Kak so inda živeli ob meji: dediščina manjšin ohranjena le na nagrobnikih

Grozljiv zločin vodnika JLA

»Med vojno je Mehalova Milika iz Gerlincev delala in živela na bližnji kmetiji v Avstriji, ker je bil gospodarjev sin vpoklican v vojsko in je primanjkovalo delovne sile. Tam je leta 1943 rodila hčerkico, večkrat je prihajala k staršem. Aprila 1946 je spet želela obiskati domače. Na poti domov se je ustavila pri avstrijskem kmetu Kočevarju na Polanjcah. Svetovali so ji, naj ne prečka meje, ker je prenevarno oziroma je ta močno zastražena.
Po dogovoru z znanko Irmo – prosila jo je, naj posreduje zanjo pri vodniku graničarjev Jugoslovanske ljudske armade (JLA) –, se je v večernih urah napotila proti Rituperjevemu mlinu ob Kučnici. Kočevarjevi so čez nekaj časa zaslišali močno streljanje z brzostrelko, potem pa še otroški jok in eksplozijo ročne bombe. Po nekaj dneh so zvedeli, da je Miliko in njeno hčerkico pokončal sam vodnik JLA. Ta je naslednji dan prišel k Mehalovim s cvetom rože regine v cevi brzostrelke. Milikinemu očetu in materi je povedal, da ob meji leži mrtva hčerka z otrokom in naj poskrbijo za pogreb.«
Grozljiv zločin je po pripovedovanju domačina Franca Duriča in avstrijskega kmeta Kočevarja zapisal eden od treh najpomembnejših intervjuvancev Roudijeve Alojz Grah (rojen leta 1947) iz Gerlincev, od koder so po letu 1945 izselili nemške družine. Mož je pri še ne 22. letih na podlagi časopisnega oglasa, da švicarska firma išče delavce raznih poklicev, odšel za deset let v Zürich, pravi, da je bila to zanj in za njegovo ženo Štefko – tam se jima je rodil sin – »dobra življenjska šola«. Po vrnitvi domov se je zaposlil v takratni tovarni Liv v Rogašovcih, kmalu je postal gasilski poveljnik, zbral in sestavil je seznam hiš v domači vasi in njihovih stanovalcev.
Gerlinci so nekoč šteli kakih 150 hiš, vsaka je imela svoj vzdevek, ki se je kot ustno izročilo ohranjal iz roda v rod. Vzdevki kot Prunštezlovi, Bohmecovi, Klunsepovi, Partlnovi, Legenšteinovi in drugi so odražali bližino nemške meje. »Kar 25 domačij danes propada, ker ni lastnikov ali so se izgubili v tujini in se ne vračajo,« piše v nalogi, ki je na letošnjem 52. srečanju mladih raziskovalcev Slovenije v Ljubljani prejela zlato priznanje.

Razlaščenci, izgnanci, prebežniki

Prekmurski Nemci, ki so – kot ugotavlja avtorica – vse od 16. stoletja strnjeno poseljevali obmejne vasi Fikšinci, Kramarovci, Ocinje in del Serdice, posamezne družine pa so živele tudi v Gerlincih, Topolovcih, na Cankovi in v Murski Soboti, »so bili znani kot skrbni kmetje in napredni gospodarji, imeli so bogato opremljene kmetije, obdelovali več hektarjev zemlje, pri hiši sta bila vsaj dva konja, kar je bilo takrat veliko bogastvo, skrbeli so za kulturni razvoj kraja, po vaseh so prirejali sejme, kmečke igre in borova gostüvanja«.
Prebivalci teh štirih obmejnih vasi so pred drugo svetovno vojno in med njo delovali v nemški nacistični organizaciji Kulturbund, dosegli so, da se je meja med nemškim in madžarskim okupacijskim območjem aprila 1941 spremenila tako, da so bili priključeni k nemškemu »rajhu«. Posledično so bili moški prebivalci nemški vojaki na lastno željo ali prisilno mobilizirani. Spomladi 1945, ko se je tem krajem bližala ruska vojska, so iz strahu pred maščevanjem osebne dokumente uničevali, o nemškem življu so se zato ohranili le redki pisni viri.
Po odloku Avnoja iz leta 1944 so osebe nemške narodnosti razlastili, popis zaplenjenega premoženja je potekal junija 1945, njihov izgon se je začel 6. julija 1945. Opravljenih je bilo 254 zaplemb, kot razlog se je navajala nemška narodnost, kot usoda lastnika pa, da jih je odpeljala OZNA (Oddelek za zaščito naroda v okviru varnostno-obveščevalne službe v takratni Jugoslaviji, op. p.). Okrog 120 družin oziroma 500 oseb so odpeljali v taborišče Hrastovec pri Lenartu.
Ko so se po treh mesecih vrnili, so na njihovih kmetijah že domovali priseljenci z ostalih območij Slovenije, največ z Dolinskega v Prekmurju in iz Bele krajine. Večina je jeseni 1945 prebegnila v Avstrijo, nekaj jih je ostalo, živeli so po skednjih ali pri znancih. O tem Roudijeva objavlja pričevanja Marije Ficko, Jožefa Šadla in Rudija Gabra. Drugi, dokončni del izseljevanja nemških družin, je potekal 14. januarja 1946, šele potem je lahko prišlo do organizirane kolonizacije teh vasi. Zanimivo je, da enkrat letno na cerkveni praznik Marije Snežne prvo nedeljo v avgustu v Fikšincih poteka prireditev, na njej se srečujejo sorodniki vaščanov iz Avstrije, predvsem starejše generacije, in obujajo spomine.

Slovenska beseda le še na pokopališču?

Mlada raziskovalka, maturantka soboške gimnazije, ki bo na ljubljanski pedagoški fakulteti jeseni začela s študijem specialne in rehabilitacijske pedagogike, ugotavlja, da »dediščina nemške manjšine na terenu ni ohranjena, saj o prisotnosti Nemcev v obmejnih vaseh z Avstrijo govorijo le nagrobniki in ledinska imena, ki tonejo v pozabo«.
Tudi življenje ob meji z Madžarsko takrat ni bilo varno in mirno, saj je v obdobju 1948–1990 tam veljala »železna zavesa«, o tem priča v madžarski družini v Kamovcih leta 1941 rojena Elizabeta Urisk, dekliško Szomi, ki si že dolgo uspešno prizadeva, da se ohranja bogata kulturna dediščina območja z imenom Hetiš na tej in drugi strani meje. Ta dediščina je na ogled v etnološkem muzeju v Dobrovniku.
Po pričevanju porabske Slovenke Vere Gašpar (rojene leta 1940), rojene Lazar Gal z Gornjega Senika, ki je prav tako predana ohranjanju bogate etnološke in kulinarične dediščine v Porabju, je realna bojazen, da »bo slovenska beseda čez nekaj časa le še na pokopališču«, saj se hiše praznijo, ostajajo ostareli prebivalci. V Števanovcih je edinstven muzej »železne zavese« v Evropi, vreden ogleda v spomin in opomin. Na avstrijski strani v Kramarovcih pa stoji spominsko znamenje o delovnem taborišču nacistov za uničevanje madžarskih Judov z napisom Nikoli več.