Predstavila ga je tako v črnini kot v barvah, na eni strani v skrajno racionalnem, na drugi strani pa impulzivnem in sproščenem ustvarjalnem pristopu ter pri tem vzpostavila še nikoli viden dialog med umetnikovimi ustvarjalnimi fazami v preseku zadnjih tridesetih let. Tako je zapisala umetnostna zgodovinarka Irma Brodnjak Firbas, ki je to razstavo zasnovala. Červeka lani za nacionalno kulturno nagrado ni nominirala le Galerija Murska Sobota, ampak so ga neodvisno nominirali še drugi kar štirikrat.
Nekateri pravijo, da gre za retrospektivno razstavo, vendar to ni.
»Je in ni, kot je dvoumen naslov razstave. Rekel bi, da je bolj pregledna razstava del zadnjih petih let. Naslov je neke vrste igra, kot sem se igral v zadnjih letih in veliko eksperimentiral, če je to pravi izraz. Pri 60 letih imaš ogromno za sabo in malo pred sabo, zato se začneš bolj spraševati, kaj še lahko daš. Na razstavo so bila vključena dela različnih ciklov. Kajti vzporedno s črnimi slikami sem se loteval različnih tehnik in konceptov, tako so nastali cikli Kar to ni, to je, cikel barvnih slik z naslovom Slika nima naslova, Modre slike in Temno modre slike, Nylon, tudi dela iz opusa Onkraj spomina, ki s presledki od začetka 90. let nastaja še danes. Mislim, da so na tej razstavi predstavljene vse najboljše stvari, ki sem jih naredil v zadnjih letih. V bistvu je bila na razstavi na Ptuju samo ena črna slika.«
Razstavljati bi morali skupaj s hčerko Živo Červek, modno oblikovalko.
»Živa je pripravila instalacijo na otroške spomine, ki govori tudi o obdobju, ko sem bil v New Yorku. Bila je v Ameriki in se zaradi epidemije ni mogla vrniti v Slovenijo. Ker je bil termin določen, sva s kustosinjo Irmo Brodnjak Firbas postavila samostojno razstavo. Na koncu se je dobro izšlo, oba sva dobila nagrado, jaz nagrado Prešernovega sklada, Živa pa študentsko Prešernovo nagrado. Bi si pa želel nekoč razstavljati skupaj s hčerko.«
Nagrado ste dobili v času, ko so v ospredju vaša barvitejša, bolj igriva dela, medtem ko so najbolj znamenite vaše črne slike. Je to presenetljivo?
»Kaj pa vem. Ko sem se posvečal črnim, so me spraševali, zakaj delam črne. Ko sem začel delati barvne slike, ki imajo svojevrsten humor, je bil marsikdo presenečen, zakaj delam take. Pomembno je, da imaš pri delu začrtano linijo in poslušaš samega sebe. Nekateri mislijo, da mi je bilo to dano, ampak, priznam, moji začetki so bili zelo težki.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(V premislek) Pomembno je, kako živimo zdaj - ker za jutri nihče ne jamči
Kako je pravično, da nas trenutek slabosti, morda niti ne naš, stane vsega?
Delo je zame vedno bilo maratonski tek, ne le trenutek, ko ti nekaj uspe.
Na začetku niso mogli sprejeti mojih prvih monokromnih slik, te so bile sprva temnomodre, bolj ko sem kopal v črnino, večji odpor sem zaznaval pri nekaterih kolegih slikarjih, ne toliko pri kritikih. Ni bilo prijetno. Sčasoma sem začel sodelovati na večjih slovenskih in jugoslovanskih razstavah in potem so začeli na moja dela gledati drugače. Delo je zame vedno bilo maratonski tek, ne le trenutek, ko ti nekaj uspe. Seveda sem ob delu tudi kdaj podvomil. Zelo se strinjam z Janezom Balažicem, ki je nekje zapisal, da je dvom kot obsoletno gibalo. Če ne dvomiš, ne misliš. Če preveč dvomiš o svojem delu, pa postaneš cinik, ki mu ni nič dovolj dobro. Prevelik dvom te pokoplje, prevelika samozavest prav tako. Najti moraš ravnotežje med obema. Predvsem pa poslušati sebe in verjeti, da si na pravi poti, in iti naprej, četudi te kritika raztrga. Mene je neki vrag vedno gnal naprej.«
Črnim slikam se posvečate in se k njim vračate že 30 let. V interpretacijah so lahko igra temne svetlobe in črnega sonca, v njih iščejo igro besed čarne kot črne ali očarljive ali pa so jim pomenile konec umetnosti.
»Jaz s črno nisem imel težav, črna je bila zame tista barva, s katero se najlažje izražam, s katero najlažje iščem svetlobo. Jaz sem lovec na svetlobo. V črni se najlažje izražam s pomočjo svetlobe, kako priti v globino in iz globoke teme tudi ven. Je kot noč in dan, ob zavedanju, da za dnevom vedno pride noč in za nočjo spet dan.«
Prva minimalistična črna platna so nastala konec 80. let, po obdobju figuralike in kontrolirane geste.
»Preden sem naredil prve črne slike, je bilo največ intuicije, imel sem tiho ambicijo, da do svojega 30. leta naredim sliko, svojo sliko. Nikoli me ni vleklo v to, kar je že bilo narejeno, ampak sem hotel narediti nekaj svojega. Tega sem se držal in delal, veliko delal. Če se vrnem še malo nazaj, sem pred črnimi slikami imel pred sabo, da moram naslikati zid, mentalni zid, to je bila faza kontrolirane geste. Potem se je začel ta zid gibati, bolj sem pri slikanju šel v monokromno sliko, bolj se je površina zidu gibala. Takrat na to nisem bil pripravljen in sem zapadel v krizo.«
Je ta »vaša slika« nastala?
»Ja, tam nekje pri 30 letih sem jo naredil. Nato pa sem padel v hudo krizo. Prišel sem v Kristusova krizna leta, ki sem jih peklensko občutil. Tri leta nisem prijel za čopič. To so leta in čas, ko je treba mladostno zagnanost in intuicijo z nečim nadomestiti. Z razumom. Potem je nastala analitična faza. Če sem do tedaj neposredno slikal na platno, sem začel pred slikanjem veliko skicirati. Ogromno skic sem naredil in vedno imel občutek, da bi lahko bilo še bolje. Zgodilo se je, da je ena slika prosila drugo, pa tretjo, četrto … V vsaki se malo spremeni lok ali spirala. Tako sem sčasoma prišel do koordinatnega sistema in krivulje znotraj njega ter se spomnil na opisno geometrijo in matematični prostor, česar nekoč nisem maral in razumel.«
Umetnostni zgodovinar Robert Inhof v knjigi Osamljenosti zapiše, da se vaš duhovni horizont zapre in iz slike naredi črno ogledalo, ki v prostor gledalca odbija svetlobo in ga gleda s svojim očesom. Kako pa ste sami doživljali horizont, ki je na neki način determiniran z genius loci?
»Ko sem bil mlajši, je bil moj problem horizont, ki ga v Prekmurju vidimo kot ravno črto, in kako ločiti razklanost slike, zemlje in neba, duhovnosti in tuzemskega življenja. Vprašanje je bilo, ali ravnino potegniti gor ali spustiti nebo. To zdaj pri 60 letih veliko bolj razumem. Takrat sem spodnjo ploskev zvrnil navzgor in s tem rešil svoje vprašanje. Zdaj to rešujem s pomočjo koordinatnega sistema, vertikale in horizontale ter opisne geometrije.«
Črna slika brez svetlobe ne obstaja. To je večni problem mojih slik. Ko moji kolegi slikarji naredijo sliko, je zanje konec. To jim zavidam. Zame pa se takrat kalvarija šele začne.
Črnih slik pa brez svetlobe ni, je le črna ploskev.
»Črna slika brez svetlobe ne obstaja. To je večni problem mojih slik. Ko moji kolegi slikarji naredijo sliko, je zanje konec. To jim zavidam. Zame pa se takrat kalvarija šele začne. Pri delu v ateljeju si naredim tako svetlobo, da sliko vidim. Težje pa je za črno sliko poiskati tak prostor, da bi ob svetlobi prišla do izraza. Idealen bi bil zaprt z umetno svetlobo, kajti če se mešata dnevna in umetna svetloba, slike ni. To niso klasične slike. Čeprav sem jim dal naslov Slika. Preden kdo kupi črno sliko, želim, da jo odnese v stanovanje in da skupaj pogledamo, kam jo umestiti. Če nimajo primernega prostora, naj je raje ne kupijo. Ni moj cilj, da bi sliko samo prodal, ampak da sva oba zadovoljna.«
Od leta 2018 črno nadomeščate z modro, žametno modro, ki ima, kot meni Inhof, iluzijo vibrirajoče meglice.
»Med črnimi in črnomodrimi je majhna razlika. Vidiš jo samo, če daš zraven črno sliko. Če se pošalim, so temnomodre malo bolj fotogenične, črne so orto varianta. Pri črnih se slika konča pri robu, gledalca pa pri iskanju krivulj in svetlobe povleče vanje. Pri modrih imamo občutek, da gre modrina ven in naseljuje prostor. To je zame strašno velika razlika. Veliko spoznanje, ki me vleče še bolj v modro. Začel sem s temnejšo prusko modro barvo in postopoma prešel v svetlejšo, indigo modro. Če sem pri črnih imel samo svetlobo, imam zdaj svetlobo in barvo. Kaj bi bilo, če bi šel še v druge barve? Zna biti nevarno, to ima veliko pasti, da ti spodrsne. Najlepše pri vsem tem pa je, ko se jim prepustim v svojem ateljeju.«
Opomni nas tudi, da moraš v življenju gledati dobre stvari, boljše od svojih. Pusti slabše. Dobre ti dajo energijo. Ko vidim dobre slike v galerijah in muzejih, sem takoj boljše volje.
Ustvarjate tudi manjša barvna in duhovita dela, ki pokažejo vaš izjemni smisel za risbo in barve ter vsakodnevne trenutke življenja.
»Nastajati so začele leta 2008, ko je nastopila gospodarska kriza. Ta kriza covida je huda, ampak kako smo takrat nasrkali. Sam sem se znašel v veliki luknji, ko nisem vedel, kako bom preživel. Ne eno leto, več let. Delal sem s tem, kar sem imel pri roki, ker še za platno in barve nisem imel. Risal sem na vabila za razstave in nastalo je blizu štiristo del, ki so polna humorja, črnega in ciničnega humorja. V krizi nas rešuje humor. Seveda zdaj lahko rečem, da je vse za nekaj dobro, ampak me je skoraj odneslo, takrat sem resno zbolel.«
Pred leti ste mi v intervjuju dejali, da vas je v neki galeriji poleg mnogih velikih slikarjev fascinirala čisto majhna slika Giorgia Morandija.
»Morandi je eden mojih najljubših slikarjev. Skromen slikar, ki je živel v Bologni. Delal je majhna tihožitja in samo enkrat šel iz mesta, da bi naslikal krajine. Nastale so čudovite krajine. Njegova tihožitja so tako lepa, da tega ne znam razložiti. Imajo vse in zame pretehtajo največje slikarske ideje 20. stoletja. To so zame velike stvari. Pokažejo, da moraš pri delu poslušati sebe. On je bil vse življenje v Bologni, njegove slike pa so danes po vsem svetu. Opomni nas tudi, da moraš v življenju gledati dobre stvari, boljše od svojih. Pusti slabše. Dobre ti dajo energijo. Ko vidim dobre slike v galerijah in muzejih, sem takoj boljše volje. So dokaz, da slikarstvo ni mrtvo, da umetnost ni mrtva. In da so posamezniki, ki spreminjajo svet.«
Meni je ljubše, če se skulpture v javnem prostoru ne postavljajo le na piedestal. Ampak da se jih lahko tudi dotikamo. Oči so premalo. Zato imamo roke. Prek dotikanja zaznavamo, česar ne omogočajo oči.
Na železniški postaji v Murski Soboti od leta 2010 stoji znamenje, posvečeno pregnanim prekmurskim Judom, ki ga je po vaši zasnovi izdelal akademski kipar Mirko Bratuša.
»Je prvi spomenik Judom v Sloveniji sploh. Koncept je bil sprva drugačen, Oto Luthar, direktor ZRC SAZU, je predlagal, da bi z razmetanimi in različno odprtimi kovčki na postaji spomnili, da so bili njihovi lastniki na silo odpeljani. Hoteli smo pridobiti originale iz Dachaua, po katerih bi odlili kovčke, a nam ni uspelo. Prav tako je bilo težko pridobiti ustrezna dovoljenja za tako postavitev. Potem smo naredili Pozabljeni kovček z odlito klopjo, na katero se lahko usedeš in prebereš sporočilo, zapisano na klopi. Tudi to ima močno sporočilo, a bi ob pogledu na razmetane kovčke po tleh človeka veliko bolj stisnilo.
Meni je ljubše, če se skulpture v javnem prostoru ne postavljajo le na piedestal. Ampak da se jih lahko tudi dotikamo. Oči so premalo. Zato imamo roke. Prek dotikanja zaznavamo, česar ne omogočajo oči. Ljudje se radi dotikamo, božamo, kar nam je všeč. Jaz se zelo rad dotaknem tudi kipov, da jih začutim. Vsakič, ko grem mimo, se dotaknem skulpture Rastoča knjiga Mirka Bratuše ali spomenika ob 100. obletnici združitve Prekmurja, ki ga je izdelal Mirsad Begić. Pa nisem edini.«
Oblikujete tudi knjige, s čimer ste se začeli ukvarjati že v časih, ko smo v Soboti še imeli znamenito Pomursko založbo.
»Znotraj Pomurskega tiska je bila Pomurska založba z Jožetom Hradilom, Ludvikom Sočičem, Francem Mesaričem in izjemnim programom. Moj mentor je bil akademski slikar Mesarič, ki mi je kot tehnični urednik pokazal zakonitosti oblikovanja platnic. Pozabljamo, da je bila Sobota eno bogatejših mest v 70. letih, takrat je imela tovarno Mura, Panonijo, razvito industrijo, mondeno letovišče na obali, lastno banko, zavarovalnico in s tem tiste, ki so podpirali kulturo in umetnost. Zato smo se generacije vračale domov, ker smo vedeli, kaj nas tu čaka. Po osamosvojitvi so v nekaj letih vse zapravili, z divjo privatizacijo, plenjenjem firm pa so prihajali ljudje, ki niso imeli vizije, ampak so hoteli čim več prodati, nagrabiti in nabasati svoje žepe. Kaj je ostalo? Nič. Premalo je, da smo Prekmurci pridni. Samo s pridnostjo ne bomo naredili preboja. Bolje je, da bi bili drzni, ob inteligenci, seveda.«
"Premalo je, da smo Prekmurci pridni. Samo s pridnostjo ne bomo naredili preboja. Bolje je, da bi bili drzni, ob inteligenci, seveda."
Tudi podoba mesta Murska Sobota se v zadnjem času precej spreminja.
»Sobota se v zadnjem času dramatično spreminja, glavna ulica je obnovljena in tudi bližnje ulice dobivajo zaključek. Še lepše bo, ko bo vse skupaj ozelenelo. Nastaja korzo, vidim, da se ljudje, čeprav so lokali zaprti, radi sprehajajo. Kako bo zaživela, kako se bo duh vrnil v to ulico, mesto, pa je odvisno od ljudi, tudi od lastnikov stavb in njihovih interesov. Zato potrebujemo tudi dobre lokale, kakovostne trgovine in pestro ponudbo, pa bo več možnosti, da nekoga srečaš in greš z njim na kavo, morda pivo.«
