Mladost, pa tudi prva skupna leta, Jožefi in Mirku niso bila postlana z rožicami, saj sta oba odraščala v pomanjkanju in revščini. Mirko se je 7. julija 1930 rodil kot najmlajši, peti otrok, na za tiste razmere srednje veliki kmetiji na Spodnjih Petanjcih, medtem ko je žena Jožefa, po domače Pepika, rojena 5. oktobra 1927, že kot nebogljeno dekletce, ki je odraščalo na Srednjih Petanjcih, okusila vse bridkosti življenja v času svetovne gospodarske krize.
Oče je odšel s trebuhom za kruhom v Argentino še preden se je rodila, mama pa je odšla za očetom, ko je bila Jožefa stara 15 mesecev. Njuni življenjski poti z očetom se nista nikoli srečali, mamo pa tudi nikoli ni prav poznala. Oba sta se sicer po nekaj letih nameravala vrniti iz tujine, vendar je usoda hotela drugače. Mama je po štirih letih v tujini zbolela in umrla, oče pa si je z zdomko iz Nemčavec ustvaril novo družino. Tako je Jožefa odraščala v veliki revščini na zelo mali kmetiji pri maminih starših oziroma svojih starih starših ter zaradi spleta nesrečnih okoliščin svojih staršev v okolici in doma okusila veliko grenkobe v srcu in duši.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(V premislek) Pomembno je, kako živimo zdaj - ker za jutri nihče ne jamči
Kako je pravično, da nas trenutek slabosti, morda niti ne naš, stane vsega?
Slavljenka ima čez lužo še enega polbrata in eno polsestro, najstarejši polbrat pa je že umrl. Pred desetletji so navezali stike, mlajši polbrat jo je z družino leta 2015 celo obiskal, starejši pa je bil na Petanjcih nekaj let pred tem. To so bila čustvena srečanja, ki jih ne gre opisati z besedami. Čeprav se ne poznajo in ne govorijo istega jezika, si potomci dopisujejo.
Starši obeh slavljencev so nasprotovali njuni zvezi, a je bila ljubezen med njima močnejša oziroma kot bi zapisal pravljičar, je dobro zmagalo nad zlom. Štiri leta sta na eni od petanjskih domačij, pri Sočičevih, živela kot podnajemnika. Potem sta s skupnimi prihranki kupila parcelo, začela graditi hišo, kamor se je nato sredi 50. letih prejšnjega stoletja mlada družina preselila. Sad njune velike ljubezni sta hčerka Marjeta, ki sta jo povila leta 1948, in sin Slavko, ki se je družini pridružil leta 1953.
Mirko se je v polnilnici Radenske v Radencih zaposlil že kot 15-letnik, Jožefa je v isti družbi leta 1982 dočakala upokojitev. Vmes je bil Mirko za nekaj let zaposlen v Mariboru, najdlje – 23 let, pa je bil poklicni voznik pri transportni Avtoradgoni, kjer je prevažal slatino po vsej nekdanji Jugoslaviji in se leta 1986 tam tudi upokojil.
Čas je mineval in prinašal spremembe. Hčerka se je poročila v Veržej, sin v Boračevo pri Radencih, kjer sta si ustvarila družini. Slavljenca sta vesela obiskov treh vnukinj – Ksenije, Anite in Slavke, ter vnuka Daria, še bolj pa obiskov svojih pravnukov Tilna, Gašperja, Julije, Valentine in Luke Valentina.
Kljub številnim obveznostim sta slavljenca v najaktivnejšem delu življenja našla prosti čas tudi zase. Mirko je dolgoletni gasilec, saj je v njihove vrste vstopil že leta 1955, med drugim pa je tudi velik ljubitelj dirk konj kasačev. Nenazadnje je bil nekoč uspešen kasaški voznik tudi njegov zet ter zaradi poklicne ljubezni tudi dirk motorjev in avtomobilov. Jožefa je v mlajših letih prepevala v številnih pevskih zborih, bila je vešča tudi v številnih ročnih delih, zlasti pri šivanju gobelinov. Še nekaj let nazaj je skrbela za zelenjavni vrt in vzorno urejeno okolico, kjer se je na vsakem koraku bohotilo nešteto rož, Mirku pa je bila zaupana košnja zelenic okrog hiše. Sedaj sta že nekaj let stanovalca Doma starejših Elizabeta pri Svetem Juriju na Goričkem.
Mirko pri svojih 90 letih še vedno vozi osebni avtomobil in opravi vse potrebne vožnje po Pomurju. Kot se rad spominja, je samo za potrebe službe opravil poltretji milijon kilometrov, z večinskim prevozom znamenite radenske slatine tako rekoč v vse konce in kraje nekdanje skupne države.
V njunem novem domu, kjer prebivata v skupni sobi in zanju osebje odlično skrbi, je to bila za Jožefa in Mirka že četrta poroka. Na prvi pred 70 leti ju je na skupno pot v tišinski cerkvi popeljal tamkajšnji župnik Franc Gregor, ki je bil zanimivo v tej cerkvi prisoten tudi pri njuni drugi, zlati poroki leta 2003, ko jo je potrdil župnik Ivan Kranjec. Tretjo, diamantno poroko je leta 2013 v isti cerkvi opravil tedanji tišinski župnik Boštjan Čeh. Zaradi koronskih omejitev železne cerkvene poroke za njunih 65 skupnih let ni bilo, letošnjo, za 70. obletnico, ki ji pravimo blagoslovljena ali milostna poroka, pa je opravil Jože Vinkovič, župnik iz župnije Pertoča.
