Napredni prleški kmetje so svoje najboljše konje prvič uradno pognali na dirki davnega leta 1874, bilo je 12. septembra. Pomerili so se na 2000 sežnjev dolgi podeželski cesti od križa na Lokavskem polju, v današnji Občini Križevci, do Globetkinega mostu pri Ljutomeru. Vsaj tako zapisujejo pisni viri. Verjetno so tekmovali že tudi prej, a se kot začetek tradicije, ki zaznamuje Prlekijo, šteje leto 1874.
Rejci teh plemenitih živali so si že pred več kot 150 leti prizadevali vzrediti takšnega konja, ki bo hiter pri prevozih blaga in vzdržljiv na dolgih relacijah. Danes se konji v Prlekiji redijo v večji meri le še za tekmovanje na kasaški stezi, na katero pa pridejo le tisti najboljši. In reja konj kasačev v Prlekiji je tudi v današnjem času vrhunska. Kljub temu da je rejcev in tekmovalnih konj manj, kot jih je bilo v preteklosti, konji, med katerimi izstopa tradicionalna pasma ljutomerski kasač, dosegajo odlične rezultate, tudi na tujih hipodromih, s čimer so našo rejo naredili konkurenčno velesilam v evropskem merilu.
Kasaštvo – slovenska kulturna dediščina
»Kasač je poleg vrhunskega belega vina gotovo največji promotor Ljutomera in Prlekije. Blagovna znamka,« pogovor začne Janez Slavič, številnim bolj poznan kot Janko. Letos je dopolnil 78 let in pred kratkim po dobrih 29 letih žezlo predsednika Kasaškega kluba Ljutomer prepustil Branku Kristlu. »Čas je bil, da sem vodenje kluba prepustil mlajšim. To je tako kot na kmetiji, v podjetju. Pride čas, ko se umakneš. Večkrat povem, da nisem star, ampak sem že dalj časa na svetu, a je prav, da pridejo novi, mlajši ljudje z novimi idejami.« Slavič je leta 1992 prevzel vodenje kluba, katerega začetki segajo v leto 1875, od Janeza Kuharja. Večina predsednikov je klub vodila mandat ali dva, poleg Slaviča pa se, glede na pisne vire, z daljšim stažem lahko pohvalita Avgust Schenkel, ki je bil prvi predsednik in je vodil klub med letoma 1875 in 1896, ter Jožef Mursa (1898–1915). »Ves ta čas, odkar delujem v klubu, me je gnala želja, da prispevam nekaj k temu bogastvu, ki so nam ga dali predniki. Gre za slovensko kulturno dediščino, ki jo moramo ohraniti za zanamce.«
S konji štiri ure do družinskega vinograda
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
Janko Slavič izhaja iz t. i. dinastije Slavič z Grab v Občini Križevci. Brata dvojčka Anton in Marko Slavič sta od leta 1856 ločeno vodila kmetiji na Grabah in v Ključarovcih. Jankov dedek je nato kupil posest v Vučji vasi. Tam se je 11. junija 1943 rodil Janko. »Oče je kmetoval, mama pa je bila učiteljica. Tudi mene je učila v osnovni šoli v Vučji vasi, kamor sem hodil štiri leta, nato pa še štiri leta v nižjo gimnazijo v Križevce,« se svoje mladosti spominja Janko, ki je osnovni poklic pridobil na srednji kmetijski šoli v Mariboru, nato pa je diplomiral na Biotehniški fakulteti v Ljubljani.
Leta 1967 je služil vojaški rok v Leskovcu v Srbiji. Kot pravi, se je vse življenje učil in izobraževal, med drugim si je leta 1999 na Univerzi v Ljubljani z delom Izvor travno-deteljnih mešanic v Ščavniški dolini pridobil naslov magister znanosti. »S svojim znanjem sem skušal izobraževati tudi študente. Tako sem bil dvakrat izvoljen za izrednega učitelja na Visoki kmetijski šoli v Mariboru, kjer sem predaval metodiko pospeševanja kmetijstva.« A nikoli ni pozabil korenin in kmečkega življenja. »S sestro Marijo, ki jo kličemo Mira in živi v Radencih, sva pomagala pri kmečkih opravilih. Praktično vse življenje sem bil vezan na zemljo in delo na kmetiji. V mladosti sem se tudi srečal s konji. S konjsko dvovprego sem oral, branal, sejal in vozil. Ves čas smo imeli v hlevu štiri konje, ki so nam bili v pomoč pri vsakodnevnih kmečkih opravilih, spomnim pa se, da so služili tudi za prevoz do našega vinograda, ki smo ga imeli v Veličanah, v bližini Jeruzalema. Štiri ure vožnje smo potrebovali s konji do vinograda. Če je bila ta vožnja za naše starše ne preveč prijetno opravilo, smo mi otroci uživali.«
Veseli se vseh zmag ljutomerskih kasačev
Slavičeva rodbina z Grab in iz Ključarovec je do danes skrbela za rejo kasačev, ki še danes dosegajo izvrstne kilometrske čase na tekmovalnih stezah doma in v tujini. Ludvik Slavič z Grab, brat Jankovega dedka, je vzredil veliko odličnih kasačev, ki so zmagovali na najzahtevnejših dirkah – derbijih. Slavičevi iz Vučje vasi so konje redili za delo na kmetiji. »Tako kot vsi Slaviči, smo tudi v naši družini bili rejci konj kasačev. Oče se je sicer preizkusil v dirkah, a je hitro odnehal. Sam nisem nikoli sedel za sulki.« Je pa konje vzljubil in so mu zaznamovali življenje.
Še nekoč, ko je živel in delal v Gornji Radgoni, je pomagal pri organizaciji kasaških dirk na stezi v športnem centru Trate, od leta 1992 do danes pa je zapisan klubu iz središča Prlekije. Veliko se je postorilo v času njegovega predsedovanja, člani kluba pa so nadaljevali tradicijo prednikov in bili ves čas v ospredju na tekmovalnih stezah. »Tekmovalni dosežki niso moja zasluga, morda le toliko, da se je pod mojim vodstvom in ob prizadevnosti članov upravnega odbora, seveda ob pomoči sponzorjev, organiziralo v Ljutomeru tudi do deset tekmovalnih dni, na katerih so naši rejci in tekmovalci lahko preizkusili pripravljenost svojih konj.« Številne zmage članov ljutomerskega kluba na največjih in najpomembnejših rejskih dirkah so se zgodile v minulih treh desetletjih. »Naredil bi napako, če bi izpostavil le en uspeh. Veselim se vseh zmag naših članov, prav tako zmag ljutomerskega kasača v lasti članov drugih klubov. Še najbolj mi v spominu ostane dogodek, ko nekdo slavi prvič v karieri.«
Na ljutomerskem hipodromu odlične razmere za tekmovanja
Pod Slavičevim vodstvom so bili na hipodromu v Ljutomeru izvedeni številni infrastrukturni projekti. Najprej leta 1993 manjša tribuna za tehnično osebje in goste, leto dni pozneje, ko je Ljutomer gostil evropsko prvenstvo amaterskih voznikov konj, je bila zgrajena pokrita tribuna za okoli 1000 gledalcev, ves čas so posodabljali stezo, ki danes daje vrhunske kilometrske dosežke, leta 2010 so bili zgrajeni sodobni hlevi, štiri leta pozneje nov skedenj, ves čas pa so posodabljali klubske prostore, v katerih je od leta 2012 kasaški muzej.
»Hipodrom je urejen in daje odlične razmere za trening, tekmovanje in organizacijo kasaških dirk,« pove Slavič, ki veliko svojega časa nameni promociji ljutomerskega kasača, reje in kasaških dirk v Prlekiji. »Za ohranjanje bogate kulturne dediščine smo organizirali številne razstave. Vrsto let smo prisotni na radgonskem kmetijsko-živilskem sejmu, na posvetih in raznih srečanjih pa smo izpostavljali pomen reje teh plemenitih živali. Za naše zanamce je ključen projekt ureditev muzeja, v katerem je več kot tisoč eksponatov iz preteklosti, ki so nam jih darovali rejci in tekmovalci. Muzej, ki je pomembna turistična točka v Ljutomeru, letno obišče veliko ljudi, med njimi tudi taki, ki se ne morejo načuditi, kakšno preteklost ima naš klub, reja in organizacija kasaških dirk v središču Prlekije.«
Z raznimi dogodki so tudi zaznamovali zgodovinske mejnike kluba. Med drugim je bila ob 135-letnici kluba posajena aleja 13 lip, desetletje pozneje pa so na hipodromu posadili potomko najstarejše trte z mariborskega Lenta, saj, kot pravi Slavič, so »konji in vino zaznamovali prleškega človeka«.
Opravljal številne pomembne funkcije
Janko Slavič, ki danes živi v Središču ob Dravi, od koder prihaja njegova žena Zdenka, širši javnosti ni poznan le kot predsednik Kasaškega kluba Ljutomer. Po končanem šolanju se je najprej zaposlil v takratnem Kmetijskem kombinatu Gornja Radgona, ko pa se je leta 1979 Kmetijska zadruga Radgona izločila iz kombinata, je postal direktor zadruge in jo vodil do sredine leta 1986. Julija istega leta je bil izvoljen za predsednika izvršnega sveta v Gornji Radgoni. Več mandatov je bil občinski svetnik, med drugim dva mandata podžupan Gornje Radgone. »Deloval sem predvsem za področje kmetijstva, saj je bila takratna skupna občina v veliki meri kmetijsko območje,« nadaljuje pogovor Slavič, ki je med drugim opravljal tudi dela direktorja Živinorejsko-veterinarskega zavoda Murska Sobota, med letoma 2001 in 2006, ko se je upokojil, pa je bil direktor Kmetijsko-gozdarskega zavoda Murska Sobota.
Z ženo Zdenko imata sina Marka in hčerko Romano. Ta je učiteljica v Gornji Radgoni, Marko, ki je vrsto let delal kot kmetijski svetovalec v Kmetijsko-gozdarskem zavodu Murska Sobota, pa danes z družino skrbi za Slavičevo kmetijo v Vučji vasi in se ukvarja z ekološko pridelavo.
Športne stave po vzoru tujine
Marsikdo se sprašuje, ali se bo Slavič po treh desetletjih vodenja Kasaškega kluba Ljutomer povsem umaknil iz tega športa. Odgovor je ne. Ostal je član upravnega odbora, s svojimi bogatimi izkušnjami in premišljenostjo bo svetoval mlajšim. »Tako prihodnost kluba kot reje kasačev je svetla. Res je, da je bilo nekoč, ko so konje redili v prvi vrsti za delo na kmetiji, kasačev bistveno več. Danes gre za profesionalno delo, na stezo stopijo le najboljši konji. Zavedamo se, da reja ni poceni, vrhunskih konj, ki povrnejo stroške, pa je peščica. Rešitev, da bomo držali stik s kasaško razvitimi evropskimi državami, vidim v športnih stavah.
Ne takih, kot jih imamo danes na slovenskih hipodromih in ne s takimi državnimi uradniki, ki nas ne razumejo. Stave na hipodromih v času tekmovalnega dne so premalo. Mi potrebujemo stave, takšne kot so v tujini. V času tekmovalnega dne morajo biti stave omogočene vsem, elektronsko, po vsem svetu. Le tako bomo dobili dovolj denarja za rejo in nagradne sklade, ki so danes na slovenskih hipodromih skromni. Čudim se, da v naši državi tako politiki, ki odločajo, kot uradniki ne razumejo, da stave države nič ne stanejo. Od teh stav plačujemo davek, prispevamo za Fundacijo za šport. In zato bi moral biti interes vseh, da se športne stave organizirajo po vzoru tujine.«
