Kaj se dogaja z našimi gozdovi?

Drago Trajber iz soboške območne enote Zavoda za gozdove je povedal, da Pomurja našteto sicer ni obšlo, a je bila nastala škoda minimalna. Izbruhi lubadarja so bili posamični. V vetrolomu je bilo uničenih za dobrih 15 tisoč kubičnih metrov dreves. To pa še ne pomeni, da je Pomurje imuno za težave z gozdovi. V nasprotju z Goričkim, kjer je lesna sestava primerljiva s povprečno slovensko sestavo – med iglavci je manj smreke, zato pa več bora –, so bistveno večje težave z nižinskimi, pretežno mehkolistnimi in močvirnimi gozdovi. Ti v ekonomskem smislu nimajo »velike vrednosti«, saj gre pretežno za jelšo, topol in vrbo, sta pa močno razširjena tudi jesen in hrast.

Trajber nam je povedal, da gre za nekoliko popačeno podobo, saj lahko tudi mehki les dosega visoke cene v lesnopredelovalni industriji. Hrast in jesen sta že poznana, zanemariti pa ne kaže črne jelše, ki se zaradi barve uveljavlja v pohištveni industriji. Nižinski gozdovi (predvsem obmurski) so tu živečim prebivalcem že od nekdaj zagotavljali kurjavo. V preteklosti ljudje niso posegali v nižinske gozdove, ampak so jih ohranjali in negovali. Z intenziviranjem kmetijske pridelave so bili veliki pritiski na krčenje in zmanjševanje nižinskih gozdnih površin, a na srečo do radikalnih posegov ni prišlo.

Nižinski gozd kot branik

Danes je zgodba povsem drugačna. Z vse bolj radikalnimi vremenskimi spremembami postaja ravno nižinski gozd vse pomembnejši branik pred posledicami vremenskih sprememb. Toda vremenske spremembe prinašajo tudi ranljivost gozdov. Med drevesnimi vrstami nižinskih ali močvirnih gozdov se širi vse več glivičnih obolenj, ki so lahko uničujoča za posamezne drevesne vrste. Aktualna bolezen, ki ji Zavod za gozdove namenja posebno skrb, je rak na drevesih javorja. Povzroča ga gliva Eutypella parasitika.

»Bolezen so zaznali že leta 1938 v Ameriki. Vse kaže, da se je na evropska tla prenesla s sadikami. Prvo najdbo javorjevega raka smo v Sloveniji in Evropi zaznali leta 2005. V dveh letih je bilo ugotovljenih 111 okuženih dreves javorja. Sicer pa se z okužbo srečujejo vse okoliške države – Avstrija, Madžarska in Hrvaška. Okužen je tudi javor v Nemčiji. Po zadnjih podatkih je v Sloveniji okuženih 300 dreves in bolezen se je razširila tudi na naš javor. V Pomurju, natančneje v Murski šumi, imamo okuženih 15 dreves. Odkrili smo jih med izvajanjem projekta Go For Mura v letu 2015. To je bilo majhno presenečenje, saj gliva potrebuje približno sedem do osem let, da se razvije in začne povzročati škodo na drevesu. To je morda eden od večjih problemov. Druga pomembna značilnost te bolezni je, da uniči najbolj zdrav del debla, saj se pojavlja na višini dveh oziroma dveh metrov in pol. Drevesa ne uniči v celoti, uniči pa les za gospodarsko izrabo. Tako kot pri vseh glivičnih obolenjih v nižinskih gozdovih tudi javorjevega raka ne moremo napovedati in preventivno ukrepati. Edini ukrep je, da okuženo drevo posekamo in deblo v dolžini pol ali enega metra od okužbe navzgor ali navzdol odrežemo in ranjeno mesto obrnemo na tla. To je najbolj zanesljiv način, da glivo uničimo. Drug način pa je sežig, čeprav je prevažanje obolelega dela debla že vprašljivo, saj na ta način lahko glivo širimo,« je opisal najnovejšo »tegobo« nižinskih ali močvirnih gozdov Drago Trajber.

Opozoril je še na veliko nevarnost širitve okužbe z nakupi sadik. Javor je postal privlačen za zasajanje na vrtovih. Na trgu se pojavljajo sadike okrasnega javorja z različnih koncev, ki so nemalokrat tudi okužene. Kot je opozoril, se ljudje problema zavedo šele čez nekaj let, ko se bolezen pojavi na drevesu in že lahko potencialno okuži druge javorje.

Jesen in jelša še ogrožena

Na prvi pogled 15 okuženih dreves ne pomeni veliko. Toda pri glivičnih obolenjih je vsako obolelo drevo znak za preplah in zahteva izredno skrb pri spremljanju bolezni in sanaciji stanja. »Zavedati se je treba, da se na račun pojava glivičnih obolenj posameznih drevesnih vrst Evropa že srečuje z izgubo posameznih tudi v gospodarskem smislu pomembnih drevesnih vrst. Tako v evropskih kot naših gozdovih imamo še vedno izredno velik problem z jesenovim ožigom. Gre za bolezen, ki za zdaj skorajda ni obvladljiva, in Evropi že grozi, da bo ostala brez te drevesne vrste.

Tudi v Pomurju je jesenov ožig največji problem. Letos smo posekali 18 tisoč kubičnih metrov obolelega jesena. To ni malo in pomeni malo več kot tretjino vse sanitarne sečnje, ki jo opravimo v naših gozdovih. Ali nam bo jesen uspelo ohraniti ali ne, je težko napovedati, toda verjetno je, da bo vrsta izumrla. Za zdaj se nam še ni uspelo dokopati do spoznanja, ali ima jesenov ožig 'naravnega sovražnika', npr. nizke temperature, ki gozdni sestav pogosto obvarujejo pred izbruhi posameznih bolezni,« je še vedno največji problem opisal Drago Trajber.

"Evropsko" bolezen so prinesle poplavne vode

Še vedno je problematičen tudi črni jelšev log zaradi obolelosti črne jelše. Sušenje črne jelše povzroča jelševa fitoftora. Gre prav tako za »evropsko« bolezen, ki so jo k nam prinesle poplavne vode. Zavod za gozdove je po izsušitvi več kot 200 hektarjev jelševega gozda odredil sanitarno sečnjo in ponovno pogozdovanje posekanih površin. Kljub temu da je bila odločba izdana pred dvema letoma, sanacija še ni v celoti končana. To bi moral izvesti lastnik gozda, Slovenski državni gozdovi. Ti se zdaj ukvarjajo s sanacijo gozdov po vetrolomu, zato bolna črna jelša ostaja na robu.

Bolezen se še naprej širi

Toda črna jelša in njena sanacija sta izrednega pomena ne samo za ohranitev ekosistema v tem okolju, ampak tudi zaradi varovanja pred vremenskimi spremembami. Že zdaj bi se dalo dokazati negativne vremenske učinke z odprtjem vetrnega koridorja ob delnem poseku obolelih dreves. Drago Trajber je zaskrbljen, ker se bolezen še naprej širi, hkrati pa je zadovoljen, ker so, kot kaže, gozdarji prišli do učinkovite rešitve za sanacijo okuženega območja. Avstrijske izkušnje kažejo, da obolelo drevo ohranja regenerativno sposobnost.

Če se ob pojavu črnega izcedka in presvetljeni krošnji, kar sta značilnosti začetne faze obolenja, drevo takoj poseka, to iz štora odžene bolezen in poganjek ali drevesni nastavek nimata znakov okužbe.

Ob tem pa Trajber opozori, da za tak pristop niso dovolj samo gozdarji, ampak se tega morajo zavedati tudi lastniki, ki so na račun ustvarjenega dohodka v državnih gozdovih dolžni skrbno gospodariti z gozdovi »ekosistemskega« pomena. Tega bi se prebivalci, predvsem pa kmetje v Pomurju, morali začeti zavedati in zahtevati učinkovito sanacijo črnega loga. Če tega ne bo, bo izhlapevanje vode še večje in suše še bolj uničujoče.