Julija Lukovnjak iz Gornje Radgone je študentka tretjega letnika filozofije in primerjalne književnosti na filozofski fakulteti v Ljubljani. Rada ima živali, se druži in teče, predvsem pa rada bere. Ljubezen do branja jo je vodila k temu, da je napisala prvenec z naslovom Imaginarni svetovi Edgarja Kaosa, ki je decembra izšel pri založbi Sanje.
Brati je začela že zelo zgodaj v otroštvu, predvsem zaradi tega, ker je mami in očetu zmanjkovalo časa, da bi ji brala, in skoraj vsak dan je hodila v knjižnico. »Pisati sem začela nekoliko kasneje, nekako po koncu osnovne šole. Pisala sem vso gimnazijo in nastala je ta knjiga,« pove. Ob tem kot zanimivost doda, da prej ni napisala ničesar, razen tega, kar je morala za šolo, in tudi na tekmovanju za Cankarjevo priznanje ni želela sodelovati. Napisala je le eno pesem za natečaj, pa še to na pobudo učitelja, pove v smehu.
Pisanje knjige so spodbudile sanje. »Enkrat se mi je nekaj sanjalo, seveda pod vplivom knjig in filmov, nato pa sem o tem začela razmišljati. Sprva sploh ne z namenom, da bi kar koli napisala. Šele kasneje je moja domišljija idejo razvila in potem se je odprla možnost pisanja. Bila je torej ideja pred idejo pisanja,« pojasni. Ko je začela pisati, je veliko več časa namenila branju fantazijskega žanra. »Branje tega žanra pomaga pri pisanju že zato, ker imaš veliko zgledov, poleg dobrih stvari pa ob tem opaziš tudi slabe. Kar je zelo pomembno, saj potem tistega, kar ti ni všeč, sam ne ponavljaš in poskušaš napisati bolje,« pravi Lukovnjakova. »Osebno me po navadi zmotijo kakšne specifike, na primer pri razvoju likov, če se kaj prehitro zgodi. Moti me tudi, če bralec nima vpogleda, kdo je na zlobni strani. Pri Gospodarju prstanov, ki ga imam sicer zelo rada in je med mojimi najljubšimi fantazijskimi deli, recimo nikoli ne vemo, kaj je ta zlobna stran. To pogrešam.« Zmotijo jo tudi črno-beli prikazi likov, kjer sta tako ena kot druga stran zelo specifični. Sama meni, da je bolje, če so stvari in liki prikazani sivo, kar je poskušala udejanjiti tudi v svojem pisanju.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(POMURSKI NOGOMET) Čarda in Odranci ne popuščata, zmaga tudi za Polano
Zbrali smo izide srečanj v pomurskih nižjih nogometnih ligah.
Želela posnemati realnost
Glavni lik njenega prvenca je petnajstletni deček Edgar Kaos, ki se brez spomina na svojo preteklost prebudi v svetu, ki ga sicer pozna, a v nekem drugem okolju, z nenavadnimi čarobnimi bitji okrog sebe. Ob tem ugotovi, da je edini človek. Podoba tega sveta se mu začne počasi sestavljati in kmalu ugotovi, kakšna je njegova vloga v njem. Čarobna bitja in zlobne pošasti, njihove nasprotnice, so v vojni. Sčasoma spozna, da tudi čarobna bitja niso to, za kar so se na začetku izdajala, zato začne izgubljati zaupanje v vse. Odločiti se mora, ali in komu bo pomagal.
Človek sem, torej nimam duše, v prologu pove glavni lik. »Lahko bi rekli, da smo ljudje na neki način izgubili dušo. Človeški lik v knjigi nima občutka za magično in lepo, je nekaj čisto prizemljenega. Po drugi strani pa imajo tudi bitja v knjigi do človeškega lika brezdušen, zaničevalen odnos. To je tudi problem knjige, torej kdo je tisti, ki nima duše, ki je zloben, ker so po svoje vsi brez duše in hkrati jo vsi imajo,« razloži Lukovnjakova. Ravno pri tem gre za siv prikaz likov, ki bralca prisili v to, da razmišlja, ali je posamezen lik dober ali slab, do vsakega lahko razvije polemičen odnos. »Želela sem posnemati realnost, da noben človek ni enoplasten, vsak ima lahko dobre in slabe strani, ki so lahko odvisne tudi od okoliščin. Zdi se mi, da je nemogoče nekoga označiti kot zgolj dobro ali slabo osebo.«
Moraš biti potrpežljiv
Fantazijskega romana ni lahko napisati, saj moraš ustvariti like in neki nov svet. »Veliko stvari je treba narediti na novo, kar imajo avtorji, ki pišejo o tem svetu, že postavljeno in jim o tem ni treba razmišljati,« pojasni Lukovnjakova. Začeti je treba pri najosnovnejših stvareh, kot so poimenovanja predmetov, ki v resničnem življenju ne obstajajo, ter razmisliti, kako nadomestiti nam znane predmete. »V mojem svetu recimo ni telefonov, zato si moraš izmisliti novo aparaturo in pojasniti, kako deluje, kaj je mogoče in kaj ni. Vedeti moraš na primer, ali obstajajo prevozna sredstva, kako delujejo, če ni goriva, kako hitro kaj potuje, kako velik je ta svet ... O veliko stvareh je treba razmisliti. Zato je smiselno, da se najprej lotimo razmisleka.« Sama je začela najprej pisati, kar je bila velika napaka, pove, zato je vse sestavila in začela pisati še enkrat, ker so se sicer stvari začele podirati. Že med pisanjem prve knjige je sestavila podlago za celotno serijo knjig, ki bo sledila. »Če nameravaš pisati serijo, moraš že na začetku vedeti, kako delujejo stvari, ki recimo v prvi knjigi sploh še niso omenjene. Zgolj zato, da boš o tem lahko pisal čez dve knjigi.« Veliko vsega moraš imeti v glavi, zato ima tisoče beležk in dokumentov, karikira Lukovnjakova. »Pri pisanju moraš biti zelo potrpežljiv, ker si lahko kdaj vmes premisliš in se potem tudi druge stvari v knjigi podrejo. Vendar ko se na koncu vse skupaj sestavi, si zadovoljen.«
V knjigi najdemo tudi zemljevid imaginarnega sveta, s katerim se je, pove Lukovnjakova, kar dolgo ukvarjala. »Že zato, ker sem morala ponoviti osnovno geografsko znanje, na primer kako tečejo reke (smeh).« Zemljevid je nato po osnutku prerisala ilustratorka Vesna Mesec, ki je likovno opremila tudi naslovnico in notranjost z ilustracijami.
Na odzive na svojo knjigo je, ker je nova v tem, zelo občutljiva, pravi. »Vsak odziv mi nekaj pomeni, ker nimam nobene vizije, kakšna bo čez desetletje kolektivna odločitev o tej knjigi – ali bo to dobra knjiga ali pa se bo z njo zgodilo kot z veliko slovenskimi knjigami, da bo pozabljena, ali pa še huje, da bo obveljalo kolektivno negativno mnenje.« Že nekaj časa se ukvarja z drugo knjigo, trenutno pa ima zaradi študijskih obveznosti premor. »Ne vem, kako si ljudje predstavljajo, da pisanje poteka, ampak ena ura pisanja na dan ni skoraj nič, saj večino časa porabiš za razmišljanje. Za tako knjigo, kot je moja, bi potrebovala eno leto, če ne bi delala nič drugega, sicer pa dve do tri leta, če delaš še kaj zraven.«
Nekaj bralcev ji je povedalo, da bi bilo odlično, če bi se knjiga prevedla, ker je na tujih trgih več povpraševanja po tem žanru. »Ampak je za to potrebnih veliko sredstev, si pa tega zelo želim in morda bom v daljni prihodnosti razmislila o tem. Potrebujem še nekaj pozitivnih odzivov, da vidim, ali se to sploh izplača,« pravi Lukovnjakova. Na mednarodnem trgu je namreč še več konkurence, že na domačem pa ji je izziv oglaševanje. »Res si želim, da bi bilo moje delo uspešno, vendar ne želim pri tem iti čez sebe zaradi promocije. Moja naloga je, da pišem.«
»Domišljija je moja močnejša točka«
V Sloveniji je malo avtorjev, ki pišejo fantazijske romane, tisti, ki jih imamo, pa gredo velikokrat v pozabo oziroma ostanejo neopaženi. »Menim, da pri nas fantazijsko književnost bere večinoma mlajša publika, ta pa ni tako velik kupec. Poleg tega slovenske založbe velikokrat raje reproducirajo tujo fantazijsko književnost, ker je bolj dobičkonosna,« pove Julija Lukovnjak. Tudi potrebe ni velike, saj je trg poln fantazijskih knjig, zato je sama toliko bolj vesela, da je dobila priložnost. »Fantazijski žanr je moj najljubši. Pisanje samo po sebi niti ni moja najmočnejša točka, bolj je kovanje nečesa domišljijskega, tako da bom verjetno ostala pri tem žanru. Za zdaj si ne predstavljam, da bi pisala kaj drugega. Poleg tega se mi zdi, da je pisanje najtežji del – iskati neke stavčne strukture, ki se ne bodo ves čas ponavljale. Ko nekaj časa pišeš, se polje tvojega besedišča precej zoži (smeh). Domišljija je moja močnejša točka.«
Pisateljski poklic je, pravi, težek, sploh v Sloveniji, ker lahko le peščica ljudi od njega živi. »Pisanje je nekaj, kar bi počela ob nekem stalnem poklicu, zato bi bilo težko. Ko delaš hkrati dve stvari, ki terjata veliko tvojega časa, je to težko usklajevati.« Vsekakor se tudi v prihodnosti vidi v delu s knjigami. Kot študentka trenutno dela v knjigarni, želi pa si, da bi morda nekoč ustvarila svojo verigo knjigarn, čeprav se zaveda, da je v Sloveniji zaradi majhnosti trga in monopola posameznih založb težko začeti. »Slovenci nismo ravno narod, ki bi kupoval veliko knjig. Sama sem sicer pri tej temi malo razdvojena, ker sem proti potrošniški kulturi, kjer bi se moralo kupovati veliko stvari. Še posebej nisem za kupovanje knjig prek mere zmožnosti našega branja. Zato nočem kriviti ljudi, ker vem, da živimo v svetu, ki ni idealen za kupovanje knjig. Knjige pri nas so ekstremno drage v primerjavi s tujino. Ljudje težko preživijo, poleg tega ima veliko Slovencev osemurni delovnik in delajo fizična dela, zato nikomur ne zamerim, če pride domov in mu ni do branja. Vsak bi sicer lahko malo več naredil že s tem, da gre v knjižnico, ker tudi to ustvarja neko povpraševanje,« še pove Lukovnjakova.