Tjaša Šimonka Kavaš je med porodniškim dopustom tako kot veliko mamic začela prebirati literaturo o vzgoji, iskala pa je tudi aktivnosti, primerne za majhne otroke. Ugotovila je, da jih obstaja kar veliko, vendar ni našla nobene s področja glasbe, ki sta ji oba z možem predana kot glasbena pedagoga in glasbenika. »Nato je hčerka za božič dobila madžarsko pesmarico Ringato, sama pa sem že pred leti slišala za srečanja Ringato in po raziskovanju na spletu me je koncept navdušil,« pripoveduje. Beseda v prevodu pomeni zibanje in gre torej za »zibalnice«, glasbene urice za starše in otroke do 3. leta, katerih namen je, da se starši prek glasbe oziroma petja povežejo s svojim otrokom.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Storilci vlomili v poslovni prostor, policisti odkrili ukradeno vozilo
Pomurski policisti so v preteklem dnevu obravnavali šest prometnih nesreč z materialno škodo, sedem kaznivih dejanj, tri kršitve javnega reda in miru, tri povoženja divjadi, delovno nezgodo ter dve poškodbi vozil na parkiriščih.
Privzgajati že od malega
Ideja o tovrstnih srečanjih se je na Madžarskem porodila Iloni Gallne Groh, ko so na glasbene urice prihajale mame z vprašanji, ali lahko s sabo vzamejo tudi majhne otroke, ker da jih nimajo kam dati. Namen teh uric je spodbuditi starše, da otrokom čim več prepevajo, v ospredju pa so ljudske pesmi, izštevanke in zbadljivke, ki se na ta način tudi ohranjajo. »Mislila sem si, zakaj česa takega ne bi imeli tudi pri nas. Najprej sem vprašala Inge Breznik, predstojnico za glasbo na Zavodu za šolstvo, ali je že slišala za to, in ji povedala, da me mika tako stvar zagnati. Bila je zelo navdušena nad idejo in prav ona je tista, ki mi je dala zagon, da se tega projekta lotim. Ker je težko iti sam v take stvari, sem k sodelovanju povabila Damjano in Jasmino, ki sta bili takoj za,« pove Šimonka Kavaševa.
Tako so se tri pedagoginje – Damjana Pajžlar je športna pedagoginja, Jasmina Šinko pa socialna pedagoginja –, ki so bile v istem času na porodniškem dopustu, lotile iskanja ljudskih pesmi in izštevank, Jasmina je poiskala še krajše ljudske pravljice. Material so začele zbirati januarja letos, spomladi so izvedle tri poskusna srečanja z znanci, ki imajo majhne otroke, da so dobile prvo povratno informacijo. Ker so bili odzivi zelo pozitivni, so se odločile, da zadevo septembra uradno zaženejo, in tako je nastala Kalilenica.
Ime sestoji iz imen njihovih hčerk, Katarine, Lije in Lene, in je bilo sprva mišljeno le kot začasna rešitev, a se jim je nato zdelo simpatično in tako pri njem vztrajajo. »Med izbiranjem materiala sem predlagala, da ne bi vključili pesmic, kot je na primer Čuk se je oženil, ki je kar znana, a me je nato Jasmina opomnila, da bi bilo dobro vključiti tudi take pesmi, ker večina pozna samo eno ali dve kitici, ne pa vseh. Tako smo vključili tudi take pesmi prav z namenom, da staršem ponudimo celotne pesmi. Sicer pa je čar ljudske glasbe tudi ta, da če kakšen verz pozabiš, si kaj izmisliš in dodaš, ni s tem nič narobe, ker se je ljudska glasba vedno spreminjala, od ust do ust se je vedno kaj izgubilo ali dodalo,« razlaga Šimonka Kavaševa, ki meni, da je prav ljudska glasba tista, ki nas dela drugačne od drugih, in je toliko pomembneje, da se te stvari že od malega privzgajajo.
Želja, da se razširi po Sloveniji
Glasbene urice trenutno potekajo enkrat na teden ob torkih popoldne v prostorih Mediwa centra v Mensani. V prvem delu ponovijo pesmi s prejšnjih srečanj, potem sledi ponovitev izštevank, zbadljivk, h katerim dodajo še koreografijo, potem sledi pravljica in po pravljici kakšna nova pesem in nova izštevanka. »V uvodu in na koncu pa imamo zmeraj enako pesem, ker je za otroke pomembna rutina. Pol ure je hitro mimo, vmes ugotavljamo, ali moramo kaj črtati ali spremeniti, je pa pomembno tudi, da ne traja kaj dosti več kot toliko, ker tako majhni otroci nimajo veliko zbranosti.« Po vsakem srečanju besedila novih pesmic in izštevank pošljejo staršem, da lahko tudi doma ponovijo in prepevajo otrokom. »V osnovi te pol ure ni namenjene otrokom, da bi se oni kaj naučili, ampak da se starši učijo in opogumijo, da otrokom prepevajo, saj je to zelo pomembno za njihov razvoj.« Za zdaj se srečanj udeležujejo samo mamice, si pa mlade pedagoginje želijo, da bi se jim pridružil tudi kakšen oče ali celo stari starši.
Dejstvo je, da se danes otrokom veliko manj poje, kot se je nekoč. Razlog za to Tjaša Šimonka Kavaš pripisuje tehnologiji. »Najprej pojav gramofonov, kasneje radia, danes imamo poplavo glasbe na telefonih, računalnikih in velikokrat je lažje otroku predvajati neki posnetek, ki ga animira, kot pa da mu sami pojemo. Samo poslušanje glasbe pa ni dovolj, saj s tem otroku ne posvečamo časa, to pa je tudi nekakšen naš moto, da je največ, kar lahko otroku daš, svoj čas, in če želiš otroku prepevati, potrebuješ čas, pa čeprav gre zgolj za nekaj minut dnevno. Mislim tudi, da se marsikdo boji peti, češ da nima posluha, ampak otrok ne ve, kdo ima posluh in kdo ne, za njega so starši najboljši pevci. Prek glasbe in petja se razvija otrokov govor, socialna povezanost z okoljem, spoznava nove besede … Toliko je pozitivnih vidikov tega, da bi jih bilo škoda zanemariti.«
V prihodnje si želijo h glasbenim uricam privabiti še več staršev in po potrebi dodati še kakšen termin, velika želja pa je, da bi se tovrstna srečanja razširila po vsej Sloveniji. Poleg tega želijo izdati knjigo, ki bi bila nekakšno delovno gradivo, zraven pa bi dodale še zgoščenko, kjer bi bile vse pesmi iz knjige tudi zapete. »To so velike želje, koliko pa bodo uresničljive, bo odvisno od interesa staršev,« je za konec dejala Tjaša Šimonka Kavaš.