Marija Šedivy se je nekoč pisala Prah in izvira iz zanimive družine. Njena babica in dedek po mamini strani sta, razlaga, živela v Gradcu. »Je pa bila stara mama doma iz okolice Luč, dedek pa z območja med Sladkim Vrhom in Zgornjo Velko. Ko sta bila mlada, sta delala v Avstriji in nato ob Muri, v Cmureku, kupila staro hišo. Moja mama se je še rodila v Gradcu.« Marijina mama Anica Kauran je bila zelo umetniški tip, saj je gojila solopetje, igrala klavir, kitaro in violino in se ukvarjala z gledališčem, po poklicu pa je bila trgovka in je delala kot blagajničarka pri nekem veletrgovcu v bližini Podčetrtka. Tam je srečala Marijinega očeta Leopolda Praha, ki izvira iz okolice Rogatca, iz kraja Brezovci. »Moj oče je bil deset let starejši od mame in tako sta vedno, ko sta pripovedovala o svojem prvem srečanju, razlagala, kako je ata, ko jo je prvič videl za blagajno, rekel 'Ta bo pa moja', mama si je pa mislila 'Tako starega pa že ne bom imela' (smeh).«
Poročila sta se septembra leta 1940, Marija je – kot prvi otrok – rojena marca 1941. »Moja starša sta se odločila, da prideta sem, na mamino domačijo. Stara mama je imela dve trgovini, eno pri meji v Gornji Radgoni, drugo pa v Lokavcu. In ata, ki je bil trgovski potnik, se je že prej kdaj ustavil pri njej. Poleg tega so imeli tu v Cmureku tri hiše, stara mama in dedek sta kupila dve, nato pa je dedek še eno postavil. Sta se pa babica in dedek pozneje ločila in jaz vedno pravim, da sta bila zelo pogumna za tisti čas. Po ločitvi je šel dedek živet na grad Trate; zadnja lastnica tega gradu je bila namreč moja botra.«
Umetniško žilico je Marija očitno podedovala po družini svoje mame. »Babica je igrala citre in z njeno sestro sta zelo lepo peli. Imeli sta zvežčič pesmi prigodnic, ki so se pele recimo, ko se je utopilo kakšno dekle ali ob kakšni drugi priložnosti. Ogromno tega sta poznali, otroci smo sedeli in poslušali z velikimi ušesi, ker so bile to prave zgodbe, ki sta jih prepevali ob spremljavi citer.«
Kraj, ki ga ni
Marija je rojena v hiši, v kateri je živela njena stara mama. »To je na naslovu Vratji Vrh 2, a nihče nikoli temu kraju ni rekel Vratji Vrh, pač pa Cmurek. Zato sem tudi jaz – tako kot Kuntner, ki je napisal Kraj, ki ga ni – v svoji knjigi pisala o kraju, ki ga ni. Na nobeni hiši namreč ni bilo nikoli table z napisom Cmurek, niti ni bilo krajevne table. Edino avtobus je vozil v Cmurek; proga je bila Gornja Radgona–Cmurek–Maribor.«
Ko se je Marija rodila, je bil njen oče še doma, nato so ga vpoklicali v vojsko in bil je v vojašnici v Slovenski Bistrici. »Nekega jutra, ko je jugoslovanska vojska kapitulirala, so ostali tam le vojaki; peš je prišel domov. Takrat so tu mimo, čez most na Muri, Nemci že vodili prve izgnance. Mama je rekla, da je vsakič, ko je vedela, da pride transport in da bodo šli peš mimo, zunaj čakala s paketom, ker ni vedela, kaj je z atom.« Mama je takrat delala v trgovini pri svoji mami, oče pa je v Cmureku na avstrijski strani začel delati pri družini Fidler; službo je dobil pri gospe, ki je bila vdova in je potrebovala moško pomoč. Marija pravi, da ga je to tudi rešilo, da ni bil mobiliziran v nemško vojsko. »Ker si je ona pridobila potrdilo, da ga potrebuje zaradi vodenja podjetja, in tako je on do konca vojne delal na avstrijski strani, mama pa tukaj. Ko se je bližal konec vojne, je Fidlerjeva želela, da se vsi preselimo v Avstrijo, naša dva pa tega nista hotela in ata je prišel v službo v Slovenijo. To je bilo tik pred tem, ko so Rusi minirali cmureški most.«
Potem so se, pravi Marija, kar veliko selili: v Žepovce, Stogovce. »Mama je bila poslovodkinja v Žepovcih, ata je delal v Apačah, pozneje pa v Stogovcih.« Otroci – imela sta štiri – so se selili z njima. »Jaz se vseh teh trgovin spomnim, še bolj pa stanovanja nad trgovino v Žepovcih. Spomnim se tudi, da je imel ata tak majhen avto, mislim, da je bila stara tatra, in ko je moral v ta konec službeno po trgovinah, se je ustavil doma in vzel mene in sestro s seboj. To je bilo tako doživetje!« Marija ima tri mlajše brate in sestre – sestra Anica je mlajša dve leti, brat Polde sedem, najmlajša sestra Jožica pa je deset let mlajša od Marije. »Zelo smo povezani, še zdaj, slišimo se tedensko in obiskujemo.«
Učila na šoli, na kateri je bila učenka
Marija je osnovno šolo obiskovala tam, kjer je pozneje dobila svojo prvo službo. »V Stogovcih sem obiskovala osnovno šolo, takrat ni bilo osemletk, ampak je bilo šest razredov. Šole se spomnim, predvsem tega, da sem imela v drugem razredu velike težave s poštevanko (smeh). Z mamo sva ob nedeljah zjutraj šli peš k maši na Velko, do koder je bilo pet kilometrov. Tako sva hodili in vso pot me je izpraševala poštevanko (smeh).« Imeli so tudi kombiniran pouk, skupaj so bili učenci četrtega, petega in šestega razreda, in Marija, ki je bila v četrtem, je že takrat včasih opravljala svoj bodoči in najljubši poklic. »Razen poštevanke v šoli nisem imela večjih težav in takratni ravnatelj mi je v razredu, ko smo imeli kombiniran pouk, naročil, naj vsem pogledam nalogo. Jaz pa sem samo na veliko kljukice delala, ker tako nisem vedela, kaj imajo v višjih razredih (smeh).«
Nižjo gimnazijo je Marija obiskovala v Gornji Radgoni. »Moja sestra pa več ne, saj so se takrat, ko je ona hodila v tretji razred nižje gimnazije, vse šole preoblikovale v osemletke in je osmi razred tako že obiskovala doma, torej v Stogovcih.« Marija se je vpisala na mariborsko učiteljišče, končala ga je leta 1961. Ker je bila štipendistka Občine Gornja Radgona, se je v službo vrnila v domačo pokrajino. »Takrat ni bilo vprašanje, boš ali ne boš, svoje si moral oddelati (smeh).«
Tako je svoje prve učiteljske ure nabrala na šoli v Stogovcih. »V Stogovcih je bila takrat popolna osemletka, vseh učiteljev z ravnateljem vred pa nas je bilo sedem (smeh). Tako da smo učili, kar je bilo treba.«
V prvih letih učiteljevanja je mlada Marija – takrat še Prah – srečala tudi svojega bodočega moža Janeza Šedivyja, ki je bil prav tako učitelj. »Ko sva se prvič srečala, to mi je povedal pozneje, je mislil, da sem učenka, tako sem bila majhna in drobna … In sama se spomnim, kako me je bilo včasih strah iti v razred na višji stopnji. V enem razredu je bilo po 40 otrok in več, tako da smo imeli kateder potisnjen čisto do table. Na višji stopnji pa, ko sem prišla v učilnico in so vsi vstali, je postala kar tema (smeh). Bila sem manjša od nekaterih fantov in celo deklet, oni pa … vsa okna so zasenčili, ko so stali (smeh).« Učitelji so takrat dopoldne učili na višji stopnji, popoldne pa še na nižji; Marija je takrat poučevala drugi razred. »Po ves dan smo delali. Malice so bile mlečne, kosil ni bilo. Jaz sem stanovala v Stogovcih v hiški ob današnjem vrtcu, skupaj s še eno učiteljico. Imeli sva skupno kuhinjo in stranišče ter vsaka svojo sobo, včasih sva si kaj sami skuhali.«
Iz Stogovec v Lokavec in nazaj
Z bodočim možem sta se srečala na skupnem športnem dnevu s sosednjo šolo Lokavec. »Janez je tam učil in tam sva se prvič videla. Tisto leto sem še učila v Stogovcih, naslednje leto pa, ker sva se odločila, da se poročiva, sem šla v Lokavec. Dve leti sva nato živela tam in tam leta 1963 dobila tudi sina Gorana, ko pa sem bila drugič noseča, sva se odločila, da greva v Stogovce. V Lokavcu sva imela namreč zelo borno stanovanje, živela sva na podstrešju šole. Po porodu sem spala v kuhinji z otrokom zraven štedilnika in vse noči kurila. Vode v šoli ni bilo, vodnjak je bil sredi vasi, tako da sem vse plenice nosila prat tja. Takrat sem rekla, da drugega otroka v takih razmerah ne bom več imela. Dala sva kar nekaj vlog za službo, potem pa sta se nekega dne pojavila pri naju v stanovanju predsednica občine Marija Lebar in Tone Rous, ki je bil na občini načelnik za družbene dejavnosti. Oba sva morala takrat obljubiti, da bova ne glede na to, od kod bova dobila pozitiven odgovor za službo, prišla v Stogovce.«
Tako sta se leta 1964 preselila v Stogovce, dobila hčerko Blanko in ostala tam do leta 1972. Marija je do tega leta učila na šoli in v tem času dvakrat diplomirala na Pedagoški fakulteti v Mariboru: najprej leta 1968 iz razrednega pouka, leta 1972 pa še iz nemškega jezika. »Okrog leta 1973 sva začela graditi hišo v Gornji Radgoni, jaz pa sem odšla iz stogovške šole v Apače, učila sem nemščino in imela varstvo. Potem pa sem leta 1976 začela delati v izobraževalni skupnosti v Gornji Radgoni.« Zelo težko, pove Marija, se je poslovila, saj je izredno rada učila in delala v šolstvu. »Spomnim se, da ko sva se s kolegico peljali v Radgono, sem vso pot jokala kot dež, ona pa me je tolažila, da bom opravila dvoletni mandat in se vrnila v šolo, a to se potem ni nikoli zgodilo.«
V izobraževalni skupnosti je delala malo manj kot štiri leta, nato ji je službo ponudil takratni direktor gornjeradgonske Ljudske univerze; nekaj časa pa je delala tudi v takratni Socialistični zvezi delovnega ljudstva. Delovno dobo je napolnila kot vodja knjižnice in se leta 1991 upokojila.
Končno čas za pisanje
Šele takrat je, pravi, našla dovolj časa, da se je posvetila svojemu ljubemu hobiju, pisanju. »Prej ni bilo časa, kje pa. Sicer sem prej že pisala, že v nižji gimnaziji sem imela prebliske, a to je vse romalo v koš. Sem pa vedno zelo rada brala. To sem podedovala, saj sta tako ata kot mama rada brala, iz najbolj rosnih let se spomnim, da sta brala in potem debatirala o Darwinovem razvojnem nauku. In še danes se spomnim, ko je mama rekla: 'Jaz ti dam vse prav, ampak – iz opice pa nisem' (smeh). Prebirala sta tudi biografijo Marie Curie, ata pa je nam, otrokom, namesto pravljic zvečer pripovedoval Aškerčeve balade; mislim, da je znal vsa Aškerčeva dela na pamet.«
Svoje pesmi je Marija, še preden jih je zbrala in izdala v samostojni zbirki, objavljala v številnih slovenskih revijah in časopisih, Kmečkem glasu, reviji Otrok in družina, Vzajemnosti, Mentorju, Naši ženi, Locutiu, Mladiki. Leta 1999 je v samozaložbi izdala svojo prvo pesniško zbirko, Ko trave zaspijo. Sledili sta dve zbirki kratkih zgodb, leta 2005 Gospa s klobučkom, pet let pozneje pa še Samo luč ugasnem. Marija Šedivy je prejela nagrado revije Mladika za leto 2003. Njena najbolj sveža, a ne zadnja, saj piše naprej, je izšla lani z naslovom Luna v razmajanem stolu. Za cikel pesmi s tem naslovom je leta 2012 prejela tudi tretjo nagrado za poezijo na 40. literarnem natečaju revije Mladika. »Pišem še, čeprav … to leto po moževi smrti se mi je vse podrlo. Sicer je trenutno pri Robertu Titanu izbor pesmi, tako da bo še kaj.«
Marija je tudi babica, vsak od njenih otrok ima dva otroka; sin sina Bineta in hčerko Špelo, hčerka pa sinova Roka in Blaža.
Poročila sta se septembra leta 1940, Marija je – kot prvi otrok – rojena marca 1941. »Moja starša sta se odločila, da prideta sem, na mamino domačijo. Stara mama je imela dve trgovini, eno pri meji v Gornji Radgoni, drugo pa v Lokavcu. In ata, ki je bil trgovski potnik, se je že prej kdaj ustavil pri njej. Poleg tega so imeli tu v Cmureku tri hiše, stara mama in dedek sta kupila dve, nato pa je dedek še eno postavil. Sta se pa babica in dedek pozneje ločila in jaz vedno pravim, da sta bila zelo pogumna za tisti čas. Po ločitvi je šel dedek živet na grad Trate; zadnja lastnica tega gradu je bila namreč moja botra.«
Umetniško žilico je Marija očitno podedovala po družini svoje mame. »Babica je igrala citre in z njeno sestro sta zelo lepo peli. Imeli sta zvežčič pesmi prigodnic, ki so se pele recimo, ko se je utopilo kakšno dekle ali ob kakšni drugi priložnosti. Ogromno tega sta poznali, otroci smo sedeli in poslušali z velikimi ušesi, ker so bile to prave zgodbe, ki sta jih prepevali ob spremljavi citer.«
Kraj, ki ga ni
Marija je rojena v hiši, v kateri je živela njena stara mama. »To je na naslovu Vratji Vrh 2, a nihče nikoli temu kraju ni rekel Vratji Vrh, pač pa Cmurek. Zato sem tudi jaz – tako kot Kuntner, ki je napisal Kraj, ki ga ni – v svoji knjigi pisala o kraju, ki ga ni. Na nobeni hiši namreč ni bilo nikoli table z napisom Cmurek, niti ni bilo krajevne table. Edino avtobus je vozil v Cmurek; proga je bila Gornja Radgona–Cmurek–Maribor.«
Ko se je Marija rodila, je bil njen oče še doma, nato so ga vpoklicali v vojsko in bil je v vojašnici v Slovenski Bistrici. »Nekega jutra, ko je jugoslovanska vojska kapitulirala, so ostali tam le vojaki; peš je prišel domov. Takrat so tu mimo, čez most na Muri, Nemci že vodili prve izgnance. Mama je rekla, da je vsakič, ko je vedela, da pride transport in da bodo šli peš mimo, zunaj čakala s paketom, ker ni vedela, kaj je z atom.« Mama je takrat delala v trgovini pri svoji mami, oče pa je v Cmureku na avstrijski strani začel delati pri družini Fidler; službo je dobil pri gospe, ki je bila vdova in je potrebovala moško pomoč. Marija pravi, da ga je to tudi rešilo, da ni bil mobiliziran v nemško vojsko. »Ker si je ona pridobila potrdilo, da ga potrebuje zaradi vodenja podjetja, in tako je on do konca vojne delal na avstrijski strani, mama pa tukaj. Ko se je bližal konec vojne, je Fidlerjeva želela, da se vsi preselimo v Avstrijo, naša dva pa tega nista hotela in ata je prišel v službo v Slovenijo. To je bilo tik pred tem, ko so Rusi minirali cmureški most.«
Potem so se, pravi Marija, kar veliko selili: v Žepovce, Stogovce. »Mama je bila poslovodkinja v Žepovcih, ata je delal v Apačah, pozneje pa v Stogovcih.« Otroci – imela sta štiri – so se selili z njima. »Jaz se vseh teh trgovin spomnim, še bolj pa stanovanja nad trgovino v Žepovcih. Spomnim se tudi, da je imel ata tak majhen avto, mislim, da je bila stara tatra, in ko je moral v ta konec službeno po trgovinah, se je ustavil doma in vzel mene in sestro s seboj. To je bilo tako doživetje!« Marija ima tri mlajše brate in sestre – sestra Anica je mlajša dve leti, brat Polde sedem, najmlajša sestra Jožica pa je deset let mlajša od Marije. »Zelo smo povezani, še zdaj, slišimo se tedensko in obiskujemo.«
Učila na šoli, na kateri je bila učenka
Marija je osnovno šolo obiskovala tam, kjer je pozneje dobila svojo prvo službo. »V Stogovcih sem obiskovala osnovno šolo, takrat ni bilo osemletk, ampak je bilo šest razredov. Šole se spomnim, predvsem tega, da sem imela v drugem razredu velike težave s poštevanko (smeh). Z mamo sva ob nedeljah zjutraj šli peš k maši na Velko, do koder je bilo pet kilometrov. Tako sva hodili in vso pot me je izpraševala poštevanko (smeh).« Imeli so tudi kombiniran pouk, skupaj so bili učenci četrtega, petega in šestega razreda, in Marija, ki je bila v četrtem, je že takrat včasih opravljala svoj bodoči in najljubši poklic. »Razen poštevanke v šoli nisem imela večjih težav in takratni ravnatelj mi je v razredu, ko smo imeli kombiniran pouk, naročil, naj vsem pogledam nalogo. Jaz pa sem samo na veliko kljukice delala, ker tako nisem vedela, kaj imajo v višjih razredih (smeh).«
Nižjo gimnazijo je Marija obiskovala v Gornji Radgoni. »Moja sestra pa več ne, saj so se takrat, ko je ona hodila v tretji razred nižje gimnazije, vse šole preoblikovale v osemletke in je osmi razred tako že obiskovala doma, torej v Stogovcih.« Marija se je vpisala na mariborsko učiteljišče, končala ga je leta 1961. Ker je bila štipendistka Občine Gornja Radgona, se je v službo vrnila v domačo pokrajino. »Takrat ni bilo vprašanje, boš ali ne boš, svoje si moral oddelati (smeh).«
Tako je svoje prve učiteljske ure nabrala na šoli v Stogovcih. »V Stogovcih je bila takrat popolna osemletka, vseh učiteljev z ravnateljem vred pa nas je bilo sedem (smeh). Tako da smo učili, kar je bilo treba.«
V prvih letih učiteljevanja je mlada Marija – takrat še Prah – srečala tudi svojega bodočega moža Janeza Šedivyja, ki je bil prav tako učitelj. »Ko sva se prvič srečala, to mi je povedal pozneje, je mislil, da sem učenka, tako sem bila majhna in drobna … In sama se spomnim, kako me je bilo včasih strah iti v razred na višji stopnji. V enem razredu je bilo po 40 otrok in več, tako da smo imeli kateder potisnjen čisto do table. Na višji stopnji pa, ko sem prišla v učilnico in so vsi vstali, je postala kar tema (smeh). Bila sem manjša od nekaterih fantov in celo deklet, oni pa … vsa okna so zasenčili, ko so stali (smeh).« Učitelji so takrat dopoldne učili na višji stopnji, popoldne pa še na nižji; Marija je takrat poučevala drugi razred. »Po ves dan smo delali. Malice so bile mlečne, kosil ni bilo. Jaz sem stanovala v Stogovcih v hiški ob današnjem vrtcu, skupaj s še eno učiteljico. Imeli sva skupno kuhinjo in stranišče ter vsaka svojo sobo, včasih sva si kaj sami skuhali.«
Iz Stogovec v Lokavec in nazaj
Z bodočim možem sta se srečala na skupnem športnem dnevu s sosednjo šolo Lokavec. »Janez je tam učil in tam sva se prvič videla. Tisto leto sem še učila v Stogovcih, naslednje leto pa, ker sva se odločila, da se poročiva, sem šla v Lokavec. Dve leti sva nato živela tam in tam leta 1963 dobila tudi sina Gorana, ko pa sem bila drugič noseča, sva se odločila, da greva v Stogovce. V Lokavcu sva imela namreč zelo borno stanovanje, živela sva na podstrešju šole. Po porodu sem spala v kuhinji z otrokom zraven štedilnika in vse noči kurila. Vode v šoli ni bilo, vodnjak je bil sredi vasi, tako da sem vse plenice nosila prat tja. Takrat sem rekla, da drugega otroka v takih razmerah ne bom več imela. Dala sva kar nekaj vlog za službo, potem pa sta se nekega dne pojavila pri naju v stanovanju predsednica občine Marija Lebar in Tone Rous, ki je bil na občini načelnik za družbene dejavnosti. Oba sva morala takrat obljubiti, da bova ne glede na to, od kod bova dobila pozitiven odgovor za službo, prišla v Stogovce.«
Tako sta se leta 1964 preselila v Stogovce, dobila hčerko Blanko in ostala tam do leta 1972. Marija je do tega leta učila na šoli in v tem času dvakrat diplomirala na Pedagoški fakulteti v Mariboru: najprej leta 1968 iz razrednega pouka, leta 1972 pa še iz nemškega jezika. »Okrog leta 1973 sva začela graditi hišo v Gornji Radgoni, jaz pa sem odšla iz stogovške šole v Apače, učila sem nemščino in imela varstvo. Potem pa sem leta 1976 začela delati v izobraževalni skupnosti v Gornji Radgoni.« Zelo težko, pove Marija, se je poslovila, saj je izredno rada učila in delala v šolstvu. »Spomnim se, da ko sva se s kolegico peljali v Radgono, sem vso pot jokala kot dež, ona pa me je tolažila, da bom opravila dvoletni mandat in se vrnila v šolo, a to se potem ni nikoli zgodilo.«
V izobraževalni skupnosti je delala malo manj kot štiri leta, nato ji je službo ponudil takratni direktor gornjeradgonske Ljudske univerze; nekaj časa pa je delala tudi v takratni Socialistični zvezi delovnega ljudstva. Delovno dobo je napolnila kot vodja knjižnice in se leta 1991 upokojila.
Končno čas za pisanje
Šele takrat je, pravi, našla dovolj časa, da se je posvetila svojemu ljubemu hobiju, pisanju. »Prej ni bilo časa, kje pa. Sicer sem prej že pisala, že v nižji gimnaziji sem imela prebliske, a to je vse romalo v koš. Sem pa vedno zelo rada brala. To sem podedovala, saj sta tako ata kot mama rada brala, iz najbolj rosnih let se spomnim, da sta brala in potem debatirala o Darwinovem razvojnem nauku. In še danes se spomnim, ko je mama rekla: 'Jaz ti dam vse prav, ampak – iz opice pa nisem' (smeh). Prebirala sta tudi biografijo Marie Curie, ata pa je nam, otrokom, namesto pravljic zvečer pripovedoval Aškerčeve balade; mislim, da je znal vsa Aškerčeva dela na pamet.«
Svoje pesmi je Marija, še preden jih je zbrala in izdala v samostojni zbirki, objavljala v številnih slovenskih revijah in časopisih, Kmečkem glasu, reviji Otrok in družina, Vzajemnosti, Mentorju, Naši ženi, Locutiu, Mladiki. Leta 1999 je v samozaložbi izdala svojo prvo pesniško zbirko, Ko trave zaspijo. Sledili sta dve zbirki kratkih zgodb, leta 2005 Gospa s klobučkom, pet let pozneje pa še Samo luč ugasnem. Marija Šedivy je prejela nagrado revije Mladika za leto 2003. Njena najbolj sveža, a ne zadnja, saj piše naprej, je izšla lani z naslovom Luna v razmajanem stolu. Za cikel pesmi s tem naslovom je leta 2012 prejela tudi tretjo nagrado za poezijo na 40. literarnem natečaju revije Mladika. »Pišem še, čeprav … to leto po moževi smrti se mi je vse podrlo. Sicer je trenutno pri Robertu Titanu izbor pesmi, tako da bo še kaj.«
Marija je tudi babica, vsak od njenih otrok ima dva otroka; sin sina Bineta in hčerko Špelo, hčerka pa sinova Roka in Blaža.
