»Pred 20 leti smo se sestali na mojo željo, ker sem želel s pesmijo presenetiti očeta ob praznovanju abrahama. Najti primerne pevce, ki bi sploh želeli sodelovati, se v zadnjem tednu naučiti vsaj dve skladbi, seveda ni bilo enostavno. Ampak z močno voljo se da vse. S Tomažem sva veliko prepevala ob druženju, tudi z Mitjem, mojim bratrancem, sva rada prepevala predvsem v osnovnošolskih letih, Danijela sem poznal, ker sva se srečevala na fakulteti, Dani, Blaž in Tomaž pa so se poznali že dolgo, tudi po tem, da so kdaj pa kdaj skupaj zapeli. Ko smo se poklicali med seboj, je ideja postala izvedljiva, bil sem neizmerno vesel. Vsega dvojne vaje so bile dovolj, da smo bili sposobni zapeti dve ljudski skladbi: En starček je živel in Pozimi pa rožice ne cveto. Glasovno smo se ujemali kot naročeno. Pravim, da ni naključij, je le usoda in ta nam je naklonila tudi to dejstvo. Po nastopu smo se strinjali, da bi poskusili ustvarjati naprej, tudi energija nas je povezala in zgodilo se je to, kar živi še danes – Aeternum, še vedno v isti zasedbi,« je o začetkih povedal Andrej Tibaut, vodja zasedbe in baritonist. Ob njem so v kvintetu še Tomaž Gregorec (1. tenor), Blaž Černela in Mitja Horvat (oba 2. tenor) ter Danijel Berden (2. bas).
»V začetku sem želel, da bi oblikoval moški oktet, nekajkrat sta se pridružila še druga dva člana, a je zaradi enakega pogleda na ustvarjanje in tudi načina dela ostalo le nas pet. Pozneje se je z ustvarjalnega vidika to izkazalo kot zelo dobro, solist in štiriglasna vokalna spremljava, iz logističnega pa – potujemo lahko z enim avtom,« smeje pove Tibaut.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S tribune) Norvežani so krivci za navijaško evforijo
Še sporočilo za NZS: Čeprav so Stožice razprodane, še vedno ne dihajo kot Bežigrad ali mariborski Ljudski vrt.
Resna glasba za širino
Aeternum v latinščini pomeni večno. Kot pove Tibaut, so si želeli nadeti latinsko ime, ki bi imelo neko sporočilo, pomen imena pa radi predstavijo tudi publiki na nastopih in dodajo, da si skupaj želijo ustvarjati prav tako dolgo – večno. »Je pa ime na začetku našega delovanja povzročalo kar nekaj težav napovedovalcem. Izgovori se Eternum, bili pa smo že Anetum, Areum … Vseh poimenovanj se niti ne spomnim, so pa bila nekatera precej zanimiva in smešna. Z leti se je, morda tudi zaradi večje prepoznavnosti skupine, to spremenilo.«
Njihov repertoar je danes že zelo obsežen, pojejo veliko večino zvrsti glasbe, ki je poznana v zahodni kulturi. Začeli so z ljudskimi, se preizkusili v spiritualni črnski glasbi, kjer so posegli po prvih jazz akordih, nadaljevali s slovenskimi in tujimi popevkami, dalmatinskimi skladbami. »Pri zadnjih velja poudariti, da smo leta 2006 na grajskem dvorišču v Murski Soboti v lastni režiji pripravili dalmatinski večer. V tistem času še dalmatinskih koncertov po Sloveniji ni bilo, tako lahko rečemo, da smo na tem področju pionirji. Radi pa posežemo po resni glasbi iz časa renesanse, potem sodobni literaturi slovenskih in tujih skladateljev in ravno resna glasba daje širino repertoarju sproščenega stila. Naš seznam skladb se veselo polni že z glasbenimi željami ljudi, ki nas radi poslušajo. Tako z idejami, kaj ustvarjati, nimamo težav, morda malo več z vzdrževanjem železnega repertoarja,« razlaga Tibaut. Nastopajo domala na vseh manjših in večjih javnih prireditvah, veliko tudi na osebnih praznovanjih, obletnicah in porokah. Največ nastopajo po Pomurju in tudi širše po Sloveniji. Čez mejo so večkrat gostovali v vseh sosednjih državah, Nemčiji, na Kosovu. Pred leti so imeli že vse urejeno, da gredo gostovat k izseljencem v Kanado, a je projekt padel v vodo zaradi korone. »Vsekakor pa bomo to idejo v prihodnje udejanjili,« je odločen sogovornik.
Največji dosežek je prijateljstvo
V 20 letih se je nabralo veliko dosežkov. Andrej Tibaut pravi, da je težko katerega koli posebej navesti. »Mislim, da je skupek vsega največji dosežek. Vsako priznanje, najsi bo s tekmovanj ali ob obletnici ali nastopi na protokolarnih dogodkih, izvedba samostojnega koncerta …, vse to je plod trdega dela in odrekanja, težo priznanja pa raje merim v tem, da nas poslušalci še vedno radi pridejo poslušat in nam ostajajo zvesti, ker za njih delamo to, kar radi delamo. To je največ, kar šteje v ustvarjalnem smislu. Želim pa poudariti meni osebno in mislim, da tudi preostalim članom, največji dosežek našega ustvarjanja, to je prav gotovo naše prijateljstvo, pomoč tako na odru kot v zasebnem življenju. Nemalokrat se je zgodilo, da je kateri od nas prišel na nastop s hripavim glasom, takoj smo si priskočili na pomoč, samo en pogled je zadostoval. Da o zasebnem življenju ne govorim, kako se lahko zanesemo drug na drugega. Na koncu je seštevek vsega tako velik, jaz bi rekel privilegij, za katerega ne bi mogel vedeti, da obstaja, če ne bi spoznal teh čudovitih ljudi, ki me obkrožajo. S skupnimi dogodivščinami in nastopi smo vsi veliko pridobili. To je dosežek življenja …«
In kako gleda na njihove začetke v primerjavi z danes? »Začeli smo, ko smo bili še študentje oz. srednješolci. Imeli smo veliko časa in volje za ustvarjanje in ravno to je bilo tisto, kar smo potrebovali. Zdaj recimo za pripravo skladbe porabimo bistveno manj časa, a ga zaradi drugih, najsi bo službenih ali družinskih obveznosti imamo veliko manj. A se ga najde toliko, ker je volja, da se sestanemo vsaj enkrat na leto z družinami, tako nas je skupaj že 18 članov. Spremenilo se je skoraj vse, način življenja, družine, službe … A dejstvo je, da je nekaj ostalo enako – naša energija, prijateljstvo in nas pet.«
Letošnji jubilej so najprej zaznamovali pri Andrejevem očetu na rojstnem dnevu, pozneje pa s poletnimi koncerti v Šalovcih, Turnišču, Črenšovcih in Murski Soboti, sledila sta še koncerta v Bogojini in v Lendavi jubilej pa bodo zaokrožili z decembrskimi prazničnimi koncerti.
Kakšni so načrti za naprej?
»Naša vizija ostaja enaka od začetkov. Da zdravi in v prijateljskem duhu ustvarjamo naprej ter razveseljujemo poslušalce in upravičujemo naše poslanstvo. Še naprej si želimo zglednega sodelovanja s kulturnimi društvi in Občino Črenšovci, kjer smo tudi registrirani. O nekih tekmovanjih in projektih se pogovarjamo sproti in jih načrtujemo glede na razpise. Kot že rečeno, velika želja ostaja, da bi udejanjili začeto in zapeli izseljencem v Kanadi. Načrti so smeli, a ne preveč ambiciozni, menim, da se s prenasičenostjo z nastopi morda izgubi ustvarjalno vzdušje, ravno ta občutek pa nas drži pokonci in žene naprej že častitljivih 20 let.«
