Je EU grobar slovenske prašičereje?

Predstavitev stanja v pomurski prašičereji je vodja prašičereje v Kmetijsko-gozdarskem zavodu v Murski Soboti Sašo Sever začel s citatom iz dokumenta o razvoju kmetijstva v Dravski banovini iz leta 1933. V dokumentu je zapisano, da je svinjereja v banovini važna veja živinoreje ne samo za oskrbovanje gospodinjstev, naših kmetijskih obratov in mestnih gospodinjstev z mesom in slanino, ampak za izvoz.
Gre za 85 let star dokument, ne kaže prezreti, da je bil izhodišče, ki so ga kreatorji kmetijske politike – ne glede na družbeni red – imeli vedno pred očmi in v duhu tega dokumenta pripravljali strategijo razvoja panoge. Res je, da so se z razvojem spreminjale navade potrošnikov in npr. slanina že v drugi polovici 60. let ni bila več strateška prehranska surovina. Je pa ostala pomembna v kmečkih gospodinjstvih. Zdaj se slanini začenja ponovno priznavati nekdanji pomen. Šele pred nekaj leti se je pokazalo, da jo je na globalni ravni naredila za »najbolj škodljivo živilo« industrija rastlinskih olj in namazov. Svoj pomen dobiva z oživljanjem proizvodnje in trženja domačih tradicionalnih kulinaričnih proizvodov.

Slovenija je v svoji povojni zgodovini ves čas vlagala v razvoj prašičereje. Kot navaja Sever, je bilo leta 1955 nabavljenih sto plemenskih svinj nemške žlahtne pasme. Pomemben položaj v razvoju slovenske prašičereje je dobilo Pomurje leta 1970, ko so začeli uvajati nemško pasmo landrace. Leta 1973 pa je bil izdelan koncept razvoja prašičereje v Pomurju. Ob nekaterih drugih predvsem za tehnološki razvoj pomembnih letnicah dosega pomurska prašičereja stalno rast. To se vidi tudi po prireji prašičev za zakol. Le leta 1992 je bilo v Sloveniji zaklanih manj kot 700 tisoč prašičev in še takrat je bilo zaklanih okrog 650 tisoč domačih prašičev. V vseh drugih letih do leta 2006 je bilo zaklanih več kot 700 tisoč domačih prašičev. V letih 1996, 1999, 2003 in 2004 smo presegli število 800 tisoč in se približali številu 900 tisoč.

Kot kažejo statistični podatki, je bil za slovensko prašičerejo prelomen vstop Slovenije v Evropsko unijo (EU). Po izredno dobrem letu 2004 z 850 tisoč zaklanimi prašiči smo leta 2005 padli za več kot 100 tisoč zaklanih prašičev. Kljub temu je bila proizvodna raven še zadovoljiva, saj je presegala 700 tisoč zaklanih prašičev. Leta 2006 je število zaklanih prašičev padlo pod 700 tisoč in se je vsako leto zmanjševalo za 70 tisoč prašičev do najbolj kritičnega leta 2015, ko smo padli pod 300 tisoč zaklanih prašičev. To je bilo tudi najbolj kritično leto zaradi izredno nizkih cen, saj so padle pod 120 evrov za 100 kg tople svinjske polovice. Že leta 2016, ko so se tržne razmere stabilizirale in so se cene dvignile na raven pokrivanja proizvodnih stroškov, se je število zaklanih živali povečalo za več kot 30 tisoč. Podatek kaže na to, da je prašičereja panoga, ki se lahko izredno hitro prilagodi in poveča obseg proizvodnje ob ustreznih ekonomskih razmerah.

Kljub katastrofalnemu stanju v panogi in komaj tretjinski samooskrbi s prašičjim mesom je pomembno poudariti še enega od ključnih dejavnikov, ki omogočajo hitro oživljanje panoge. Gre za vrhunsko selekcijsko delo in še zmeraj zadostno »zalogo« kakovostnih plemenskih mladic, plemenskih svinj in plemenskih merjascev. Po podatkih, ki jih navaja Sever, je vzreja plemenskih svinj in mladic tesno povezana z obsegom reje prašičev za zakol, a za zdaj še ni padla pod kritično mejo, da ne bi več zagotavljala kakovostne reprodukcije plemenskih živali in omogočala širitve proizvodnje.
Pomurje je še vedno slovenska velesila v reji prašičev. V Sloveniji na 2950 kmetijah kmetje redijo 230.400 svinj in mladic. V Pomurju je takih kmetij 935 in redijo 150 tisoč svinj ali mladic. To je dobra tretjina slovenske proizvodnje. V primerjavi z drugimi okolji ima pomurska prašičereja še eno prednost – 150 kmetij (16 odstotkov) je vključenih v program dobrobit živali. Teh bi bilo verjetno več, če bi imele naravne danosti za vključevanje v program. Veliko kmetij, ne samo prašičerejskih, je prostorsko omejenih in ne izpolnjujejo pogojev za vključevanje v program. Kot je videti, je vstop v EU povzročil največ škode v nekoč najbolj vitalni in tudi pomembni panogi slovenske živinoreje. Evropske velesile v prireji prašičjega mesa (Nizozemska, Danska, Nemčija, Avstrija) so zaznale svojo priložnost na slovenskem trgu. Ta je resda majhen, toda Slovenci smo pri mesu še vedno zapriseženi jedci svinjine. Od zaužitih 95 kilogramov mesa letno na prebivalca predstavlja svinjina 42 kilogramov. Ob zaužitih 84 tisoč tonah prašičjega mesa smo s potrebami po skoraj 60 tisoč tonah svinjskega mesa, ki ga ne pridelamo sami, kljub majhnosti zelo pomemben trg.

Sever poudari, da panoge še ni mogoče odpisati. Odnos potrošnikov do hrane se je v zadnjih nekaj letih spremenil. To bi po njegovi oceni panoga morala izkoristiti, saj ima še vedno tradicijo in znanje, nizko samooskrbo, še vedno konkurenčen in kakovosten reprodukcijski material. Omenil pa je še eno prednost, domačo pridelavo krme.
Glavni vzrok, da panoga caplja na mestu in se celo krči, je njena neorganiziranost. Kljub izdelanemu modelu organiziranosti in povezovanja panoge znotraj celotne verige reje tega rejci niso sprejeli in še naprej delujejo vsak po svoje. To pa spretno izkorišča predelovalna industrija, ki jih stiska pri cenah in jih izsiljuje z borznimi cenami pri odkupu, čeprav je jasno, da noben rejec v kateri od sosednjih držav ne prodaja svinj po čisti borzni ceni, ampak jim mesna industrija priznava neke »bonuse«.