Naš in vaš časopis je 18. februarja dopolnil 75 let. Nastal je leta 1949 kot Ljudski glas, nato pa še trikrat zamenjal ime in podobo. Kot Ljudski glas je izhajal do leta 1952, ko je imel zgovoren podnaslov Glasilo osvobodilne fronte obmurskih krajev, nato je bil preimenovan v Obmurski tednik. S tem imenom je izhajal do poletja 1955, nato pa dobil ime Pomurski vestnik. Sedanje ime je dobil leta 1967, ko so se pridružile še Lenarške novice in časopis ni zajemal samo pomurskega prostora. A sodelovanje ni trajalo dolgo, saj je nekdanji in dolgoletni odgovorni urednik Ludvik Kovač kritiziral tamkajšnjo oblast in so sodelovanje prekinili, ime Vestnik pa je ostalo. Aprila 1969 je bil Vestnik odlikovan z redom zaslug za narod s srebrnimi žarki. 16. novembra 2006 pa so prvič prav vse Vestnikove strani izšle v barvah.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
V Kančevcih slovesno ob srebrni maši brata Milana
Župnik Milan Kvas je novo mašo opravil leta 1999, v Kančevce je prišel leta 2016.
Ob častitljivem rojstnem dnevu smo v uredništvu pripravili nekaj posebnih vsebin. S spodnjim prispevkom smo se posvetili Jožici Vučko, ki je na Vestniku delala celotno poklicno kariero. Upokojila se je pred kratkim, in njeni spomini na čas, preživet v Žuti kuči (upokojila se je pred selitvijo v nove prostore), so še vedno sveži. Ob jubileju se je spomnila začetkov, stikov z bralci, dogodkov, ki jih je Vestnik pripravljal, in spregovorila o tem, kako se je navadila na bolj sproščen način življenja.
Sedaj ste kakšno leto v pokoju. Je četrtek še vedno dan za Vestnik?
»O ja, to seveda ostaja. Ljubezen do Vestnika ne mine. Če nekje preživiš 40 let, tega obdobja ne moreš kar tako izbrisati. Moram priznati, da so mi v pokoju najlepša jutra, ker je vse sproščeno, čez dan pa se pogosto spomnim na službo in tudi stike z ljudmi še imam. Časopis redno listam, od prve do zadnje strani, in dokler nisem na predzadnji strani, je dobro (smeh).«
Pri Vestniku ste preživeli 40 let. Kako se spominjate začetkov?
»Moji začetki segajo v januar 1983. Šest mesecev sem opravljala pripravništvo, po uspešno opravljenem pripravniškem izpitu pa sem začela delati v računovodstvu. Takrat smo se imenovali Zavod za informiranje, pozneje smo postali Podjetje za informiranje. V računovodstvu sem kot knjigovodkinja delala 13 let, potem se je podjetje razdelilo na štiri enote, Vestnik, Murski val, Nepujsag in MMR. Lendavčani so prešli k madžarski narodni skupnosti, ostala pa sta Vestnik in Murski val. Jaz sem bila dodeljena v naročniški oddelek in moj delovnik je bil zelo pester. Sprva sem delala za oba medija, sprejemala male oglase, čestitke, naročnine, osmrtnice in podobno, potem pa ostala le pri časopisu. Moram priznati, da je bilo delo razgibano in rada sem ga imela, prav tako mi je bilo zanimivo vse, kar se je sproti uvajalo.«
Leta so tekla, vi pa ste ostali zvesti Vestniku.
»Tako je, vseh 40 let delovne dobe sem preživela v istem podjetju. Nisem imela ne želje ne potrebe, da bi zamenjala službo. Čeprav sem imela ponudbe iz Lendave, ker sem se vozila vsak dan dobrih 30 kilometrov v eno smer, najprej celo z avtobusom po stari cesti, ampak ekipa je bila dobra in nikoli je nisem zapustila.«
Štiri desetletja so dolga doba in spreminjal se je način dela, uvajala se je nova tehnologija. Kako se spominjate teh sprememb?
»Spomnim se tudi še knjiženja na tablice (smeh). Ko smo začeli delati z računalniki, sem bila v takih letih, da me je to zanimalo, rada sem se učila. V zadnjem desetletju skoraj ni bilo računalniškega podjetja, s katerim ne bi sodelovali. Vsi pomočniki, učitelji ali uvajalci v delo iz teh podjetij so bili vedno umirjeni, kadar koli sem kaj potrebovala, česa nisem obvladala, so me vedno znali umiriti, rekli, naj ne skrbim, da se bo vse uredilo. Res nisem imela težav z uvajanjem novosti, učenje sem sprejela, in če si za neko stvar porabil več časa, si ga, ampak za naprej si znal. Vem pa tudi, da so se nekatere sodelavke računalnikov tako ustrašile, da so morale na bolniško. Potem pa je bilo še težje priti nazaj. Jaz sem si delala 'švinglice', da sem potem hitreje usvojila nova znanja.«
V naročniški službi ste bili prvi stik z bralci, strankami. Mnogi se vas spominjajo po nasmehu in z mnogimi ste tudi spletli poznanstva in prijateljstva, kajne?
»Za to si moral biti že po naravi pozitivno naravnan. Jaz sem vesela, rada imam dobro družbo in rada sem z ljudmi. Na delovnem mestu sem poslušala tako lepe kot žalostne zgodbe. Včasih sem morala s kakšno stranko peti čestitke, ker se niso spomnili besedila, če so prišli zaradi osmrtnic, pa je bilo treba pokazati sočutje in se prilagajati. Seveda sem s strankami navezala prijateljstva, poznanstva. Kdo me je kdaj tudi domov klical, če med uradnimi urami naročniške službe niso mogli priti. Z nobeno stranko nisem imela težav in tudi zavedala sem se, da so bralci in naročniki pomembni za preživetje medija. Sicer pa me še zdaj kdo pokliče, vpraša, kako sem, in mi pove, da me pogrešajo. Jaz pa tudi njih.
Smo si pa vedno prizadevali za nove naročnike in ohranitev obstoječih. Včasih se je bilo treba dobro potruditi, časopis dobro predstaviti, pripraviti akcije, nagrade, darila, kajti vsak naročnik in bralec je dragocen. Sploh ob koncih obračunskih obdobij je bilo pestro, saj je kdo dejal, da morda ne bi podaljšal, pa sem takoj začutila, da moram pristopiti nekoliko drugače. Pogosto sem jim dejala, da v trgovini nekaj deset evrov zapravijo kar tako mimogrede, za nekaj deset evrov pri nas pa dobijo verodostojne novice iz okolice. In mnogokrat so mi tudi pritrdili in ostali.«
V podjetju ste vodili tudi matično knjigo zaposlenih. Koliko novih sodelavcev ste vnesli?
»Kakor koli je tehnologija napredovala in se je vse digitaliziralo, je matična knjiga ostala. Ko si odprl veliko platnico, si v knjigi našel vse, od rojstnih podatkov, izobrazbe, delovne dobe. Včasih je hitreje vse informacije najti na enem mestu kot pa brskati po računalniku. Obenem je ta matična knjiga tudi spomin na stare čase. Treba je omeniti, da je matično knjigo uvedla tajnica Greta Kerčmar, pozneje pa sem jaz nadaljevala vpisovanje. Na tak način sem tudi navezala stik z na novo zaposleno osebo, se z njim pogovorila in obema je bilo malo lažje. Sem jih pa zagotovo vnesla najmanj 20.«
Bili ste na neštetih Vestnikovih vlakih, izborih za naj... domačije, kmetije, sejmih. Kako se spominjate teh druženj?
»To pa res. Manjkali nismo na nobenem sejmu, od Miklavževih, Trezinih, živilsko-kmetijskih. Sodelovali smo na tekmovanjih v kuhanju bograča, dobila sem tudi naziv mojstrica bograča (smeh), pa v pripravi dödolov. Nekaj posebnega pa so bili seveda Vestnikovi izleti. Na samih začetkih smo imeli tudi po 900 potnikov, kar je danes nepredstavljivo. Ob teh priložnostih si naročnike in bralce spoznal še po drugi plati. Ob prijavi si jih moral znati animirati, jim predstaviti progam in pogosto ni bila toliko pomembna lokacija kot zabava. Potnikom je bilo pomembno, da so se lahko sprostili, kaj dobrega pojedli in družili.
Velja pa omeniti tudi druženja s sodelavci. Bili smo disciplinirali, a smo si znali najti čas tudi za druženje. Radi smo imeli piknike, nekaj posebnega pa so bili vsakoletni sindikalni izleti, bili smo povsod, od Rima do Madžarske.«
Iz pripovedovanj sodelavcev vem, da so se pogosto zgodili tudi kakšni zabavni pripetljaji. Zaupajte nam kakšno anekdoto.
»Ena od bolj zabavnih je bila, da smo enkrat iskali potnico. Minila je že kakšna ura, o njej pa še nobenega sledu. Ko smo prišli do vlaka, je sedela na njem in nas začudeno gledala. Mi pa njo. Šla je po drugi poti do postaje in nas čakala na vlaku, medtem ko smo jo mi iskali (smeh).
Ko smo pri anekdotah, vam lahko zaupam tudi kakšen 'kiks'. Ko sem sprejemala mali oglas po telefonu, je stranka dejala, da prodaja slamoreznico, jaz pa sem natipkala salamoreznico. Najprej sem gospoda ujezila, dejal mi je, da če nisem sposobna, naj grem domov molst krave, ampak danes se iz takih prigod nasmejimo. Tudi stranka si jo je zapomnila kot pripetljaj z dobrim koncem.«
Kaj počnete sedaj v pokoju, s čim se ukvarjate?
»Razvedril imam dovolj. Čeprav med tednom živim sama, ker so otroci šli po svoje, se ne počutim osamljena. Kakšen dan, dva pospravljam, počnem kaj okrog hiše, potem pa me že vleče v družbo. S sestro hodiva na telovadbo, čuvam vnuke v Moravskih Toplicah, obiskujem hčerko v Budimpešti. Če že drugega ne, grem zapravljat v trgovino (smeh). V društva se nisem včlanila, ker si znam še sama najti dejavnosti in ne čutim potrebe, da bi me nekaj obvezovalo. Prosti čas si tako raje urejam po svoje.«
Vam je uspelo službo dokončno odmisliti?
»Ob slovesu mi je bilo težko, ker je bilo ogromno spominov. Še zdaj se mi pogosto naježi koža, ko se spomnim, in še dolgo po upokojitvi sem sanjala o službi. Toda zdaj je že dobro in uživam ob jutrih, ker ni nobenega časovnega pritiska. Se pa mesečno obvezno srečam z nekaj dobrimi nekdanjimi sodelavci. Nekateri so upokojeni, drugi zaposleni in vedno najdemo temo za pogovor.«
Kaj bi zaželeli Vestniku ob jubileju?
»Najprej mu čestitam, predvsem pa želim zaposlenim položiti na srce, da so v kolektivu pomembni dobri odnosi. Če se med sodelavci počutiš dobro, greš z večjim veseljem v službo. Potem pa seveda tudi lep stik in odnos s strankami, ki so za obstoj medija zelo pomembni.«