Keitha Jarretta, ki se je rodil v Allentownu, so poimenovali čudežni deček iz Pensilvanije. Klavir je začel igrati pri treh letih in pri sedmih izvedel prvi samostojni recital. Na svojih prvih samostojnih albumih Life Between The Exit Signs (1967) in Restoration Ruin (1968) je prepeval in igral več instrumentov. Sredi 60. let je zaigral z Artom Blakeyom in skupino Jazz Messengers, kasneje pa še s Charlesom Lloydom. Uveljavil se je leta 1969, ko se je pridružil električni zasedbi Milesa Davisa, ki je preobrnil tok razvoja jazza.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Storilci vlomili v poslovni prostor, policisti odkrili ukradeno vozilo
Pomurski policisti so v preteklem dnevu obravnavali šest prometnih nesreč z materialno škodo, sedem kaznivih dejanj, tri kršitve javnega reda in miru, tri povoženja divjadi, delovno nezgodo ter dve poškodbi vozil na parkiriščih.
Sledila je njegova samostojna kariera in sodelovanje z evropskimi, predvsem skandinavski glasbeniki in nemško glasbeno založbo ECM. Obdobje sodelovanja z norveškim saksofonistom Janom Garbarekom sodi med njegovo najkreativnejše. Ves čas je skladal kompozicije za pihala, godalni orkester in druge instrumente. V 80. letih se je obrnil h klasičnim recitalom, na katerih je interpretiral dela skladateljev, kot so Johann Sebastian Bach, Ludwig van Beethoven, Georg Friedrich Händel in Dmitrij Šostakovič.
V zgodovino jazza se je zapisal z znamenitim Kölnskim koncertom, ki ga je leta 1975 objavil na dvojni gramofonski plošči. S 3,5 milijona izvodov sta postali najbolje prodajani solistični jazzovski album. Leta 2003 je kot prvi glasbenik prejel švedsko nagrado polar za izjemen prispevek tako k interpretaciji klasične glasbe kot k jazzovski improvizaciji. Ob jubileju je izdal nov album Answer me, live from Budapest.
Keith Jarrett sicer nikoli ni nastopil v Sloveniji, je pa pred nekaj leti v Murski Soboti in Gornji Radgoni nastopil njegov mlajši brat Chris Jarrett, prav tako priznani in uveljavljeni pianist. Chris, ki se je preselil v Evropo, je raziskoval korenine svojih prednikov. Kot je leta 2011 povedal za Vestnik, se je njegova babica v začetku prejšnjega stoletja, skupaj z mnogimi Prekmurci s trebuhom za kruhom podala v Ameriko. »Babica Ana je vzgajala mene in tudi mojega brata Keitha in imel sem jo neizmerno rad. Pogosto sem jo spraševal o njenem preteklem življenju in otroštvu, ki ga je preživela v svoji domovini. Pripovedovala mi je zgodbe o svoji kmetiji, ciganih, vojni in šoli, ki jo je obiskovala v Avstriji, večkrat pa je poudarila, da je bila vendščina (torej prekmurščina, op. a.) prepovedana. Dekliško se je pisala Temlin, njeni sorodniki še vedno živijo na Apaškem polju. Njen mož se je pisal Kuzma in je, tako domnevam, prav tako izhajal iz Prekmurja. Ampak z dedkovo družino nikoli nismo bili tesneje povezani.«
O prednikih pa je še povedal: »Babica je skoraj popolno govorila angleško, imela je le svoj značilni naglas. V tistih časih se je v mnogih krajih v Pensilvaniji govorilo vendsko, kot smo rekli temu jeziku, kasneje pa sem izvedel, da je to poimenovanje za prekmurski jezik in so ga uporabljali za politične namene. Prekmursko je govorila tudi s svojo sestro, ki je živela v Betlehemu, kjer je veliko Slovencev delalo v železarni. Z babico smo jo večkrat obiskali in med temi ljudmi sem se počutil bolj domače kot tam, kjer sem živel. Anna Kuzma je rada pela avstrijske in madžarske pesmi.«
