Brata Zvonko in Boris Sovič ter Borisov sin Miha Sovič s Cvena so najboljši rejci golobov pismonoš v Sloveniji, družinsko golobarstvo pa dopolnjuje Miran Babič, Zvonkov in Borisov bratranec. »Golobe za rejo si izmenjujemo, kar pomeni, da imamo skupno vso golobjo kri. Ko pa je tekma, vsak dela za svoj uspeh. Reja je nekaj povsem drugega kot tekmovanje,« pove Zvonko, najstarejši med družinskimi golobarji. »Glede konkurence na tekmovanjih je res tako, da smo si mi trije največji konkurenti v slovenskem merilu, saj je eden od nas vsako leto na vrhu,« doda Miha. S svojimi golobi zadnja leta dobivajo lovorike v vseh kategorijah. Zvonko je imel lani najhitrejšo golobico v Sloveniji, Miha pa najboljšo golobjo ekipo. Druga najboljša je bila Borisova in tretja Zvonkova. Sloves najboljših golobarjev iz Prlekije pa je pred kratkim potrdila še zmaga golobice Marjane na enem najprestižnejših tekmovanj golobov v hitrostnem letenju na svetu, v Južni Afriki.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Bine Pušenjak se je vrnil z zdravljenja v tujini, doma so jim pripravili sprejem
Bine Pušenjak je pri dveh letih in pol zbolel za tumorom osrednjega živčevja. Zadnjih šest tednov so z družino preživeli v Italiji na zdravljenju.
Zidarju pokazala, kako sezidati line
Zvonka golobi spremljajo od otroštva. Kot na marsikateri kmetiji so v tistem času golobe redili tudi na dedkovi domačiji na Moti, bili so povsem beli, se spominja. Ko pa so si njegovi starši zgradili hišo na Cvenu, jih je nekaj preselil na novo domačijo. Tudi njegov mlajši brat Boris je vzljubil golobe že kot majhen otrok, za njimi pa je stikal tudi pod streho bližnjega zadružnega doma. »Že majhna sva staršem, ki so gradili to hišo, sitnarila, naj v steni pod napuščem naredijo odprtine za golobe. Zidarju sva celo pokazala, kako mora zložiti opeko, da je potem iz strešnikov v steno vgradil golobnjake. Teh zdaj nimamo več,« je povedal Zvonko.
Golobi pridejo v krvi
Otroško navdušenje nad golobi je kmalu preraslo v gojenje pasemskih vrst. Boris je imel sprva okrasne golobe, pripoveduje sin Miha, ko pa je enkrat ujel goloba pismonošo, je zanje navdušil še starejšega brata. Po opravljeni vojaščini v drugi polovici sedemdesetih let sta z njimi začela tekmovati. Najprej sta se včlanila v mariborski klub gojiteljev golobov Compas, ko pa je reja golobov dobila v Prlekiji še nove navdušence, so ti leta 1988 ustanovili sekcijo gojiteljev golobov pismonoš Letač pri Turističnem društvu Ljutomer. »Golobi ti pridejo v kri, potem pa želiš z njimi tudi nekaj doseči, se pokazati,« je o prehodu od ljubiteljskega k tekmovalnemu golobarstvu povedal Zvonko.
Z leti reje si vsak golobar nabira izkušnje, raste pa tudi želja vzrediti vse boljšega goloba. Zvonko pove, da je za plemenitenje golobjega zaroda golobe najprej jemal pri starejših izkušenih golobarjih, potem pa so šli po novo »kri« celo na najbolj znan golobji sejem v Kassel v Nemčijo. Tja namreč pridejo vsi pomembni golobarji iz Evrope.
Čas, ko so golobi prvi
Čas po končani vojaščini je bil nekoč tudi čas, ko so se mladi fantje začeli ozirati po dekletih. Kako je to šlo pri fantu, ki se je že zaobljubil golobom? »To ni bilo tako zapleteno,« se nasmehne Zvonko. Golobi v mraku ne vidijo, pove, zato so najprej poskrbeli zanje, zvečer pa šli k dekletom. Res pa je tudi, da so za golobarja golobi najpomembnejši tri mesece v letu, maja, junija in julija, ko so dirke. »V tem času se nismo ne ženili niti z družino šli na morje. Takrat so golobi res prvi,« pove Zvonko.
Miha tekmuje od petega leta
Najmlajši od treh golobarjev pri Sovičevih je imel golobnjak že pri štirih letih, s svojimi golobi pa je začel tekmovati, ko je bil star komaj pet let. Ob golobih je Miha našel čas tudi za nogomet, treniral ga je od osmega do osemnajstega leta. »Igrišče je bilo le petsto metrov od doma, tako da sem najprej spustil golobe in po petinštiridesetih minutah treninga s kolesom zdirjal domov. Samce poklical v golobnjak, spustil samice, pa spet odhitel na trening,« pove. Pozneje je nogomet opustil, saj so prišle v ospredje druge stvari. Zdaj ima še sam družino in redno zaposlitev, in tako kot je govoril stric, se tudi pri njem vsi načrti tri mesece v letu prilagajajo skrbi za golobe. Med tekmovanjem je treba golobom posvetiti ogromno časa. Ob treningu je treba poskrbeti še za njihovo ugodje, pove Miha. K temu spada vsakodnevno čiščenje golobnjakov, enkrat na teden jim je treba pripraviti vodo za kopel, prav posebno skrb pa je treba nameniti njihovi prehrani. Ta je odvisna od vrste dirke. Za kratko dirko dobijo mešanico lahke hrane, za dolgo pa energijsko bogato z dosti maščobe. »Vse je odvisno od tega, koliko časa morajo leteti in kakšne razmere bodo imeli za let,« pove sogovornik. Energijo za let mora dobiti golob dan pred tekmo, saj tekmuje s prazno golšo. Pred tekmo jih le napojijo, čeprav od vznemirjenja tudi pijejo malo. Golobi namreč že dan prej čutijo, da bodo tekmovali.
Golobi zaznavajo
»Golobi so inteligentne živali,« pove Zvonko, navežejo pa se tudi na človeka. Povsem mirni so, kadar vstopi v golobnjak njihov gospodar, splašijo in vznemirijo pa se ob vsakem tujem človeku. Zaznavajo tudi, ali se bliža nevihtna fronta, ki jo vedno obletijo, Zvonko pa tudi ugotavlja, da priletijo domov vedno iz iste smeri, tako da letijo prek polja. Sam je prepričan, da zato, ker se izogibajo gozdu ob Muri, kjer je več možnosti, da bi naleteli na ujede.
»Tudi jaz imam golobico, ki mi dostikrat prileti na glavo, vendar je za ustvarjanje takšne navezanosti treba imeti še veliko več časa. Res pa je, da če si več z golobi, se te manj bojijo in te pustijo bliže. Morajo pa biti koraki in kretnje umirjeni, saj golobi hitro začutijo, ali si napet in ali se ti mudi,« je povedal Miha.
Začelo se je
V začetku februarja so golobarji golobe pismonoše začeli pripravljati za novo sezono. Najprej morajo izbrati samce in samice in sestaviti pare, ki se dobro ujamejo, navežejo drug na drugega ter na skupno gnezdo. Golobi so monogamni, kar pomeni, da par lahko ostane skupaj vse življenje. A če je priložnost, tudi golobi skočijo čez plot, pove Zvonko, je pa pri pticah možno tudi incestno parjenje, ne da bi se s tem ustvarili neki genski odkloni.
»Ne glede na to, kako velik strokovnjak za golobe si, in tudi če izbereš par, ki se ujema po videzu ali fiziognomiji, je igra narave, torej genetike, vedno močnejša od tebe,« pove Zvonko. Zato misli golobarjev nenehno zaposluje vprašanje, kako sestaviti krvno linijo, da bi dobili goloba z najboljšimi lastnostmi, saj je to bistvo dobrega golobarstva. To je vsekakor pomembno pri reji, drugo pa, doda Miha, kako jih motivirati za tekmovanje, da bodo dosegali vrhunske rezultate. Popoln uspeh namreč lahko ustvarita le oba, torej golob in golobar.