Problematično upravljanje vodovodnega sistema C, ki zajema območja občin Apače, Križevci, Ljutomer, Razkrižje, Veržej, Gornja Radgona in Sveti Jurij ob Ščavnici, in usoda Javnega podjetja (JP) Prlekija, ki so ga ustanovile iste občine, še naprej burita duhove na desnem bregu reke Mure. Javnost so precej razburkale objave Davorina Kurbosa, leta 2019 razrešenega direktorja JP Prlekija, situacijo okoli vodovodnega sistema in javnega podjetja, ki se utaplja v rdečih številkah, pa je na zadnji seji občinskega sveta pojasnjevala tudi ljutomerska županja Olga Karba.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Javno podjetje Prlekija vse bolj diha na škrge. Usoda družbe je v rokah županov
Po neuspeli razrešitvi direktorja je radenski župan Roman Leljak napovedal izstop iz podjetja, ki upravlja sistem.
Za »fer ceno vode«
Kurbos, ki so ga pred štirimi leti razrešili takratni župani največjih občin v sistemu in javnem podjetju, radenske, gornjeradgonske in ljutomerske, odgovornost za stanje pripisuje prav njihovemu ravnanju. »Ni jim bilo po volji, da je takratno vodstvo JP Prlekija vztrajalo pri izpolnitvi kohezijskih zavez, ki so bile pogoj za pridobitev ogromnih evropskih sredstev in so pravzaprav neizpolnjene ves čas in še danes največji razlog za težave sistema C in JP Prlekija,« navaja nekdanji direktor in dodaja, da je bistvo teh zavez, da občine zagotovijo skupno upravljanje celotnega sistema, imajo skupnega upravljavca ter enake pogoje in enotno ceno vode za vse občine in vse občane, ki so uporabniki skupnega vodovoda. K temu so se občine, kot poudarja Kurbus, jasno in nedvoumno zavezale v sklenjenem medobčinskem sporazumu, ki je »sveto pismo« sistema C, saj so ga sprejeli vsi občinski sveti in ga je podpisalo vseh osem prleških županov.
Kljub domnevnemu prizadevanju za »fer ceno vode«, kar koli naj bi to že pomenilo, se po njegovi oceni resnični problemi skrivajo v različnih pogodbah, ki jih imajo občine sklenjene z javnim podjetjem, v neustrezno ovrednoteni infrastrukturi, ki se tudi različno in neustrezno obračunava, v elaboratih z izračuni cen, ki se ne pripravljajo letno in po predpisih, in v nezaračunavanju tako imenovanih posebnih storitev. Resničnih problemov je skratka na pretek, ena ključnih problematik pa je v zadnjem obdobju povezana s posebnimi storitvami. Poenostavljeno povedano gre za porabo vode in omrežnino, ki jo plačujejo pridobitni uporabniki, torej podjetja, ki to isto vodo uporabljajo v svojih proizvodnih procesih oziroma z njo neposredno ustvarjajo prihodke. To sta na primer družbi Radenska in Sava Turizem v radenski občini. Prihodke, ustvarjene s posebnimi storitvami, mora javno podjetje porabiti za zniževanje cene vode v okviru javne službe, torej za gospodinjstva. Seveda je težava, če enotna cena v sistemu ne obstaja zaradi vzporednih pogodb in neurejenih razmerij, še večja pa je težava, če prihodki iz posebnih storitev ostajajo na računih občinskih režijskih obratov ali komunalnega podjetja, čeprav naj bi to storitev upravljalo in zaračunavalo neposredno JP Prlekija brez posrednikov, oziroma če teh prihodkov sploh ni.
V čakanju na revizijo
Na to je denimo opozorila tudi ljutomerska županja na zadnji občinski seji, saj se je takšen primer zgodil v radenski občini. Občinski svet je v minulem mandatu, leta 2020, sprejel sklep o neizvajanju posebnih storitev, kar naj bi v prevodu pomenilo, da podjetji Radenska in Sava Turizem kot velika industrijska porabnika vode nista plačevali. Sklep so sicer konec letošnjega maja preklicali, a šlo naj bi za sredstva, po nekaterih ocenah za okoli 400 tisoč evrov, ki so najverjetneje za zmeraj izgubljena, poleg tega to pomeni, da so porabo vode radenskima družbama plačevali občani v sistemu C. Leljak navedbe Karbove zanika in zatrjuje, da sta tako Sava Turizem kot Radenska vodo plačevali tako kot vsi občani vseh osmih občin, a da se družbama po zakonu ne sme zaračunavati prekomerna poraba vode. »Omrežnina in z njo povezana posebna storitev je po sporazumu vseh osmih občin prihodek Občine Radenci. To je tudi v skladu z uredbo, ki dopušča, da se obračunava omrežnina po porabi vode. Dvema občinama bi bilo sicer bolje, da se poračunava po lastništvu, kar pa je tudi političen dogovor,« navaja radenski župan.
Kurbos pravi, da gre za mešanje jabolk in hrušk, v pogojih skupnega sistema in enotne cene pa prihodki od posebnih storitev nikakor ne morejo pripadati eni občini. »In to ni tako zapisano niti v sporazumu niti v predpisih,« poudari nekdanji direktor javnega podjetja, ki je zaradi takšnih in drugačnih potez svojih lastnikov na pragu insolventnosti. Odprto vprašanje tako ostaja še, koliko posamezne občine dolgujejo JP Prlekija, tako na račun najemnine za infrastrukturo (omrežnine) kakor posebnih storitev. Podjetje v svojih poročilih omenja, da naj bi dolg radenske občine znašal 1,6 milijona evrov, a Leljak je to že večkrat zanikal in nam ponovno zatrdil, da je občina preračunano dolžna manj kot 100 tisoč evrov, sredstva pa da bodo nakazali takoj, ko bo potrjeno revizijsko poročilo poslovanja JP Prlekija. To bo gotovo ponudilo nekaj odgovorov na številna pereča vprašanja in vsaj delno razkrilo, kako se gospodari z javnimi sredstvi. Obravnavali ga bodo šele, kot nam je dejal predsedujoči svetu ustanoviteljic, apaški župan Andrej Steyer, po sprejemu zaključnega poročila konec tega meseca.
Je izstop sploh izvedljiv?
Kako pa je z odmevnim radenskim izstopom iz Javnega podjetja (JP) Prlekija? Na to možnost je nazadnje, če »ne bodo šli vsi pod isti imenovalec«, namignila tudi ljutomerska županja. Roman Leljak zdaj obstanek radenske občine v sistemu C in v javnem podjetju pogojuje z zamenjavo direktorja Arturja Racmana in z enotnim obračunavanjem omrežnine za vse občine. Ravno tako zahteva, da se odpravijo posebne storitve pri porabi vode za podjetje, pri omrežnini pa naj je to stvar posamezne občine. »Nikakor pa ne bomo sprejeli, da se dodatno obremenjujejo podjetja v Radencih, omrežnina pa se odliva tudi v proračun dveh občin, kot se je to želelo in izvedlo v zadnjih treh letih. Če to ne bo urejeno, si bomo prizadevali za samostojno rešitev,« napoveduje radenski župan. Pri namerah o izstopu iz sistema in iz javnega podjetja bi lahko župani trčili ob dve nepremostljivi oviri. Prva je povezana s tem, da naj bi bila veljavnost zavez o enotnem sistemu, ki so bile pogoj za pridobitev evropskih sredstev, podaljšana z nadgradnjo sistema, druga pa se tiče nameravane spremembe zakona, ki bi korenito posegel na to področje, saj predvideva med drugim ukinitev koncesij in režijskih obratov ter na novo regulira delovanje komunalnih podjetij. Občine predlogu, ki pomeni podržavljanje oskrbe s pitno vodo, pričakovano nasprotujejo, jasno pa je, kot podčrta Davorin Kurbos, nekdanji direktor JP Prlekija, da je pred prleškim vodovodom dolgo in vroče poletje.
Gornjeradgonska županja jasna, v Ljutomeru skrivnostni
Urška Mauko Tuš, županja gornjeradgonske občine, pravi, da glede na podane zaveze pri pridobivanju kohezijskih sredstev za nadgradnjo vodovodnega sistema C, Občina Gornja Radgona zagovarja skupno upravljanje sistema in politiko enotne cene vodarine in omrežnine. »Izstop družbenika iz ustanoviteljstva javnega podjetja je pravica vsakega družbenika, seveda pa pri tem nosi tudi posledice, kot so opredeljene v družbeni pogodbi in drugih prevzetih zavezah ter obveznostih občin soustanoviteljic. Ocenjujemo, da je najava odstopa družbenika posledica neurejenih razmerij med ustanovitelji in javnim podjetjem, ki pa sama po sebi ne bo v ničemer prispevala k razrešitvi problema,« je za Vestnik poudarila županja. Na drugi strani v ljutomerski občini skopo odgovarjajo, da je delovanje in upravljanje vodovodnega sistema stvar skupščine in sveta ustanoviteljic JP Prlekija. Ravno tako ne razkrivajo, kakšne so morebitne obveznosti javnega podjetja do občine, čeprav gre za javna sredstva, ki ne morejo biti poslovna skrivnost. »Vprašanja, ki se tičejo obveznosti JP Prlekija d.o.o. do Občine Ljutomer so predmet odprtega sodnega postopka. Zaradi varovanja pravic strank v postopku, vam zato v tej točki ne moremo dati odgovorov, ki se nanašajo na omenjeni sodni postopek,« zatrjujejo v upravi ljutomerske občine.
Kaj pa pravi ministrstvo za naravne vire in prostor, ki je posredniški organ pri projektu vodooskrbe? Pod črto na ministrstvu poudarjajo, da je bilo treba v fazi priprave vloge za pridobitev evropskih sredstev zadostiti določenim kohezijskim pravilom, merilom in pogojem. »Upoštevati je treba torej zaveze iz Vloge za pridobitev kohezijskih sredstev in posledično tudi kohezijsko pogodbo o sofinanciranju med Ministrstvom za naravne vire in prostor ter upravičencem. Zaveza, ki izhaja iz Vloge za pridobitev kohezijskih sredstev je, da bo enoten vodovodni sistem upravljal en upravljavec. Urejenost internih pravnih razmerij med posameznimi občinami znotraj omenjenega javnega podjetja, pa je v domeni občin ustanoviteljic JP Prlekija,« pojasnjujejo na resornem ministrstvu.