V tem letu smo bili z žiti kar 88-odstotno samooskrbni, z mesom 84-odstotno, s krompirjem 60-odstotno, manjši pa je bil delež pri zelenjavi, kjer smo bili le 48-odstotno samooskrbni, kar pomeni, da smo morali polovico zelenjave uvoziti. Stanje je podobno tudi danes, hkrati se pojavlja trend novih pridelovalcev, ki pridelujejo zelenjadnice za prodajo na domu. Po mnenju Brede Vičar, specialistke za zelenjadarstvo in ekološko kmetovanje pri Kmetijsko-gozdarskem zavodu (KGZ) Murska Sobota, se bodo tudi večji pridelovalci sčasoma vse bolj usmerjali v tovrstno prodajo. »Zahteve na trgu so krute, primanjkuje delovne sile, še bolj pa v ekološki pridelavi, ki je zelo zahtevna, delovno zelo intenzivna in zato potrebuje še več delovne sile.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KAVČ #15) Nika Kovač: "Redko sem očarana, doma so me učili, da moram biti kritična – še posebej do politikov"
Sociologinja, antropologinja in vodja Inštituta 8. marec je postala sinonim za gibanja, ki spreminjajo družbo – od pravic žensk in enakopravnosti do pitne vode, medijske svobode in volilne participacije.
Cilj ekološke pridelave je ohranjati rodovitnost tal in ob tem skrbeti za čisto okolje in zdravstveno varstvo rastlin ob preventivnih in nekemičnih ukrepih. Pri tovrstni pridelavi je toliko pomembnejša oskrba tal. Tla so po besedah Vičarjeve zapleten sistem. Sestavljena so iz mineralnih oziroma trdih delov ter organskega oziroma humusnega dela. »Ta del je zelo pomemben. Seveda si vsi pridelovalci želimo, da bi bila tla dovolj zračna, da bi bilo v njih dovolj vlage. Idealno bi bilo, če bi bilo v tleh 25 odstotkov zraka in toliko vode. Ker pa v ekološki pridelavi za varstvo rastlin nimamo na voljo dovolj sredstev, moramo sami skrbeti za zdrava, živa in rodovitna tla,« je še povedala specialistka.
Najboljši je uležan hlevski gnoj
Nekatere vrste zelenjadnic so veliki porabniki organskih hranil oziroma humusa, zato je treba z gnojenjem zemlji vrniti tisto, kar smo ji s spravilom pridelkov vzeli. V ekološki pridelavi se uporabljajo organska hranila, vendar je treba biti po besedah strokovnjakinje previden tudi pri tem. »Z gnojenjem ne smemo pretiravati, saj lahko s preobilnim vnosom organske snovi škodujemo okolju, predvsem podtalnici.«
Gnojenje mora biti prilagojeno potrebam rastlin in tlom. Najboljši način za to je uporaba (uležanega) hlevskega gnoja domačih živali. Najpogosteje je govor o govejem gnoju, po sestavi mu je podoben tudi konjski, primeren je tudi prašičji gnoj, ki pa je hladnejši in vsebuje več fosforja. »Tu so še perutninski gnoj, gnojevka, kompost, ovčja volna, pa gnojenje z rastlinami oziroma dosevki, organska gnojila, briketiran hlevski gnoj, pepel in podobno. Zavedati pa se je treba, da gnojila niso hranila,« poudari Vičarjeva.
Za zelenjadarstvo so najprimernejša vmesna peščeno-ilovnata tla, saj za pridelavo nikakor niso primerni ekstremi, kot so lahka peščena ali glinasta tla. Prva se spomladi sicer hitro segrejejo in so zato hitreje primerna za setev, prav tako se ne zaskorjijo, to pa pomeni tudi, da ne zadržujejo vode in hranil. »Takšna tla lahko izboljšamo z vnosom organskih gnojil, bodisi živinskih ali rastlinskih, tako bi potem dobili nekoliko bolj humusna tla. V nasprotju s peščenimi tli se v glinastih hranila močno vežejo. Takšna tla je bolj smiselno orati, ker jih jeseni tudi lažje pripravimo,« pojasni specialistka. Problem, ki se ob tem lahko pojavi, so vremenske razmere, saj včasih zaradi dežja tla niso dovolj osušena in pridelovalci ne morejo s stroji na njivo. »Tudi takšna tla lahko izboljšamo z vnosom organskih gnojil. Rastline namreč potrebujejo za rast in razvoj makrohranila, med katera prištevamo dušik, fosfor, kalij, kalcij, magnezij in žveplo, ter mikrohranila, kot so železo, cink, baker, bor in molibden,« je še dejala Breda Vičar.