V tokratnem prispevku bom skozi optiko širši javnosti manj znanih pisnih in ustnih virov predstavil življenjsko pot in narodnostno-politično delo Jožefa Klekla mlajšega, duhovnika iz Velikih Dolenec, polbratranca Jožefa Klekla starejšega, s katerim sta bila oba rojena na Krajni. V prispevku predstavljam tudi (skoraj) celotno znano fotografsko gradivo o Jožefu Kleklu ml.
V krogu prekmurskih katoliških duhovnikov (Ivan Baša 1875–1931, Jožef Sakovič 1874–1930, dr. Mirko Lenaršič 1882–1966, Štefan Kühar 1887–1922, Jožef Klekl st. 1874–1948, Jožef Klekl ml. 1879–1936, Jožef Hauko 1890–1968, Jožef Čačič 1883–1933 in Ivan Jerič 1891–1975, nekateri med njimi so bili podpisniki slovitega Načrta avtonomije Slovenske krajine, 14. januarja 1919 – izrazito projugoslovansko je bil usmerjen le duhovnik Ivan Jerič), ki so v času narodnostnih in političnih turbulenc v obdobju 1918/1919 sodelovali pri oblikovanju slovenske narodne zavesti v Prekmurju, narodnobuditeljsko delo Jožefa Klekla ml. pomembneje izstopa.
Jožef Klekl ml., župnik v Velikih Dolencih (do leta 1952 je obstajalo dvoje naselij Veliki in Mali Dolenci) med letoma 1916 in 1936, je bil edini med katoliško in evangeličansko duhovščino v Prekmurju, ki je bil zaradi svojega narodnostnega delovanja in panslavizma aretiran in zaprt več kot 15 mesecev na Madžarskem. »2. marca 1920 so me v Szentgothardi vogri vlovili – 21. junija leta 1921 sam nazaj prišo …« (»Historia«, kronika dolenske župnije, str. 240).
Širok tematski spekter
Čeprav sta o nekaterih poglavjih iz zgodovine Prekmurja pisala že tišinski duhovnik dr. Franc Ivanocy (1857–1913) in gornjeseniški duhovnik Jožef Košič (1788–1867), je bil Jožef Klekl ml. prvi, ki je v svojih zgodovinskih in etnoloških sestavkih o Prekmurju uporabljal znanstveni pristop in prekmurski jezik. Hkrati z njim je svoja znanstvena dela objavljal tudi pisatelj in jezikoslovec Avgust Pavel (1886–1946), vendar le v madžarščini. Tako je Vilko Novak o Kleklu ml. zapisal, da gre za misleca in kulturnega delavca, kakršnega med našimi duhovniki po Ivanocyju ni bilo. Prevajal je iz latinščine, madžarščine in nemščine. V svojih narodopisnih sestavkih je vpadljivo poudarjal slovenski značaj Prekmurja. »To lüdstvo, kak že ime kaže, k velkoj familiji slavskoj sliši.« »Za trdno držim, da Slovenci (v Prekmurju) gorostali so se ne od Horvatov od jüžnoga razpresterali, nego prišli so v letah 592–595 pozosed od Sevra.« (Najszvetejsega szrca Jezusovoga veliki kalendar za lüdsztvo, 1909, letnik 6, str. 56–64)
Svoje prispevke in znanstvene razprave (nekaj čez 200 naslovov) je objavljal v Kalendaru Srca Jezušovoga (izhajal je v letih 1906–1919) in v Marijinem listu (izhajal je v letih 1904–1941). Vsebina njegovih zapisov zajema širok tematski spekter od etnoloških in zgodovinskih poglavij do gospodarskih in verskih tematik.
Nekaj njegovih zgodovinskih člankov je kot pomembne izpostavil Janko Šlebinger (1876–1951), slovenski bibliograf, urednik, leksikograf in literarni zgodovinar, v Slovenskem biografskem leksikonu 1925–1932. Njegove zgodovinske spise je kot referenčne navajal tudi prekmurski zgodovinar Ivan Zelko. Kot energičnega narodnega buditelja ga omenja Matija Slavič, izvedenec za Prekmurje na pariški mirovni konferenci. Vilko Novak, etnolog, slavist in literarni zgodovinar, je o Kleklovem narodnostnem delu v Stopinjah leta 1977 napisal pregleden članek. Leta 2012 pa je v Dolencih izšel pomemben tematski zbornik (v obsegu 130 strani) o Jožefu Kleklu ml.
Pomemben vir njegovih dnevnopolitičnih in narodnostnih artikulacij najdemo v župnijski kroniki (sam jo je naslovil Historia), ki jo je pisal v času svojega službovanja v Velikih Dolencih. »Historia« na 161 straneh je del obsežnega zvezka z več sto listi in v trdi vezavi, ki je bil prvotno namenjen zapisovanju letnih obračunskih agend dolenske župnije. Letna poročila so si sledila od leta 1876 do 1913 (str. 4 do 175), v nadaljevanje (str. 177 do 338) pa je Jožef Klekl ml. umestil svojo Historio. Prvi zapis je nastal 1. avgusta 1916, zadnji pa konec junija 1936.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Ukraden pes iz Vaneče nazaj pri lastniku
Kuža je bil ukraden v bližini svojega doma.
Incident ob prihodu razmejitvene komisije
Kleklovo Historio, kroniko župnije Dolenci (hrani jo župnijski urad v Dolencih), sem podrobno pregledal. Po nekaj krajših odlomkih v nemškem in madžarskem jeziku v začetnih poglavjih Klekl v nadaljevanju piše pretežno v prekmurskem narečju (uporablja širši gorički govor), v nekaterih primerih pa tudi v slovenščini (več o jezikovni zgradbi Mojca Horvat v zborniku o Jožefu Kleklu ml. iz leta 2012). V besedilu Historie spremljamo aktualne dnevnopolitične preglede dogajanja doma in po svetu. »21. januarja [1924] je Ljenin umrl, največji duh Rusije za Petrom Velikim, eden najmarkantnejših pojavov v moderni zgodovini človeštva. Veliki v zmotah, je bil velik tudi v dobrem. Strašno pa kazi njegov značaj tisti tipični ruski inteligenčni ateizem. Krasi ga pa zelo njegova nesebičnost in osebna skromnost, najlepša črta njegovega značaja in poleg odločnosti ključ do njegovih uspehov.« (Historia, str. 265)
Pisal je razmišljanja o veri in človeški minljivosti, dokaj podrobno je razdelal statistiko vpoklicanih in padlih Dolenčanov v času prve svetovne vojne. Piše o vremenskih razmerah, spremlja in primerja prodajne cene živil po letih ipd. Največ zapisov je iz »prelomnega« leta 1919. Gre za vsebinsko najbolj senzibilna besedila o Kleklovi politični drži v tistem času. Klekl ml. svojega narodnostnega poslanstva ni razumel zgolj na formalni ravni, s svojo duhovno širino in nezlomljivo narodnostno držo ga je treba razumeti kot enega najvidnejših slovensko čutečih in razgledanih duhovnikov v Prekmurju. 27. avgusta 1919 je zapisal: »Dosti moren prestati, kak v zimi tak i zdaj gučijo, da sam jas 'Jugoslave' se zvao, da sam je odo – za peneze …« Nenehne politične provokacije tudi domačih ljudi so bile v tistem času bolj ali manj običajne. Vendar je bolelo.
Ob prihodu mednarodne razmejitvene komisije 20. septembra 1921 se je v Dolencih zbralo ogromno domačinov in prebivalcev okoliških vasi, tudi iz madžarskih krajev. »Telko ljudstva ešče nikdar ne bilo v Dolencih pa ga nikdar ne bo.« (Historia, str. 242) Madžarska propaganda je ostro zarezala v večinsko slovensko prebivalstvo teh krajev. »Prišli so z magjarskimi zastavami, Deca – dekle jufkale, vse kričalo – Éljen Magyarország (prevod iz madžarščine: Naj živi Madžarska). Magyarsko himno so popevali – Bog zna – kelkokrat. Ludstvo celo divje bilo. Naši domači ne – nego tühinci. Med hujškači je bil pastir Godina iz Petrovec i lokalni kaplan Ficko iz Markovec.« (Historia, str. 242)
Klekla ml. so ves čas žalili. »Do zdaj si bio Bog več ne boš. Abcug.« (Historia, str. 242) Kmalu je prišlo do manjšega incidenta. Ob večkratnem petju madžarske himne Jožef Klekl ml. ni snel klobuka z glave. Nekdo iz množice mu ga je zbil. V nekaterih kasnejših interpretacijah dogodka je bilo omenjeno, da je Klekla nekdo udaril oziroma odrinil. Sam tega ni nikoli tako predstavil. Takoj po tem dogodku so ga orožniki zavarovali na župnišču in do konca demonstracij tega dne je bil tam. Po odhodu razmejitvene komisije zgodaj popoldne so orožniki in murskosoboški sokoli demonstrante razgnali s silo. Časopis Slovenec je 22. septembra 1921 poročal o 18 pridržanih demonstrantih. V pisani politični druščini pridržanih kričačev so se znašli tudi trije murskosoboški odvetniki: dr. Miklos Pinter, dr. Aleksander Valy in Janos Czifrak. Večje število demonstrantov je po teh dogodkih pobegnilo na Madžarsko. »Sto pa sto jih je odbežalo prek meje na Vogrsko.« (Historia, str. 243)
Kdo sta bila Jožef Klekl ml. in Jožef Klekl st.
Pri razumevanju sorodstvenih vezi med Kleklom ml. in bolj znanim Kleklom st. je treba poudariti, da gre za polbratranca. Imata istega dedka (po očetovi strani), ki se je po smrti prve žene drugič poročil. Predniki obeh Kleklov prihajajo iz vasi Mele v župniji Gornja Radgona. Na Krajno so se Kleklovi priselili okrog leta 1830. Tu se je leta 1836 v zakonu Antona Klekla in Ane (roj. Vajda) rodil sin Andrej, oče Jožefa Klekla ml. Po Anini smrti se je Anton drugič poročil z Evo Černjavič. V tem zakonu se je rodil sin Štefan, oče Jožefa Klekla st. Očeta obeh Kleklov – duhovnikov – sta bila torej polbrata.
Andrej se je poročil z Ano (roj. Lülik). V tem zakonu se je na Krajni (hiš. št. 35) 3. marca 1879 rodil Jožef (Josephus) Klekl ml., kot šesti med sedmimi otroki.
Trirazredno osnovno šolo je obiskoval na Tišini. Kot gojenec Kelcz-Adelffyjeve sirotišnice je končaj nižjo gimnazijo v Kisegu (Köszeg). Gimnazijski študij je nadaljeval v Sombotelu, kjer je stopil v bogoslovje. Odločitev za študij teologije je bila težka, sam se je bolj nagibal – kot piše Ivan Škafar v Stopinjah leta 1973 – k posvetni znanosti. V svojih spominih Jožef Klekl ml. omenja, da je bila želja njegove matere ključni dejavnik pri odločitvi za študij teologije.
V duhovnika je bil posvečen 27. junija 1902. Med letoma 1902 in 1906 je bil kaplan pri Sv. Juriju v Prekmurju, v letih 1906 in 1907 v Rohoncu na Gradiščanskem, med letoma 1907 in 1910 v Turnišču in v letih 1910 in 1911 v Murski Soboti. Leta 1911 je na lastno prošnjo dobil mesto župnega upravitelja v Velikih Dolencih. V Velikih Dolencih sta se mu pridružila oba starša. Oče Andrej je umrl 8. junija 1914, mati Ana pa 16. marca 1923. »Na ednouk so gor poglednili, močno me gledali, sapa je redkejša postanola – mrzli so. Lekha smrt – po dugon i velkon trplenji.« (Historia, str. 258)
Župnijo Veliki Dolenci so do leta 1924 sestavljale vasi: Veliki Dolenci, Mali Dolenci, Šalovci in Budinci (pred letom 1919 še Ritkarovci – danes na madžarski strani). Leta 1924 so župniji priključili še vasi Hodoš in Krplivnik. Po ljudskem štetju leta 1931 je v naseljih dolenske župnije živelo 1620 ljudi, 1171 katoličanov, 534 evangeličanov in nekaj judovskih družin.
Jožef Klekl ml. je bil med letoma 1907 in 1919 urednik Kalendara Srca Jezušovoga in urednik Novin v obdobju 1917–1919 (zamenjal je bolnega Jožefa Klekla st.). Leta 1928 je z judovsko družino Singer ustanovil in registriral hranilnico in posojilnico v Velikih Dolencih. »Kmetje so v gasi jemali posojila za hiše, ki stojijo še danes. Gasa je obstajala še po Kleklovi smrti, vse dokler niso 'Zingerov' v času okupacije odpeljali.« (Vir: Jože Slaviček, roj. 1945 v Šalovcih)
Šalovski osnovnošolci (Mateja Knaus, Barbara Lainšček, Manja Konkolič in Sanela Žido) so pod mentorstvom učiteljice Marije Horvat leta 2003 v Dolencih in okoliških krajih zapisovali pričevanja ljudi, ki so Jožefa Klekla ml. še osebno poznali oziroma so zanj slišali od staršev. Zbrana pričevanja so izdali v publikaciji Jožef Klekl mlajši (1879–1936) in Dolenčare.
Večina takratnih pričevalcev danes ne živi več. Ostale pa so njihove pripovedi. Zelo natančno so opredelili njegovo zunanjo podobo: »Župnik J. Klekl je bil srednje velike postave in precej suhljat.« (Vir: Ana Barbarič, 1926–2017, Dolenci) »Ampak proti koncu svojega življenja je postal 'navauni'.« (Vir: Angela Barabaš, 1928–2008, Budinci) »Kar pomnim, je vedno nosil en isti plašč, ki je bil umazan in ponošen.« (Vir: Marija Matuš, 1921–2011, Dolenci) Vsi pričevalci se ga spominjajo kot varčnega in skromno oblečenega s črnim klobukom, ki ga nikoli ni snel z glave. Značajsko so ga različno opisovali: »Ni hotel veliko med ljudi, bil je bolj vase zaprt – bolj samosvoj.« (Vir: Marija Kurnjek, 1920–2011, Budinci 20) »Bil je preprost človek, če ga nisi poznal, nisi vedel, da je duhovnik, vedno se je enačil s sovaščani.« (Vir: Ana Barbarič, Dolenci)
Ministrski predsednik ga je spravil iz ječe
O njegovem narodnostnem delu in urednikovanju v Kalendaru in Novinah niso vedeli veliko. »S svojim delovanjem je poskušal gospodarsko dvigniti svojo faro ter bližnjo in daljno okolico. Verouk je hodil učit v katoliško šolo v Šalovce, Budince in Hodoš. Vse, kar je učil, je znal na pamet.« (Vir: Jože Slaviček, roj. l. 1945 v Šalovcih). Aleksander Barbarič (1911–2008) iz Šalovec mi je v neformalnem pogovoru januarja leta 2002 omenil, da je bil Klekl ml. »sokolaš« oz. podpornik šalovskih in dolenskih sokolov (gl. fotografijo). V tem pogovoru mi je omenil tudi, da sta bila Jožef Klekl ml. in Geza Heiner (evangeličanski duhovnik na Hodošu) velika prijatelja in sta se pogosto sprehajala ob potoku med Hodošem in Malimi Dolenci ter živahno razpravljala o marsičem.
Po preimenovanju Kraljevine SHS v Kraljevino Jugoslavijo 3. oktobra 1929 in razdelitvi države na devet administrativnih enot (banovin) je Klekl ml. v začetku oktobra v Historii (str. 316) zapisal: »Deset let smo se mantrali – na slednje nas je kral mogo navčiti – da vsi smo jugosloveni brezi toga, da bi s tem prenehali biti Slovenci ali Srbi.« Sam je bil zaradi svojih panslavističnih razmišljanj in dejanj zaprt na Madžarskem. 2. marca 1920 so ga po prehodu demarkacijske črte med Kraljevino SHS in Madžarsko v Monoštru aretirali Madžari. Po krajšem pridržanju v sombotelskem zaporu so ga premestili v eno izmed zloglasnih policijskih ječ v Budimpešti. Konec decembra 1920 ga pošljejo v internacijsko taborišče v Zalaegerszegu.
Klekla ml. so obtoževali, da je osnoval slovensko narodnostno propagando, da je bil jugoslovanski agitator in da je v Prekmurju razvijal dejavnost, ki je ogrožala madžarske interese (vir: Jožef Smej v zborniku Jožef Klekl ml.). Kljub prizadevanju cerkvenih oblasti obeh držav za njegovo izpustitev se je to zgodilo šele junija 1921, po posredovanju ministrskega predsednika in zunanjega ministra Kraljevine Jugoslavije Nikole Pašiča.
Jožef Klekl ml. je za svoje narodnostno delovanje prejel odlikovanje Kraljevine Jugoslavije red sv. Save IV. stopnje. Pokrajinski arhiv Maribor hrani Kleklov rokopis, v katerem opisuje ujetništvo na Madžarskem. Murskosoboški tednik Prekmurski glasnik, ki je izhajal med letoma 1920 in 1922, je o Kleklovi vrnitvi iz ujetništva poročal 26. junija 1921 (št. 15, str. 2): »Dne 16-toga junija se je vrno g. župnik Klekl iz vogrskega robstva v Belgrád, té dni pa je prišo domo med svoje fárnike. Poldrügo leto je bio v škramblaj madžarski »kavalirov«, šteri so ga nekrivično pa nedužno dojzaprli. Naša vláda je že večkrat intervenirala zaradi njega pri budimpeštinskoj vladi, no plemeniti vogrski tolvaji »Horthyevi oficiri«, so vsikdar pravli, ka ga nega, ka se je »zgübo«. Ka bi se zgübo! V drüštvi najvékši komunistov pa zločincov je zapreti bio v barakaj, brezi krüha, brezi vodé pa brezi vsakšega glása od svoji fárnikov je trpo nedužno. Na ostro intervencijo našega konzulata v Budapešti, so ga zadnjič odpüstili. V Belgrádi o škandalozni pa strašni razmeraj, štere vládajo na Madžarskem, je obširno referirao. Vörjemo njemi, ár znamo kakšni grofi ravnajo zdaj vogrski orság. Veseli pa nás, pa čestitamo njemi, ka se je nazáj vrno k nam, kak naš prekmurski slovenski mučenik.« Po vrnitvi iz ujetništva se s strankarsko politiko ni več ukvarjal, očitno pa je bil v političnem smislu pristaš jugoslovanskega unitarizma.
Vilko Novak v Stopinjah (l. 1977, str. 92) omenja, da je imel Jožef Klekl ml. na južni strani dolenskega župnišča posajen limonovec. Za preproste ljudi v tistem času je bilo to nekaj nenavadnega. Na simbolni ravni je to lahko izraz bogate duhovnosti Jožefa Klekla ml. ali pa subtilna prispodoba njegove idejne povezanosti z »jugom«.
Pomanjkljivo fotografsko gradivo
Zelo nenavadno je, da se o tako pomembni osebnosti prekmurske verske in posvetne preteklosti ni ohranilo več fotografskega gradiva. Znani sta mi dve portretni fotografiji na albuminskem papirju izpred leta 1919, ki ju je najverjetneje posnel evangeličanski duhovnik in spreten ljubiteljski fotograf Geza Heiner s Hodoša. Na teh straneh predstavljam še tri manj znane žanrske posnetke, na katerih prepoznamo Jožefa Klekla ml. v večji skupini ljudi (med svojimi verniki, učenci in pogrebci).
Več fotografskega gradiva o njem za zdaj ne poznam. Obstaja verjetnost, da bi v okviru načrtnih fotografskih raziskav v Dolencih in okoliških krajih (tudi v njegovem domačem kraju) lahko naleteli na kakšno njegovo fotografijo. Sam sem pred časom njegov portret na albuminskem fotografskem papirju 10 x 7 cm (glej fotografijo) po srečnem naključju dobil pri sorodnikih na Krajni.