Japonka Jukino Hirajoši se je pred enajstimi leti preselila v Slovenijo. Takrat je Nagojo, eno največjih mest v deželi vzhajajočega sonca, ki šteje več kot dva milijona prebivalcev, zamenjala najprej za Ljubljano, pozneje za Sveti Jurij ob Ščavnici. Sem jo je vodila ljubezen, ki je med njo in Matjažem Jaušovcem vzplamtela na Danskem, kjer sta se hkrati izobraževala. Po končanem študiju sta se oba vrnila v svoji domovini, se zaposlila, vseskozi pa razmišljala, kaj storiti, da bi bila spet skupaj. »Na koncu sva se odločila, da jaz pridem v Slovenijo, saj je bilo to lažje zaradi jezika. Na Japonskem je težko živeti brez znanja japonščine, v Sloveniji pa lahko normalno živiš, če obvladaš angleščino,« pravi sogovornica.
Prvi dve leti po priselitvi je živela v Ljubljani, kjer je obiskovala tudi tečaj slovenskega jezika. Sedaj ga že tekoče govori, čeprav začetki niso bili lahki. »Profesor nas je učil knjižnega jezika, ko pa sem ob koncih tedna prihajala v Sveti Jurij ob Ščavnici, nisem razumela skoraj nič. Bilo mi je čudno, kako to, ampak ljudje so se tu pogovarjali v narečju,« se spominja. Povrhu so bili domačini bolj vešči nemščine kot angleščine. Toda življenje se je odvijalo v pravo smer, jezik je vedno bolj obvladala in v nosečnosti, to je bilo pred osmimi leti, se je na podeželje k možu tudi preselila.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KAVČ #15) Nika Kovač: "Redko sem očarana, doma so me učili, da moram biti kritična – še posebej do politikov"
Sociologinja, antropologinja in vodja Inštituta 8. marec je postala sinonim za gibanja, ki spreminjajo družbo – od pravic žensk in enakopravnosti do pitne vode, medijske svobode in volilne participacije.
V našo regijo je prišla iz velemesta, ki ima več prebivalcev kot celotna Slovenija. »Razlike so bile po selitvi seveda velike, vendar moram priznati, da ne maram gneče. Zato tudi ne bi mogla živeti v Tokiu ali Osaki, ki sta največji japonski mesti. Je pa res, da tukaj nekoliko pogrešam več dogajanja,« priznava in dodaja, da jo obenem veseli, ker so obdani z naravo. Sploh zato, ker ima rada sprehode.
Hčeri uči svojega jezika
Hirajoši Jaušovčeva ima dve hčeri, osemletno Lili in petletno Salo. Ne obžaluje, da sta z možem za bivanje izbrala Slovenijo, in meni, da je bila to najboljša odločitev za njuni hčeri. Živijo na kmetiji, Matjaževa starša imata nekaj živali, okrog je narava, hčeri pa imata dobre priložnosti za izobraževanje. Ob koncih tedna se radi odpravijo na kakšen družinski izlet, veliko časa pa sogovornica posveča tudi temu, da hčeri nauči svojega maternega jezika. »Ko smo same doma, z njima govorim japonsko, ker želim, da obvladata moj jezik. Pred dvema letoma smo za šest mesecev tudi ostali v moji domovini in tam sta en semester hodili v vrtec in šolo. Od tega sta veliko odnesli, starejša hčerka zdaj že tekoče govori, mlajša pa se še uči. Lažje se je jezika naučiti v otroških letih in v pristnem okolju, kjer imata tudi prijatelje in stare starše.«
Na Danskem, kjer je spoznala moža, je študirala oblikovanje, sedaj pa se ukvarja z različnimi stvarmi. Opravlja projektna dela na daljavo, občasno za japonska podjetja prevaja, njen hobi pa so ročna dela. Plete in kvačka, doma ima kolovrat ter izdeluje domačo volno in ročno barva prejo. Tega je vešča že od mladosti, ko je na Japonskem opravila tečaj. Z izdelki se že nekaj časa predstavlja na sejmih in domačih tržnicah, pri njej pa boste našli razne modne dodatke, kot so torbice, kape, šali …
Poleti v domovino
Naturalizirana Slovenka sedanjo domovino opisuje kot lepo, urejeno in čisto, ljudi kot prijazne, vendar morda nekoliko sramežljive. Navajena je bila na odprte ljudi z močnimi karakterji, saj je med izobraževanjem spoznala pripadnike različnih narodnosti in z različnih celin. »Nekateri te takoj vzamejo za svojo, te imajo za prijateljico, tukaj je to nekaj časa trajalo. Vendar sedaj lokalni prebivalci vedo zame, moža tako ali tako poznajo in jaz sem tu zadovoljna. Tudi otroka sta dobro in sem vesela, da ni nobenih težav. Iz pripovedovanja prijateljic, ki živijo v Ljubljani, vem, da si otroci znajo nagajati, če kdo govori drug jezik. Tega je bilo mene na začetku strah, ampak otroci so se hitro spoprijateljili in tudi jaz poznam že precej ljudi, ne nazadnje je to majhna vas,« je opisala.
Posamezne značilnosti Japonske občasno pogreša, domotožja pa nima. »Vesela sem, da gremo na Japonsko enkrat na leto, nimam pa želje, da bi se preselila nazaj,« pravi. Ne glede na to, da bi tam lahko kakšno stvar opravila sama, pri nas pa za opravke na upravni enoti ali banki včasih potrebuje pomoč, saj še ne pozna vseh postopkov. Kako pa je s hrano? »Mi živimo s taščo in tastom. Tašča kuha slovenske jedi, jaz pa tipične japonske, tako da imamo mešane obroke. Slovenska hrana je sicer dobra, ampak zame vsebuje preveč mesa. Pogrešam ribe, ki jih tu ni toliko in so precej drage, pa tudi zelenjave ne uživate toliko kot Japonci,« opaža. Tradicionalne japonske sestavine in začimbe sicer tudi pri nas najde v bolje založenih trgovinah, če pa česa ni, to dobi po pošti. »Morsko travo in zeleni čaj je možno dobiti tudi v Sloveniji, ampak okus ni enak. Zato sem bolj vesela, če kakšne stvari pošlje mama, saj tudi hčerka pravi, da je tisti okus bolj pristen,« pove.
Z družino se sedaj že veseli obiska Japonske poleti. Vedno pa je nadvse vesela tudi, ko znanci in sorodniki pridejo na krajše nekajdnevne obiske v Slovenijo. Takrat jim jo z veseljem razkaže in jim pripoveduje o življenju v njej.