi k sodelovanju povabili Celce, ki so bili tedaj že resni glasbeniki. Andrej je igral kitaro, Danilo bas in Mirči bobne. Vključili so tudi soboškega genialca, že omenjenega Pito Vöroša. Takrat je za največjega mojstra elektrotehnike v Murski Soboti veljal Vili Žižek, ki je popravljal tudi aparate v bolnišnici in televizije. Ko pa je imel kakšno zadrego, se je obrnil na Vöroša, ki je sam izdelal gramofonsko ploščo na polivinil vrečki, kitaro brez strun in podobno. In tako je za omenjeni koncert iz osciloskopa naredil sintesajzer in brezžično violino, ki jo je igral Vlaj. Ciril Klajnšček je igral na sintesajzer, Vlaj pa je z brezžično violino lahko šel tudi na tribuno in ojačevalnik je lovil zvok, kar je bilo v tistem času nepojmljivo.
Tomaž Domicelj o silnem bendu
Pisalo se je leto 1972. Komisija se je pred nastopom vsekakor želela prepričati, koga vabijo. Glede na to, da je bila vsa oprema v Murski Soboti, so se sestali v prostorih dijaškega doma DIC, ker sta bila Andrej in Mirči Celec v srednji grafični šoli in sta tam imela nekaj opreme. Tako so v okrnjeni izvedbi prestali avdicijo pred komisijo, ki so jo sestavljali Eva Sršan, Čedo Klemenc in Branko Lazarevič, in zdeli so se jim zanimivi. Prvi večer festivala so sklenili sarajevski Indexi, Mladi levi in Communio incidens. Na nastopu bilo sicer nekaj težav, saj se je vžgal del opreme, posnetka iz Tivolija pa menda tudi ni, ker je bilo nekaj narobe tudi s snemanjem. Kritika je bila skratka zelo razdeljena. Nekateri so v tem nastopu videli popoln polom, drugi pa edino svetlo točko v poplavi primitivnega rocka. Menedžer skupine Had je rekel, da če pridejo v Zagreb, naredi z njimi »največji bum v državi«.
Ker je bil Vlaj dva tedna pred izpitom rimskega prava, se je odločil za pravo in svojo glasbeno kariero prestavil v upokojenske čase. Igral je tudi klaviature, ker pa niso imeli svojih, jim je na koncertu klaviaturist Mladih levov Vasko Repinc posodil svoj fender rhodes z opozorilom, da naj izberejo primerno skladbo, saj dve tipki ne delujeta. Tine Guzej je pred koncertom naredil z Vlajem pogovor za revijo Stop in to je eden redkih zapisov o nastopu Communio incidens, saj glasbenega posnetka, kot kaže, ni.
Program je povezoval Tomaž Domicelj in napovedal silni bend iz Murske Sobote. Organizatorji so v Murski Soboti polepili tudi nekaj plakatov, vendar jih v mestu pod tem imenom ni poznal nihče. Takrat se je Janez Vlaj odločil za pravo in glasbeno kariero nadaljeval po štiridesetih letih z že omenjeno skupino Anbot, katere vodja je Kumar. Igrajo tako priredbe kot tudi avtorske skladbe slovenskih avtorjev. Vzeti violino v roke po štiridesetih letih je bil sicer izziv, danes igra drugo violino, saj v skupini prvo igra akademsko izobražen violinist. Zmes ljubiteljev in profesionalcev je tudi zaščitni znak skupine, ki je pri publiki zelo dobro sprejeta, še vedno pa ostaja izvirna ideja, da igrajo najprej za lastno zadovoljstvo.
Na videz brezupna generacija
Za Vlajevo generacijo v Murski Soboti lahko rečemo, da je prva, ki je začela sprejemati zahodne kulturne vzorce prek glasbe in motorjev. V njihovem razredu je bil vsak po svoje poseben. Takrat se je marsikomu zdelo, da gre za brezupno generacijo. Plošče so k njim prihajale prek avstrijske Radgone in znancev v tujini, strastno so prebirali revijo Melody Maker, inštrumente pa so si velikokrat naredili kar sami. V primerjavi z današnjo mladino je bilo takrat treba za izpolnitev posamezne želje vložiti veliko več časa, energije, premisleka in truda.
Vse to početje je bilo vedno povezano z zabavo in željo, da se vzpostavi dobra atmosfera, ne pa s huliganstvom ali izgredi. Res pa je, da so bili takrat že dolgi lasje hud prestop. Mimogrede: prav zaradi tega se je v skupino uvrstil Trdi, ker je imel takrat najdaljše lase. V Murski Soboti so se zbirali v Dianini slaščičarni, kjer so jih nadzorovali tudi profesorji. Spomini na ta čas so še vedno živi in prijetni, pravi Janez Vlaj.
Ko prihaja v Soboto, kjer ima še vedno hišo, pravi, da gre domov.