Ruski predsednik je svoje obstoječe in prihodnje zaveznike na srečanju BRICS preko video povezave seznanjal, da želijo končati vojno. Načelnik ameriškega združenega štaba je iz Pentagona sporočal, da se bo o izhodu vojne v Ukrajini treba tudi pogajati. Slišali pa smo lahko tudi že nekoliko obrabljena stališča, o tem, kdo bo odločal o tem in do kdaj se pogajanja ne »morejo« začeti.
O usodnosti 23. avgusta
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Pomurec, ki ga najbolj poznamo po Modrem dirkaču, izdal zbirko pesmi
Govorijo o naravi, življenju, ljubezni, fantaziji in še o čem.
Zgodovinsko gledano je 23. avgust poseben datum. V kontekstu ozemeljskih vojn in diplomacije predvsem zaradi leta 1939 in podpisa pakta Ribbentrop-Molotov. Pri tem najpogosteje izpostavljajo sporazum o nenapadanju med nacistično in sovjetsko državo, ki je diplomatsko zavarovala napad na Poljsko in pomeni začetek druge svetovne vojne. Redkeje pa je slišati in brati o tem, da so s tem paktom pohodili odločitve in meje sprejete na Pariški mirovni konferenci in posledično tudi pridobitve v lokalnih ali malih vojnah za ozemlja kar sedmih novih nacionalnih držav. Držav, ki so 1919 nastale na območju t. i. sanitarnega koridorja med vzhodom in zahodom na podlagi znamenitih točk mirovnega načrta ameriškega predsednika Wilsona so po 104 letih še vedno predmet različnih ozemeljskih pretenzij. Je po tem možno sklepati, da je 23. avgust 2023 začetek konca vojne v Ukrajini in ruske specialne vojaške operacije, ki traja že 555 dni ? Ali pa je to zgolj le še ena iluzija, o tem kako se (ne) izviti iz te ponesrečene vojne.
Kakorkoli, z letalsko nesrečo oziroma padcem letala, četudi zaradi takšnega ali drugačnega ozadja, se je ruski predsednik rešil njegovega vplivnega, četudi svežega, nasprotnika in kolovodje upora proti njemu 24. junija 2023. Treba je upoštevati tudi, da bi bili v letalski nesreči preminuli predstavniki najvidnejše plačanske vojaške formacije na ruski strani najvišje na listi oseb za pregon za vojne zločine in hudodelstva proti civilistom na vojnih območjih. Tako bo sedaj lažje tudi trditi, da so za vojna grozodejstva, krivi plačanci. Sodeč po primerih iz balkanskih vojn, kjer je bilo preko 80 paravojaških in plačanskih ter prostovoljskih formacij, pa znebitev enega najvidnejših vodij plačanske vojske v Ukrajini ne more rešiti politične odgovornosti vrhovnih poveljnikov v vojni. Za primerjavo navajam, da so na Balkanu potem, ko so se znebili ali potuhnili vodje tamkajšnjih neformalnih vojska pred mednarodno sodišče le pripeljali tudi regularne politične in vojaške liderje. Vendar je umik večine formacij Wagnerjeve skupine iz vojnih območij v Ukrajini in »odhod« njenega vodstva lahko kazalnik neke nove dobe. Wagnerjevci so bili neke vrste bič božji tudi vojskujočih se na ruski strani - tako za uradne vojaške ruske strukture, kot tudi za strukture samooklicane luganske in doneške republike.
Če je na primeru rusko-ukrajinskega konflikta in vojne dozorelo spoznanje, da vojne ni mogoče zmagovito končati ali dobiti, potem bi to kar se je zgodilo z vodstvom najudarnejše skupine plačancev lahko šteli tudi kot znamenje iskanja nove poti ali za novi obraz njenega konca. Plačanci, ki so izgubili »svojo službo« v vojni, nečesa kar v zvezi z vojno ni »hrabro dejanje«, gotovo ne bi sprejeli z razumevanjem in odobravanjem. To so pokazali že pred dvema mesecema v omenjenem junijskem uporu.
Že pred letom sem zatrjeval, da te vojne ne sme dobiti nihče. Danes se sicer bolj kaže, da je ne more dobiti nihče. Zaradi ultimativnosti zmage, je strah in bojazen pred sprejemom mirovnih pogojev še vedno tako visoko, da se ne sede za pogajalske mize. Česa se vpleteni v rusko – ukrajinsko vojno bojijo in izogibajo? Dejstvo je, da še ni svetovne prevladujoče ali odločujoče mirovne koalicije, ki bi lahko zagotovila uveljavitev mirovnih rešitev. Te rešitve bodo eni in drugi gotovo šteli za izgubo ali celo poraz.
Bojazni pa lahko imajo še drug obraz. Poglejmo za primerjavo slovenski vojaško-zgodovinski primer, čeprav bi kdo zaradi velikosti ozemlja oporekal, da ni primerljiv; je zgovoren in primerljiv pa po odstotku t. i. izgubljenega nacionalnega ozemlja. Na Koroškem je po koncu 1. svetovne vojne in razpadu dvojne monarhije potekala tako imenovana mala vojna med Nemško Avstrijo in Kraljestvom SHS od decembra 1918 do začetka junija 1919 ko so podpisali mirovni dogovor. Najprej slovenska stran ni izkoristila začetnih ugodnih priložnosti za zasedbo vseh severnih etničnih ozemelj. Po aprilski protiofenzivi avstrijske strani je SHS vse do začetku maja izgubljala in v naslednji protiofenzivi v drugi polovici mja in v začetku junija 1919 bila ponovno zmagovita. Vendar so ti »zmagovalci« bili v naslednjih poizkusih iskanja rešitev poraženci, če upoštevamo izide referenduma v coni A, ki so bili takšni, da se referendum v coni B sploh ni izvedel. Na koroškem se vojni pristop ni izšel, mirovni pa je bil za Slovence in takratno skupno državo neugoden. Ni se ga dalo več spremeniti. Čez 26 let, maja 1945 tudi zato, ker so bile vojaške formacije, ki so izganjale sovražne okupacijske sile preokupirane z njihovim zajemanjem in obračunom s sovražnimi formacijami z ozemlja Jugoslavije. Vojne zmage leta 1919 so bile tako dokončno izgubljene. Marsikatere travme pa so trajale vse do leta 2004 in vključitve Slovenije v EU.
Je torej na primeru Ukrajine bojazen pred mirovnimi opcijami, bojazen pred (ponovnim) predrugačenjem mej. Posebnost 23. avgusta 1939 je bila v tem, da sta dve (svetovni) sili dokazali, da se da spreminjati meje. Zgodovinsko gledano sta obe strani imeli svojo računico, nacistična proti vzhodu in sovjetska proti zahodu. Sedaj je na bojiščih v Ukrajini vzpostavljena neke vrste pat pozicija. Vprašanje časa je, kako dolgo bo vzdržala in kdo bo pri tem vztrajnejši. In splošni strah o tem, da bi ponovno odprli predrugačenja mej ostaja. To je pomembno tudi ob 84. obletnici začetke druge svetovne vojne.