Osemintridesetletni Sandi Horvat ima za sabo zelo težko življenje. Bil je še otrok, ko je mami pomagal skrbeti za hudo bolnega očeta, na svoja pleča je sprejel tudi precejšen del finančnega bremena. Potem pa je leta 2009, star je bil 23 let, še sam pristal v bolnišnici. »Srce mi je tako ponorelo, da sem bil prepričan, da bom umrl. Vso noč sem se spraševal, ali mi je usoda namenila, da se bo moja pot končala tako kmalu. Takrat se je v meni nekaj premaknilo. Ko sem prišel iz bolnišnice, sem začel delati na sebi.« Takrat je končno sprejel, da ima romske korenine.
Danes živi povsem drugače. Je urednik, novinar in voditelj radijskih in televizijskih romskih oddaj na nacionalni RTV, predsednik Romskega akademskega kluba, po Sloveniji vodi motivacijske delavnice za mladino, ukvarja se s fotografijo, napisal pa je tudi štiri knjige, vse so razprodane. Prva, ki je prevedena tudi v hrvaščino in madžarščino, je bila v Medžimurju celo izbrana za domače branje srednješolcev.
Usodna selitev
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S tribune) Norvežani so krivci za navijaško evforijo
Še sporočilo za NZS: Čeprav so Stožice razprodane, še vedno ne dihajo kot Bežigrad ali mariborski Ljudski vrt.
Sandi je prvih enajst let svojega življenja imel čisto običajno življenje. Starša, oba gostinca, sta imela redno službo, družina je živela v lastniškem stanovanju v Kranjski Gori. Potem pa je oče nenadoma zbolel za multiplo sklerozo. »Ker se mu je zdravstveno stanje hitro slabšalo – najprej je še hodil s palicami, potem s hoduljami, zelo hitro je potreboval voziček, nazadnje je samo še ležal v postelji –, je bila mama prisiljena pustiti službo.« Nazadnje sta starša, ko sta izračunala, da se jima finančno ne bo izšlo, prodala stanovanje in v Vadarcih, rojstnem kraju Sandijevega očeta, začela graditi hišo. »Počakali smo, da sem v Kranjski Gori dokončal sedmi razred, potem pa smo se, teden dni pred začetkom novega šolskega leta, preselili na Goričko, v hišo, ki sta jo starša za silo uredila za bivanje. Zame je bila selitev velik šok, pa tudi menjava šole tik pred koncem osemletke.«
Za Sandija je bilo vse novo: sošolci, okolje, navade in tudi jezik. Prekmurščina je zelo drugačna od gorenjščine. Za nameček je izvedel, da živijo v romskem naselju in da je oče Rom. »Čeprav smo vsako leto prihajali na obisk k očetovim sorodnikom, mi nikoli ni nihče povedal, da hodimo v romsko naselje. Pozneje sem izvedel, da je babica pred vsakim našim obiskom sklicala sorodnike in jim zabičala, da ko pridejo 'naši' domov, nihče ne sme govoriti romsko. Tako sem za svoje poreklo izvedel čisto po naključju. Ko sem enkrat naletel na očeta, ki se je s svojo sestro pogovarjal v meni neznanem jeziku, sem teto vprašal, v katerem jeziku govorita. Izstrelila je: 'Sandi, mi smo cigani!'«
O Romih, pove Sandi, do takrat, razen stereotipov, ki jih opisujejo kot ljudi, ki kradejo, lažejo ter preprodajajo železo in baker, ni vedel ničesar. Zato je začel skrivati svoje poreklo. V šoli je govoril gorenjsko, tudi to, da je svetle polti, mu je šlo na roke. »Pa mi tega ne bi bilo treba, moji sošolci so Rome dobro sprejemali, saj so se z njimi družili že od vrtca. Problem ni bil v sošolcih, ampak v meni, saj nisem mogel sprejeti svojega porekla.« Ker si je hotel dokazati, da ne sodi v isti koš kot drugi Romi, se je potrudil, da je osmi razred končal z odličnim uspehom. Bil je celo edini fant v obeh paralelkah s takim spričevalom.
Peklenska leta
Po končani osnovni šoli se je vpisal na gimnazijo v Murski Soboti. Sošolcem ni povedal niti tega, iz katerega kraja prihaja, saj so mnogi vedeli, da je tam tudi romsko naselje. Trudil se je, da bi bil čim bolj podoben drugim. »V drugem letniku sem tudi že tekoče govoril prekmurščino, vsaj jaz sem mislil tako. Potem pa mi je ena od sošolk rekla, da govorim kot Cigani. Romi namreč bolj poudarjeno vlečejo zloge. Njene pripombe sem se tako ustrašil, da sem začel še bolj paziti, kako se izražam.« Tudi stikov s sošolci ni navezoval. Nekaj zaradi strahu, da bi odkrili, od kod prihaja, drugi razlog pa je bil ta, da si običajnega življenja, ki so ga živeli njegovi vrstniki, niti ni mogel privoščiti.
»V tretjem letniku gimnazije sem prvič v življenju nekomu povedal, da sem po očetu Rom. Bila je moja najboljša kolegica, ki je sama izhajala iz mešanega balkanskega okolja. Ko sem se ji zaupal, mi je rekla: 'Sandi, pa saj to ni nič takega, bolj si mešan, bolj si unikaten!' Ta njen stavek mi je za vedno ostal v glavi. Takrat se je začela moja dolga pot sprejemanja korenin.«
Čeprav starša tega od njega nista zahtevala, se je čutil dolžnega, da mami pomaga skrbeti za očeta. »To je pomenilo, da sem šel takoj po šoli na prvi avtobus in domov. Pa tudi sicer si ne bi mogel privoščiti, da bi s sošolci hodil na pijačo, saj smo z mojo štipendijo plačevali tudi del položnic. Naša družina je takrat živela pod pragom revščine.« Kljub težkim razmeram je zelo uspešno zaključil srednjo šolo in se vpisal na pedagoško fakulteto v Mariboru, smer angleščina in nemščina. »Jeziki so od nekdaj moja strast. Na žalost pa se je moja študijska pot zelo hitro končala. Februarja sem se moral vrniti domov, saj se mi finančno ni več izšlo. To sem doživel kot osebni poraz in potrditev, da stereotipi o neizobraženih Romih, ki živijo od socialne pomoči, držijo.« Dobrih pet let je trajalo, da se mu je uspelo premakniti naprej.
Še posebej kruto za družino je bilo leto 2008. Najprej je Sandijeva mama doživela infarkt, očeta – ki je bil že dolgo nepokreten in sta ga Sandi in mama morala hraniti, oblačiti, umivati, skrbeti za preležanine – je zadela še možganska kap. »Potem je 14. maja dotolklo še mene. Srce mi je tako ponorelo, da sem mislil, da bom umrl. Bil sem star 23 let in vso noč sem se v bolnišnici spraševal, ali je to vse, kar mi je bilo namenjeno v življenju. Se je pa tisto noč v meni nekaj premaknilo. Spoznal sem, da tako ne morem več živeti in da moram nekaj spremeniti. Da je sicer lepo in prav, da pomagam doma, hkrati pa imam pravico nekaj narediti tudi zase. Na srečo so zdravniki ugotovili, da z mojim srcem ni nič narobe. Doživel sem le tako hud panični napad.«
Osebna rast
Ko se je vrnil iz bolnišnice, se je vzel v roke. »Začel sem brati knjige o osebnostni rasti. A katero koli sem prijel v roke, sem slej ko prej naletel na nasvet, da se mora človek, ki se želi spremeniti, najprej sprejeti takega, kot je. V mojem primeru je šlo predvsem za to, da sprejmem, da sem napol Rom.« Prvi korak sprejemanja svojih korenin je Sandi naredil, ko se je prijavil na avdicijo za voditelja oddaje o Romih na Radiu Murski val. »To je bila zame velika prelomnica, saj sem na avdiciji prvič na glas povedal, da imam romske korenine. Ko sem začel delati na radiu, sem hkrati začel spoznavati, kaj pomeni biti Rom. Zavedel sem se, da imamo Romi svojo kulturo, jezik, zgodovino, da smo večmilijonski narod v Evropi.« Hkrati je spoznal, da ni res, da so vsi Romi neizobraženi.
»Z mano je na radiu delal tudi Rom, ki je bil član Romskega akademskega kluba, ki so ga ustanovili leto prej. Povabil me je, da se jim pridružim. Tako sem naslednje leto začel sodelovati v projektu pod okriljem Inštituta za narodnostna vprašanja.« Sandi je pri 25 dobil svojo prvo zaposlitev. »Postal sem izvajalec učne pomoči romskim otrokom. To je pomenilo, da sem od ponedeljka do petka obiskoval različna romska naselja in pomagal otrokom usvajati znanje. Ko sem obiskoval romska naselja, sem spoznaval tudi njihove navade, opazoval, kako živijo in kdo so. Ob tem sem spoznaval tudi samega sebe. Takrat sem postavil temelje za vse, kar počnem danes.«
Prelomno leto 2013
Potem je na enem od koncertov romske glasbe na Metelkovi spoznal še eno od ustanovnih članic Romskega akademskega kluba, zaposleno na RTV. Pristopil je k njej in ji povedal, da si tudi sam želi delati na RTV. Gospa ga je povabila na avdicijo, Sandija so sprejeli kot honorarnega sodelavca. »Ko se je ravno takrat, po treh letih, zaključil projekt učne pomoči romskim otrokom, sem bil zelo hvaležen, da sem dobil delo na RTV. Ker sem bil zgolj honorarni sodelavec, pa je to pomenilo, da sem moral veliko delati, če sem hotel zaslužiti dovolj za preživetje. Tisto leto mi je tudi umrl oče in sva z mamo ostala sama.«
Ker je mama imela še dve leti do upokojitve, se je Sandi odločil, da ji bo finančno pomagal. Tako je ob koncih tedna v termah v Prekmurju služil denar še s prodajanjem posebnih vzglavnikov in posteljnine, hkrati pa študiral. Tisto leto se je namreč vpisal na fakulteto za uporabne družbene študije v Novi Gorici. Prvi v generaciji je diplomiral na tem programu. Potem ga je eden od profesorjev prepričal, da vpiše še magisterij. Tudi tega je končal predčasno. Sandi se danes lahko pohvali, da ima v žepu diplomo magistra medkulturnega menedžmenta.
Napisal štiri knjige
Ko se je zaključil »uradni« projekt učne pomoči romskim otrokom, je nadaljeval kot prostovoljec. »Med drugim sem sodeloval z Ljudsko univerzo Lendava. Direktorici, ki je slovenistka, sem enkrat povedal, da sem napisal knjigo. Rekla je, naj ji jo pošljem in bo videla, ali se da iz mojega pisanja kaj narediti. V mojem pisanju je prepoznala nekaj, kar bi bil lahko priročnik za učitelje in tudi za Rome, da spoznajo, kakšna sta življenje izobraženega Roma in njegov pogled na izobrazbo.« Direktorica je vložila prošnjo za enega od mednarodnih projektov, v okviru katerega bi izdali tudi Sandijevo knjigo. Projekt je bil sprejet in tako je leta 2018 izšla Sandijeva prva knjiga z naslovom Preprosto enostavno, čas je za spremembe. Knjigo, ki je izšla tudi v hrvaškem in madžarskem jeziku, so ljudje dobesedno razgrabili. Sandi pove, da je pošla v nekaj mesecih.
In o čem govori? »Ko mi je umrl oče, je bilo to zame psihično zelo naporno. Moral sem se soočiti z življenjem. Začutil sem, da moram žalost in jezo, zakaj se mi to dogaja, spraviti iz sebe. Začel sem pisati neke vrste dnevnik, zapisoval sem spomine, kaj se mi je dogajalo, s kakšnimi izzivi sem se spopadal, opisoval sem tudi svoje občutke.« Ko je oblikoval naslovnico za knjigo – ukvarja se namreč tudi z oblikovanjem –, je videl, da bi iz njegove ideje lahko nastale štiri naslovnice. »Tudi snovi za pisanje sem imel več kot dovolj. Že pri prvi knjigi sem se odločil, da bodo vse imele enak naslov, Preprosto enostavno. Druga ima podnaslov Hvaležen, tretja Čutim in četrta Živim. V vsaki knjigi opisujem eno od svojih faz življenja, začenši z dnem, ko je oče zbolel.« Od leta 2018, ko je izšla prva knjiga, je vsako leto izšla ena.
»Lani sem izdal zadnjo v tem sklopu. Ker je bila moja želja, da mi te knjige podarijo ključ, ki mi bo odprl vrata do ljudi, ki si želijo spremeniti življenje, knjig ne prodajam.« Sandi s svojimi knjigami potuje po Sloveniji ter vodi delavnice in predavanja. »K sodelovanju me vabijo tudi institucije, ki imajo v svoje programe vključene Rome, želijo namreč, da prek moje zgodbe dobijo motivacijo za izobraževanje.«
Zadnjih deset let zares živi
Zares živim zadnjih deset let, pove Sandi. Čeprav je uradno prijavljen v romskem naselju, je njegov drugi dom v Ljubljani. Pri 35 letih je prišel v svoja zgodnja dvajseta leta, se pošali. Vse, kar počne, počne z velikim veseljem. Postal je tudi predsednik Romskega akademskega kluba, kjer s kolegi deluje kot ambasador pomena izobrazbe za Rome. »Za nami so številni projekti. Ravno te dni smo zaključili še en velik projekt, ki smo ga delali v sodelovanju z ameriškim veleposlaništvom. Pripravili smo strokovne didaktične pripomočke za osnovne in srednje šole, ki bodo pomagali do boljšega razumevanja, kdo smo Romi.«
Sandi pravi, da si kljub vsemu, kar počne, zna vzeti tudi čas zase. »Moja strast so kino, potovanja in sprehodi v naravo s psom. Nikoli v življenju še nisem bil srečnejši, kot sem danes. Naučil sem se, da iščem srečo v majhnih stvareh.« Potem ko je dolga leta verjel, da nima nobenih možnosti in da mu nikoli ne bo uspelo zadihati s polnimi pljuči, zdaj ve, da se je moral samo odločiti in stopiti na svojo pot. Danes, pove, je popolno nasprotje introvertiranega Sandija, kakršnega so sošolci poznali v srednji šoli. Je pa še vedno na poti, pove Sandi sonček, kot ga kličejo v Prekmurju, ker je vedno pozitivno naravnan.