Ljutomerčanko Marijo Pušenjak dobrodelnost izpopolnjuje in jo veseli, kot pravi, ji je bil tak način življenja privzgojen že v otroštvu, saj je imela dober zgled pri starših in babici. »Spominjam se, da so v mojem otroštvu po naši vasi hodili berači, pa prodajalci suhe robe. Velikokrat je kateri od njih pri nas prespal, kar se za današnji čas zdi nekaj nepojmljivega. Videla sem, koliko je tem ljudem pomenilo, da so lahko noč preživeli na toplem. Doma nismo nikoli živeli bogato, smo pa to, kar smo imeli, znali deliti in to me spremlja vse od takrat,« pove 67-letnica, rojena na Ptujskem polju.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Znanih je več podrobnosti o pretepu na soboški tržnici
Dve osebi sta iskali pomoč v regijski bolnišnici.
Njeni osebna in profesionalna pot sta bili, kot pravi, zelo razgibani. Po izobrazbi univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja je v začetku kariere dve leti poučevala na Šolskem centru Ptuj, kasneje je bila dve leti in pol zaposlena v Psihiatrični bolnišnici Ormož, nato pa se je kot kadrovnica zaposlila na Občini Ljutomer. »Poročila sem se namreč na Kamenščak, od koder je moj mož, kasneje sva si hišo zgradila v Ljutomeru, kjer živiva že 32 let, zato je bilo nekako logično, da si službo najdem v teh krajih. Nato so me prijatelji in znanci spodbujali, naj se prijavim na razpis za ravnateljico ljutomerskega vrtca, kjer sem to funkcijo res opravljala več kot 24 let vse do upokojitve leta 2015.«
Istega leta se je s prijateljico začela usposabljati za vodenje skupine za samopomoč pri Rdečem križu Slovenije, aprila bo tako že šest let, ko v prostorih območnega združenja Rdečega križa Ljutomer vsak teden eno uro in pol vodita skupino žensk po določenem programu. »Leta 1991 smo ustanovili tudi Župnijsko karitas Ljutomer, vse od takrat sem njena aktivna članica, zdi pa se mi, da je dela in prošenj za pomoč vse več. Vse te dejavnosti bogatijo moje življenje in res lahko povem, da dolgega časa ne poznam,« pripoveduje Pušenjakova, ki še pravi, da je zanjo dan, ko ne naredi česa dobrega, izgubljen. »To sem prepričana, to poskušam tudi konkretno živeti in udejanjati, rada pa poudarim, da je dobrota zlata veriga, ki povezuje človeštvo, saj bogati mene in tistega, ki mu dajem.«
Pred 32 leti je bila tudi pobudnica dobrodelnega kulturnega večera ob materinskem dnevu, na katerem zbirajo denar, ki ga nato s pomočjo pristojnega centra za socialno delo namenijo za neki program, prireditev pa koordinira še danes. Redno obiskuje tudi bolne, ostarele in osamljene ter jim z lepo besedo ali drobno pozornostjo polepša dan. »Mnogokrat slišim, da jaz lahko to delam, saj z možem nimava otrok. Vsak je lahko dober, za to niso potrebni veliki koraki. Res pa je, da je enim mogoče ta povezovalnost bolj dana kot drugim.«
Marija Pušenjak je za svojo dobrodelnost prejela plaketo ljutomerske občine, leta 2009 pa se je udeležila tudi slovesnosti in sprejema slovenskih naj... prostovoljcev pri takratnem predsedniku države Danilu Türku. O dobrih delih, ki jih opravlja, govori zelo skromno, saj ne želi, da bi to kdo vzel kot samohvalo. »Tudi ko ste me poklicali, nisem bila prepričana, ali je v redu, da sem privolila v nominacijo. Potem pa sem začela razmišljati in sama pri sebi rekla, da je bilo vse, kar sem delala do zdaj in kar počnem še naprej, narejeno z dobrimi nameni. Delati dobro je res dobro in dobrota ni vedno sirota,« nam je še povedala Marija Pušenjak.
Glas svojemu kandidatu lahko oddate preko glasovnice, ki je bila objavljena v časopisu Vestnik. Glasovanje poteka do 20. marca.